Dve nujno-branje-knjigi

Tokrat predstavljam kar dve knjigi skupaj. To sta knjigi, ki sem ju prebrala nazadnje, eno za drugo, in zdi se mi, da ju lahko postavim eno drugi ob bok, ker v temelju govorita o isti tematiki, čeprav z zelo različnih zornih kotov. Obenem lahko obe knjigi izpostavim kot temeljno, "obvezno" branje za vsakogar, ki si želi vedeti pravo resnico in ne tisto, kar mu že od malega vsi servirajo kot resnico, pa to sploh ni. Ti dve knjigi bi moral prebrati vsak človek, ki se ima za Človeka. Človeka, ki živi zavestno, budno življenje, v katerem se trudi drugim okoli sebe škodovati čim manj. Nenazadnje pa sta obe knjigi kar nujno branje tudi za vsakogar, ki se odloča za spremembo življenjskega sloga in prehranjevanja. 

Ne bom veliko filozofirala. Knjigi govorita sami zase in povesta vse, kar se o tej temi sploh da povedati. Prva - Kitajska študija - govori o hrani in zdravju. Na jasen, nedvoumen, znanstven način predstavi dejstva, do katerih se je avtor skupaj z drugimi znanstveniki dokopal v mnogih letih poglobljenega raziskovanja. Predmet te knjige niso domneve, ki bi slonele zgolj na osebnih opažanjih avtorja. Predmet knjige so znanstvena dejstva. Knjiga prikazuje, kaj o prehrani in njeni povezavi z zdravjem pravi znanost - tista prava, ne kvazi znanost. Dolgoletne raziskave, ki so bile opravljene na enormnem številu različnih ljudi (ki se prehranjujejo zelo različno) so pokazale, da so glavni povzročitelj vseh sodobnih bolezni, ki nas kot družbo pestijo čedalje bolj, živalske beljakovine in maščobe. Knjiga Kitajska študija o tem govori zelo podrobno in natančno, zato vam priporočam, da za vse nadaljnje informacije pokukate kar vanjo. Po branju te knjige se bo vaš pogled na prehrano in zdravje povsem spremenil.

Ob drugi knjigi - Večni Treblinki - sem glasno izjavila, da je to ena najboljših knjig, kar sem jih kdaj prebrala, in to še preden sem jo prebrala do konca. Posveča se povsem drugemu vidiku kot Kitajska študija, in vendar v temeljih govori o podobnih stvareh. Ta knjiga ne obravnava prehrane ali zdravja. Govori predvsem o zgodovini, o tem, kako in kdaj se je človekovo izkoriščanje živali sploh začelo, kaj vse je to potegnilo za sabo in kako sta povezana nasilje do živali in nasilje do ljudi. Avtor začne na začetku: pred 10.000 leti, ko je človek začel udomačevati in izkoriščati živali za svoje potrebe; nato se pomika preko genocidov, iztrebljanj in zasužnjevanj drugih ras, Indijancev, temnopoltih ipd., preko masovnega in najhujšega genocida v zgodovini človeštva, holokavsta nad Judi, ki se je dogajal med drugo svetovno vojno, vse do današnjega ravnanja človeštva z živalmi, pri čemer po pregledu zgodovine postane kristalno jasno, da se slednje v ničemer ne razlikuje od prejšnjih gnusnih dejanj človeka nasproti pripadnikom lastne vrste. Živali so druga rasa, ki jo človeštvo namerno, sistematično pobija za lastne potrebe (ki to v svojem bistvu sploh niso, saj so umetno ustvarjene, predvsem zaradi materialnih koristi peščice). Avtor tako kot mnogi ljudje, ki jih v svoji knjigi omenja, poudari, da se holokavst z drugo svetovno vojno ni končal. Holokavst še vedno traja in bo trajal, dokler se bo zasužnjevalo in pobijalo živali. V našem odnosu do živali se zrcali naš odnos do soljudi. Dokler bomo klali živali, do tedaj se bodo tudi ljudje klali med sabo. Dokler bomo nasilni do drugih vrst, do tedaj bo nasilje tudi med nami. Vse je namreč povezano, kar storimo drugim, storimo sebi. Navsezadnje smo tudi ljudje živali, človeške živali - od živali se razlikujemo le po nekoliko višji stopnji inteligence. A glede na človekovo obnašanje, vedenje in postopanje s tem planetom in vsem, kar je na njem, sama niti v to ne verjamem več. Živali se mi danes zdijo inteligentnejše od človeka. Zakaj se sploh človek tako in toliko znaša nad živalmi, zakaj jih uporablja, izkorišča in trpinči na vse mogoče in nemogoče načine? Samo zato, ker so šibkejše od njega? Bržkone res zato. In, o ja, to je res pravi argument - to, da je nekdo šibkejši od nas, nam daje pravico, da se izživljamo nad njim. Človek se ima za "krono stvarstva", za nekakšnega gospodarja tega planeta - a dejstvo je, da si ne zasluži niti tega, da bi še naprej prebival na njem.

