Po tako dolgem počitniškem premoru, ko se zdi, da sem na svoj blog kar pozabila (pa nisem), sem si rekla, da bo najbolje, da prvo objavo po dolgem času naslovim kar z naslovom knjige, ki sem jo pravkar prebrala, saj je to knjiga, ki je slovenske bralce v zadnjem času precej obnorela, zato bo takšen naslov objave gotovo pritegnil pozornost tistih bralcev, ki so prej kolikor toliko redno spremljali moj blog, zdaj pa so mogoče tudi sami kar malo pozabili nanj, ko pa že tako dolgo nisem ničesar objavila. Ja, takole sem razmišljala ;). Sicer moram poudariti, da ne gre za to, da bi na svoj blog pozabila ali da se mi ne bi dalo pisati. Sploh ne. Gre za to, da v zadnjem času za to preprosto nimam časa, ker sem totalno padla v neki novi projekt. Nastaja nova knjiga :). Kakšna in o čem bo govorila, bom poročala naslednjič. Tema današnje objave je knjiga z zgoraj omenjenim naslovom.
Dejstvo je, da potem, ko sem prebrala to knjigo, preprosto ne morem več molčati tule na blogu, tudi če bi hotela. Za refleksijo o tem romanu si moram vzeti čas. Ker je knjiga tega vredna, resnično. Ko sem jo začela brati, sem se prenehala čuditi, zakaj so v knjižnicah take vrste za to knjigo in zakaj je skoraj povsod razprodana. V naši knjižnici sem čakala ... hm, saj ne vem točno, ampak gotovo kakega pol leta, da sem prišla na vrsto. Pa bi čakala še dlje, po moje, ampak sumim, da so nabavili še en izvod, ker je tale, ki sem ga dobila, videti čisto nov. Kakorkoli, prišla sem do nje in tako rekoč pogoltnila sem jo v treh popoldnevih/večerih. (Nisem ravno hitra bralka.)
Bronja Žakelj je diplomirana novinarka in, kot piše na ovitku knjige, je "njeno veselje do pisanja ostalo nekje med vrsticami revijalnega tiska in v redakcijah dnevnega časopisja [...], danes pa dela v bančništvu". Roman Belo se pere na devetdeset je izšel lani pri založbi Beletrina in je literarizirana avtobiografska zgodba avtorice. Pripoved o otroštvu in mladosti nekega dekleta, ki je odraščalo v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Pred nami oživijo elementi iz tistega časa, ki so bili nepogrešljiv del avtoričinega otroštva: štafeta mladosti, Gavrilovićeva pašteta, Tito in njegova smrt, sir Zdenka, benko in dejt, pancerji Dynafit, smučar Bojan Križaj. Roman je napisan v svojevrstnem jeziku, ki je presenetljivo preprost, nekako v prvi polovici knjige, ko je junakinja še otrok, celo skoraj otroški, pa verjetno prav zato še toliko bolj useka, useka prav naravnost. Brez olepševanja, v brutalno preprostem, neokrašenem slogu je pripoved le še toliko bolj pretresljiva. Napisana je pravzaprav v drugi osebi - deklica in kasneje dekle, še kasneje odrasla ženska Bronja skozi celotno knjigo nagovarja svojo mamo, ki je zbolela za rakom in umrla, ko je bila Bronja v prvi polovici pubertete. Roman nosi naslov po zadnjih besedah, ki jih je umirajoča mati rekla hčerki. "'Belo se pere na devetdeset, pika,' mi rečeš kmalu potem. 'Zapomni si, belo se pere na devetdeset.' Zapomnim si to."
Ko mame ni več, nastopi tišina. Z Bronjo se noče nihče pogovarjati o njej, vsi se izmikajo, spremenijo temo pogovora, ko beseda nanese na mamo Mito. Zaradi tega se Bronji začne dozdevati, kot da mame sploh nikoli zares ni imela. Ta tišina, ta odsotnost žalovanja oziroma umikanje pred žalovanjem, pred jokom in kričanjem, ki bi bila edina naravna reakcija na izgubo ljubljene osebe, je uničujoča. Tega se Bronja zaveda že kot 14-letna deklica in se zaveda še toliko bolj, ko je starejša. Žalovanju je treba dati prosto pot, drugače kasneje udari in zagrabi s še stokrat hujšo silo.
