13. april 2018

[...]

»In, kako kaj ljubezen? Se razumeš s tvojim?«

Pogledala sem ga. Mirno je jedel, njegov obraz še vedno ni izdajal ničesar – razen rahlega, komaj opaznega poroga, s katerim je pospremil svoje vprašanje.

»Oh, nimam se kaj pritoževati, zelo dobro se razumeva.« Prikimal je, nato je sledilo še nekaj vprašanj o Aljoši, potem pa še o Alekseju Levu.

»Spomnim se, kaj si takrat govorila … o otrocih,« je rekel z nasmeškom.

»Ojej … spomniš se?« sem vprašala, nekoliko v zadregi.

»Ja … Govorila si, kako neodgovorno se ti zdi, da spravljamo nedolžne otroke na ta svet, ki je tako poln bolečine, trpljenja, vojn in sploh tako zjeban. In spomnim se, da si bila prva in zadnja punca, ki sem jo slišal razmišljati o teh stvareh na tak način. Bil sem navdušen nad tem, kako pametno razmišljaš.«

Nekaj znotraj me je prijetno pogrelo, ko sem videla, kako si je zapomnil vse, kar sem takrat rekla.

Zasmejala sem se. »Ja, tudi jaz se spomnim tega. Takrat sem bila še polna filozofije, potem pa me je zadelo življenje. In mogoče sem si z nenehnim razglabljanjem o tem, zakaj ni dobro imeti otrok in zakaj jih sama nočem imeti, kar sama enega priklicala. Saj veš, zakon privlačnosti … Vedno dobiš tisto, v kar usmerjaš svojo pozornost in energijo.«

Zamislil se je. »Misliš, da je to res vplivalo?«

»Zagotovo. A naj bo kakorkoli že, niti najmanj mi ni žal, da je tako, kot je. Le kako bi mi bilo lahko žal? Zdaj imam čudovitega sina, brez katerega si ne morem več predstavljati življenja.«

***

Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)

https://www.sanje.si/zapisi/sara-zupan-dnevnik

8. marec 2018

[...] 

»Jadviga je bila pravzaprav zelo posebna ženska,« je nadaljevala. »Če bi živela v srednjem veku, bi jo gotovo označili za čarovnico in jo zažgali na grmadi. Na svojem vrtičku je gojila ogromno različnih vrst zelišč, s katerimi je znala pozdraviti številne tegobe in bolezni. Bila je neverjetno usklajena z naravo. Verjela je v neka svoja božanstva, pravila jim je duhovi. Duhovi zemlje, duhovi neba, duhovi vode, duhovi dreves … Verjela je, da ima vsako drevo svojega duha. In tudi, da imajo živali dušo. Zato je za svoje kokoši zelo lepo skrbela: jajca jim je s spoštovanjem vzela, a njih ni nikoli zaklala in pojedla. V bistvu ni jedla mesa nobene živali.«

»Kaj res?« sem vzkliknila. Zato torej vegetarijanske kuharice v njeni kuhinji! se je potrdil moj sum.

»Res, res. Spomnim se, da se je z mesom prenehala hraniti že, ko je bila še pri nas, v hiši mojih staršev. Za tiste čase je bilo to precej nenavadno. Sicer smo mesa jedli zelo malo – enkrat na teden, ponavadi v nedeljo, je vsak dobil en majhen kos in to je bilo vse. S tem smo bili zadovoljni. Ni bilo tako kot danes. Sveta pomagavka, včasih kar ne morem verjeti, kaj se danes počne s tem mesom. Eni se bašejo z njim, kot da ne bi imeli vseh kolesc v glavi. Človek nikoli ni jedel takšnih količin mesa, saj zato pa je danes tudi toliko bolezni. V mojih časih je bilo meso bolj neke vrste priboljšek, nekaj, kar si privoščiš vsake toliko, nikakor pa ne vsak dan in to cele gore. Sama se še danes držim tega: enkrat na teden en majhen kos, to mi je dovolj. No, Jadviga pa ni hotela niti tega. To se nam je zdelo kar malo čudaško. Mi smo se tako veselili tistega edinega dne v tednu, ko si bomo lahko privoščili košček mesa, ona pa je neke nedelje kar na lepem izjavila, da mesa ne bo več jedla, in rekla mojim staršem, da ju lepo prosi, da je nič ne sprašujeta in njen kos preprosto razdelita med ostale. Bila sta začudena, vendar sta jo pustila pri miru. Moja starša sta bila za tiste čase zelo tolerantna in precej odprtih nazorov. Enkrat sem pri mizi celo slišala svojo mamo, ko je Jadviga spet odklonila meso, zamrmrati: ‘Saj te razumem.’ Moja mama je bila zelo nežna duša; nikoli ni mogla prisostvovati nobenemu zakolu. Vedno, ko smo imeli koline, se je nekam skrila, da je ni nihče našel. Spomnim se, da sem jo enkrat slišala, kako je očetu s studom rekla: ‘Zakaj mora klavec vedno najprej spiti toliko žganja? Je mar kronik ali kaj?’ Oče se je nekaj izmotaval, ona pa je usekala: ‘No, no, kar pusti, saj vem: trezen se nikoli ne bi bil sposoben lotiti tega krvavega dela.’ [...]«