Vse to in še veliko več je predmet knjige Večna Treblinka. To so dejstva, in dobro bi bilo, da bi si že enkrat prenehali zatiskati oči pred njimi in se soočili s samimi sabo, s svojo brezmejno pogoltnostjo, požrešnostjo, brezčutnostjo in pokvarjenostjo. Čas bi že bil, da postanemo spet Ljudje.

Nekaj odlomkov in citatov iz knjige, ki so se mi najbolj vtisnili v spomin:

"Stvarnik je človeku in živalim določil vegetarijansko prehrano, ne glede na to, ali se človeku to zdi primerno in ali mu je po volji ali ne." (Večna Treblinka, besede protestantskega bogoslovca Karla Bartha, str. 34)

"Nič ne vzbuja človeku večjega gnusa kot ljudožerstvo, vendar prav take občutke mesojedci vzbujamo vegetarijancem, ker se hranimo z dojenčki, čeprav ne s človeškimi." (Večna Treblinka, besede pisatelja Roberta Louisa Stevensona, str. 124)

"Vnuki nas bodo nekega dne vprašali: Kje ste bili med množičnim morjenjem živali? Kaj ste storili, da bi se ti grozoviti zločini končali? Ne bomo se mogli znova izgovarjati, da nismo vedeli za to." Helmut Kaplan (Večna Treblinka, str. 143) 

Barbara meni, da čim bolj se kdo posveča boju za blagor živali, tem bolj se odtujuje družbi. "Ko v supermarketu hodiš med policami s hrano, ne vidiš 'hrane', temveč živinorejske in klavne končne izdelke. Medtem ko drugi grulijo nad škatlo z muckami, ki jih je prinesel sodelavec, vidiš milijone drugih muc, ki umirajo na ulicah ali v zavetiščih dobivajo smrtonosno injekcijo natrijevega pentobarbitala." Počutiš se, kot bi imel nekakšen 'rentgenski vid'. (Večna Treblinka, str. 154)   

"Kako dolgo še, bog, boš gledal ves ta svoj pekel in molčal? Kaj imaš od tega morja mesa in krvi, ki tako zaudarjata, da smrdi po širnem vesolju? /.../ Si to brezmejno klavnico ustvaril le zato, da nam pokažeš svojo moč in modrost? Ali nam zapoveduješ, da te moramo kljub temu ljubiti z vsem srcem in dušo?" (Večna Treblinka, besede junaka v romanu Isaaca Bashevisa Singerja, str. 173) 

"Svet ni v resnici nič drugega kot zmes klavnice, javne hiše in sanatorija za neprištevne." (Večna Treblinka, besede pisatelja Isaaca Bashevisa Singerja, str. 175)  

"Dokler bodo ljudje zjutraj hodili v cerkev, popoldne pa na lov, se bodo vedli kot razuzdane zveri ter porajali nove hitlerje in druge grozovitosti." (Večna Treblinka, besede junaka v romanu Isaaca Bashevisa Singerja, str. 176)

"Kadarkoli je bil Herman priča klanju živali in rib, ga je vedno prešinilo: v odnosu do drugih bitij so vsi ljudje nacisti. Samovšečnost, s katero se človek po mili volji spravlja na druge živalske vrste, je primer najskrajnejše rasistične teorije in načela prevlade močnejšega." (Večna Treblinka, besede junaka v romanu Isaaca Bashevisa Singerja, str. 187) 

"Zdrava pamet mi pravi, da kdor verjame v sočutnost in pravičnost, ne more biti surov do živali zgolj zato, ker so šibkejše ali manj pametne. Nihče nima pravice razsojati o tem. Imajo tako pamet, ki jim omogoča živeti." (Večna Treblinka, besede pisatelja Isaaca Bashevisa Singerja, str. 196) 