Ko mame ni več, nastopi tišina. Z Bronjo se noče nihče pogovarjati o njej, vsi se izmikajo, spremenijo temo pogovora, ko beseda nanese na mamo Mito. Zaradi tega se Bronji začne dozdevati, kot da mame sploh nikoli zares ni imela. Ta tišina, ta odsotnost žalovanja oziroma umikanje pred žalovanjem, pred jokom in kričanjem, ki bi bila edina naravna reakcija na izgubo ljubljene osebe, je uničujoča. Tega se Bronja zaveda že kot 14-letna deklica in se zaveda še toliko bolj, ko je starejša. Žalovanju je treba dati prosto pot, drugače kasneje udari in zagrabi s še stokrat hujšo silo.
Jezik, ki ga uporablja avtorica, se ne trudi ničesar olepšati, pove vse tako, kot je bilo, in nič drugače, in zaradi tega se zgodba le še bolj kruto zareže v bralca. Težko je verjeti, da lahko neko življenje, življenje nekega odraščajočega dekleta, vsebuje in prenese toliko grozot, toliko trpljenja. Tragedije se namreč ne končajo pri smrti matere. Spopadanje z boleznijo in izgubami se zdi neskončno, večno ponavljajoče se, junakinja se na neki točki vpraša: "Bo kdaj drugače? Bo kdaj minilo?" Kruto neposredna pripoved o mukah in trpljenju neke družine je hkrati tudi zgodba o tem, kako hromeč je lahko strah, kako se lahko smrt naseli v človeka že v njegovih ranih letih, in kako jo lahko človek na nek način celo udomači, saj se tistega, kar postane del nas, slej ko prej prenehamo bati in tisto sprejmemo. Je tudi pripoved o strahu ljudi pred smrtjo in o strahu pred samim strahom. Okolica junakinji ne dovoli, da bi bila to, kar je, ne dovoli ji bolezni, ne dovoli ji strahu. Pa ne zato, ker bi jih tako skrbelo zanjo, ampak preprosto zato, ker oni tega ne prenesejo. Ker je njihov strah (pred smrtjo) premočan. Zato ji govorijo, naj bo pogumna, naj "se zamoti", naj verjame, da se bo vse dobro izteklo, naj si ne dovoli niti sekunde dvoma in strahu, naj niti za trenutek ne pomisli "Kaj pa, če ...?" Toda njo strah hromi, strah jo napolnjuje do roba in še čez. Nekje zapiše: "Takrat si želim, da bi me vzeli k sebi, majhno in preplašeno, takrat si želim, da bi mi brez sramu dovolili v zdrs, takrat si želim, da jim za most čez njihov strah ne bi bil tako zelo potreben moj pogum."
Če bi na roman gledala zgolj in samo z vidika vsebine in ne bi upoštevala niti jezikovne in slogovne dovršenosti pripovedi niti močnega sporočila, ki ga nosi, bi lahko rekla le: "Depresivna zgodba. Sicer z elementi iskrega humorja, pa vseeno. Ne priporočam je nikomur, ki je nagnjen k temu, da se globoko vživi v tisto, kar bere, ker se lahko zgodi, da prebrano nanj ne bo imelo dobrega učinka in ga bo za nekaj dni potunkalo v temačne globine, iz katerih se bo težko izkopal." Res je, da je zgodba nepopisno žalostna. Res je, da je polna muk in trpljenja in da je težko ostati neprizadet ob vsem tem. Res je, da se lahko čuteč, empatičen bralec ob njej tudi zjoče. Vendar je res tudi, da potrebujemo tudi takšne zgodbe. Življenje ni samo radost in veselje, ni samo svetloba in mehkoba. Življenje je tudi še vse kaj drugega. Prav ob takšnih zgodbah lahko doživimo katarzo; ob pocukranih, srečnih zgodbicah s happy endom je najverjetneje ne bomo. Ob vsem drugem, kar nam lahko da takšna zgodba, je prav gotovo tudi možnost refleksije o našem lastnem življenju. Je možnost, da pri sebi začutimo hvaležnost za vse, kar imamo - in tu mislim predvsem na zdravje, saj je prav zdravje, kakorkoli obrnemo, na koncu vseh koncev tisto največ, kar lahko imamo v življenju -, da se zavemo, da nič ni samoumevno in prav lahko tistega, kar imamo, kar nam je dano, tudi ne bi imeli, in potem bi bilo vse drugače. Poleg zdravja smo lahko hvaležni tudi za vse drage nam osebe, ki so še vedno z nami, ki so še vedno v našem življenju - ker prav lahko jih ne bi bilo več. In tudi potem bi bilo vse drugače.
Knjigo toplo priporočam vsem, ki jih ni strah soočiti se s tistim najtežjim v življenju. Vsem, ki jih je sicer strah smrti, bolezni in strahu samega - kar je povsem človeško -, a so se pripravljeni s tem soočiti. Vsem, ki sprejemajo življenje v vseh njegovih odtenkih, pa naj bodo še bolj temačni.