***

Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)

https://www.sanje.si/zapisi/sara-zupan-dnevnik

8. marec 2018

»[...] Spomnim se, da sem jo včasih, potem ko je odšel od nje, napol v šali, napol zares vprašala, zakaj je vsa tako radostna in cvetoča. ‘Tvoj moški sploh ni zares tvoj, kako lahko to veš in si vseeno srečna?’ sem jo spraševala. Veš, kaj mi je odgovarjala?«

»Kaj?«

»Rekla mi je: ‘Veš kaj, moja draga Darinka, včasih se mi zdi tako še bolje. Poglej običajne zakonske pare: tako hitro se naveličajo drug drugega. Možem gredo njihove žene na živce in v gostilnah zabavljajo čeznje, žene pa so jih prej ali slej tako site, da jih niti gledati več ne morejo. Jaz imam pravzaprav velik privilegij. Imam ljubimca, ki se ga ne bom nikoli naveličala, ker ga za kaj takega premalo vidim. In isto velja zanj. Najina zveza tudi po mnogih letih ostaja takšna, kot je bila na začetku: vedno polna vznemirljivega pričakovanja naslednjega srečanja.’ Zmajala sem z glavo nad njo, obenem pa sem si morala priznati, da sploh ni neumna in da je v njenih besedah celo nekaj smisla. Ljudje smo res tako narejeni, drugega cenimo in ljubimo še najbolj takrat, ko ga ne moremo imeti ves čas ob sebi. Tisto, kar nam je vedno na razpolago, nekako izgubi svojo vrednost in postane samoumevno. A če zdaj pomislim, je šlo mogoče še najbolj za to, da se je z nečim pač morala tolažiti … Vedela sem, da s Karlom nista samo ljubimca, da je med njima nekaj mnogo globljega. Ko mi je govorila takšne stvari, se mi je vedno zdela nekako pretirano vesela … In v bistvu mi ni bilo ravno jasno, ali se samo šali ali pa misli popolnoma resno. Mogoče je potem, ko je ostala sama, snela masko in se na skrivaj zjokala. Kdo bi vedel.«

***

Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)

https://www.sanje.si/zapisi/sara-zupan-dnevnik

8. marec 2018

[...] Marsikdo jo je imel za prvovrstno čudakinjo in se ji za hrbtom rogal, a njo je to prav malo brigalo. Če jo je kdo posmehljivo vprašal, zakaj noče jesti mesa, je odgovorila: ‘Zato, ker nočem jesti ničesar, kar ima oči. Nočem, da me na račun polnega želodca ponoči tlačijo more, v katerih vidim velike, prijazne kravje oči in pametne oči prašičev, ki me obtožujoče gledajo. Zakaj pa ne jeste psov in mačk? V čem so tako različni od krav, konjev in pujsov?’ Nekatere je s temi besedami pustila kot ribe na suhem. Zazevali so z odprtimi usti in niso vedeli, kaj bi lahko odgovorili. V takih trenutkih sem bila tudi jaz ponosna nanjo. Vedno so mi bili všeč ljudje, ki jih ni bilo strah razmišljati z lastno glavo. Ona je bila k temu mogoče nekako prisiljena, se mi zdi. Imela je tako težko otroštvo in mladost, da ji je preostalo samo dvoje: ali se zlomi in popolnoma izgubi vero vase in v življenje, ali pa se postavi na lastne noge, vzame svoje življenje v svoje roke in oblikuje neko svojo filozofijo, ki ji bo dala trdnost in moč, da lahko vztraja v tem krutem svetu in v njem vidi le še dobre stvari. Včasih, ko sva se pogovarjali o njenem otroštvu in življenju do takrat, ko je prišla k nam, o vsem, kar je morala pretrpeti, mi je rekla: ‘Veš, zdi se mi, da je največja moč človeka v tem, da je sposoben živeti v gnilem, pokvarjenem okolju, ne da bi se tudi sam pokvaril. Da preprosto ne podleže zunanjim vplivom, pa naj bodo ti še tako močni in prepredeni povsod okrog njega. Ne verjamem v tisto, kar so trdili naturalisti v prejšnjem stoletju: da je človek nekakšna posledica dednosti, okolja in dobe, v kateri živi. Ne, verjamem, da vse to vpliva nanj samo toliko, kolikor sam dovoli. Vidiš, jaz bi recimo lahko postala alkoholičarka in pretepačka ali pa, nasprotno, večna žrtev, ki bi vse svoje življenje kasirala samo udarce, misleč, da si drugega ne zasluži. Ko sem doma gledala očeta, kako se naliva z žganjem, bi lahko začela to tudi sama početi, ker bi mislila, da je normalno, če si vsak dan pijan. Ko sem gledala, kako pretepa mamo, ki se ni nikoli postavila niti zase niti za nas, svoje otroke, bi lahko začela misliti, da je to normalno, da si ženska to pač zasluži, da otroci to rabijo, in bi ta vzorec vlekla s sabo vse življenje, dokler se ne bi nekega dne znašla v jarku, pretepena do smrti. Ko so me tisti omejenci posilili, bi lahko mislila, da si tudi to zaslužim in bi mi na pot prišel moški, ki bi me izkoriščal in mučil ter me silil v ogabne stvari; ali pa bi se mi spolnost za vse večne čase priskutila, šla bi v samostan in tam strohnela. Ko sem bila prisiljena pomagati pri kolinah, gledati upiranje in smrtni strah prašičev, poslušati njihovo presunljivo cviljenje in pijansko kričanje klavca, bi lahko mislila, da je to normalno in da tako pač mora biti, ker na tem ljubem svetu za nas, ljudi, krono stvarstva, pač ni druge hrane kot trupla prestrašenih, izmučenih živali. Ne, nikoli ne bom verjela, da je človek žrtev okolja. Človek je žrtev samo toliko, kolikor to sam dopusti. Človek ima moč, ki se je niti zaveda ne.’ [...]

***

Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)

https://www.sanje.si/zapisi/sara-zupan-dnevnik

4. marec 2018

[...] 

Kako ji je bilo pri srcu, ko je čakala na svojega ljubega, da se bo spet za nekaj uric odtrgal od svojega družinskega življenja in se zatekel v njen objem? Kako ji je bilo preživljati noči sama, vselej sama, v prazni, hladni postelji, vedoč, da njen ljubljeni deli posteljo s svojo zakonito ženo? Je bila vedno tako tolerantna in potrpežljiva, kot tisočletja stara kamnita gora, ki le stoično, nemo opazuje bezljajoči, nori svet pod sabo? Mu res ni nikoli ničesar očitala? Ali pa ji je včasih počil film in je zmetala iz sebe ves gnev, vso bolečino, ves bes nad nepravičnim življenjem? Ali pa je to počela tiho, na skrivaj, nikoli pred njim, ker je vedela, da mu je že brez njenih izbruhov dovolj težko? Morda jo je bolečina razžirala od znotraj in jo sčasoma povsem razjedla, da je zaradi nje umrla … Ali pa se je na takšno življenje navadila, zamahnila z roko in si rekla: »Kurc gleda,« se preprosto veselila podarjenih trenutkov, ki jih je lahko preživela z njim, našla radost in izpolnitev v drobnih, vsakdanjih stvareh, v miru, ki ga je lahko končno neomejeno uživala, gojenju zelenjave na velikem vrtu, zalivanju rož in sprehajanju po gozdu, večernem posedanju na klopci pred hišo in opazovanju sončnega zahoda, poslušanju skrivnostne tišine, ki se je zvečer prikradla iz gozda, branju dobrih knjig in razmišljanju o stvareh, ki so v življenju pomembne …

Se je sprijaznila s tem, da si ljudje drug drugega ne moremo lastiti, da niti najbolj ljubljeni in najbližji človek ne more biti naša last? Da je vsakdo vedno sam, ne glede na to, kako obrneš …

Nikoli ne bom vedela. Česa vsega ne bomo nikoli vedeli. Človeška srca so kot brezdanji, temni vodnjaki, polni skrivnostnih svetov, v katere nikoli ne stopi človeška noga; vstop imajo le duše, ki si lastijo te svetove in ki v njih dihajo in utripljejo in živijo morda še bolj zares kot v svetu, v katerem se giblje in diha telo človeka.

***

Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)

https://www.sanje.si/zapisi/sara-zupan-dnevnik

19. januar 2018

[...]

Je to prirojena ženska bolezen? To, da ženska steguje roke k moškemu, ki je ne vidi? Da se meče pred noge tipu, ki je ne jebe pet posto? Medtem ko ima pred nosom moškega, ki jo ljubi in bi vse dal zanjo, tudi umrl bi zanjo; a ona ga nekako ne vidi, ta moški zanjo nima tolikšne vrednosti, ker je tako dosegljiv in ji po njem ni treba hrepeneti, hrepenenje pa je nekaj, kar ona krvavo potrebuje. In zato se raje obrača k moškemu, ki mu visi dol zanjo, ker je on tisti, po katerem lahko hrepeni in bo hrepenela, dokler bo živa, ker ve, da ga nikoli ne bo dosegla. Če pa bi se to po neverjetnem spletu okoliščin kdaj le zgodilo, bi tudi ta moški prav kmalu zgrmel z njenega piedestala pomembnosti, ker bi postal dosegljiv.

***

Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)

https://www.sanje.si/zapisi/sara-zupan-dnevnik

18. januar 2018

[...]

»No, pa mi povej,« sem rekla, »zakaj me vedno tako gledaš, če pa do mene ne čutiš ničesar? Boš rekel, da je to normalno in da se vsi tako gledajo? Ali pa ti res vsakogar tako gledaš?«

To ga je očitno presenetilo. Pogledal je stran.

»Nikoli nisem rekel, da do tebe ne čutim ničesar.«

»Pa tudi tega, da karkoli čutiš, ne.«

»No ja, verjetno res ne …«

Obrnil se je spet k meni.

»Zakaj te tako gledam, sprašuješ … Pa se ti res zdi, da te gledam na poseben način?«

Nepotrpežljivo sem dvignila obrvi in ga strmo pogledala. Halo?! Spet je pogledal stran, proti obzorju, in spet se mi je zazdel silno otožen.

»Gledam te, ker se mi zdiš lepa. In ker se mi nekaj v tvojem pogledu zdi tako znano … Kot da te poznam že od nekdaj.«

Poslušala sem ga z izbuljenimi očmi. Medtem ko je govoril zadnje besede, se je sanjska scenografija okrog naju povsem naravno spremenila: nisva bila več na obali, ampak v gozdu. Sedela sva na robu jase, na kateri se je mirno pasel par srn.

»Če bi bila samo lepa,« je nadaljeval, »bi te pogledal samo enkrat, potem pa bi pozabil nate. Videl sem že vse preveč žensk z lepo fasado, a brez vsebine. Ti si drugačna. V tebi je nekaj več. Tvoje oči me privlačijo in ne morem se upreti, da ne bi vedno znova strmel vanje. Zdi se mi, kot da sem jih že nekje videl, že veliko prej, preden sem srečal tebe.« 

***

Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)

https://www.sanje.si/zapisi/sara-zupan-dnevnik