"Leporečenje o človečnosti in boljšem jutri je prazno besedičenje, dokler ljudje ubijajo živali za prehrano ali športni užitek." (Večna Treblinka, besede pisatelja Isaaca Bashevisa Singerja, str. 197) 

Zvečer je Christa doma med hranjenjem živali razmišljala o tem, kako je Cerkev pred 140 leti molčala o trgovini z ljudmi, ker je šlo le za temnopolte ljudi. Pred šestdesetimi leti je Cerkev molčala zato, ker je šlo le za Jude. Danes Cerkev molči zato, ker gre samo za živali. "Koliko milijonov živali moramo še poklati in pobiti ob ohranjanju le nekaj 'koristnih' skupin, da bo Cerkev spoznala, da so bogu enako ljuba tudi vsa njegova pernata, krznena, rogata, parkljasta in bodičasta bitja?" (Večna Treblinka, str. 223) 

Verjetno mi ni treba še enkrat poudariti, da obe knjigi toplo, ne, kar vroče priporočam v branje.  

Literarni večer v Ilirski Bistrici

Literarni večer, ki je potekal v četrtek, 17. oktobra v knjižnici Makse Samsa v Ilirski Bistrici in na katerem sva s partnerjem Petjo Kuželom predstavila svoji knjigi, je odlično uspel. Knjižnica naju je zelo lepo sprejela, število obiskovalcev je bilo nad pričakovanji. Mislim, da lahko rečem, da sva bila zadovoljna tako midva kot oni in vodstvo knjižnice. 

Ta predstavitev je bila že najina četrta po vrsti, vendar je bila od prejšnjih nekoliko drugačna in sva na nek način in v določenem smislu z njo prebila led. To je bila namreč prva predstavitev, na kateri nisva imela moderatorja in sva se zato morala predstaviti sama. Zagotovitev moderatorja namreč ni bila v pristojnosti knjižnice, sama pa tudi nisva uspela najti nikogar, zato sva se pač znašla na lastno pest. In po odzivih obiskovalcev, s katerimi sva imela priložnost govoriti, nama je to uspelo zelo dobro.

Priročno dejstvo, da sva dva, sva izkoristila sebi v prid in intervjuvala drug drugega. Na začetku večera je najprej knjižničarka prebrala članek o nama in najinih knjigah, ki je bil decembra lani objavljen v Postojnskem prepihu in ga je napisala Polona Škodič. Potem se je večer odvil tako, da sem najprej jaz postavljala vprašanja Petji, zatem pa še on meni. Vsak od naju je potem, ko je prenehal odgovarjati na vprašanja, prebral nekaj odlomkov iz svoje knjige. Vse skupaj je trajalo dobro uro. Obiskovalci so z zanimanjem poslušali in ni bilo videti, da bi se dolgočasili ;). 

Konec literarnega večera je dobil enkratno popestritev, ko si je Petja drznil izzvati svojega sodelavca Eugena, ki je s partnerko prišel na predstavitev, in ga povabil, naj kot strokovnjak pove nekaj besed o obeh knjigah. Eugen je namreč komparativist, tako kot jaz, in je menda prebral obe najini knjigi. Po začetni komaj opazni zadregi, ki je sledila nenadnemu Petjevemu izzivu, se je zelo hitro znašel in povedal nekaj izredno tehtnih besed z vidika nekoga, ki se resnično spozna na književnost. Njegovo mnenje je bilo še toliko bolj dragoceno, ker je obe knjigi pohvalil, ju izpostavil kot zelo izviren projekt (predvsem v smislu njune medsebojne povezave) in na koncu poslušalcem položil na srce, naj ju vsekakor preberejo - toda obvezno obe, saj bodo le tako videli celotno sliko.

Ta končni "intermezzo" s strani enega od bralcev, ki se povrhu spozna na književnost, je bil zelo dobrodošel. Oba s Petjo sva se zanj Eugenu lepo zahvalila, obenem pa smo se tudi dogovorili za nadaljnje sodelovanje. Prav mogoče je, da bo Eugen kdaj v prihodnosti na kateri od bodočih predstavitev najin moderator, če ga bova potrebovala :).

Celoten literarni večer je posnel gospod z lokalne televizije TV Galeja, ki naju je na koncu prosil tudi za kratki izjavi. Posnetek literarnega dogodka naj bi bil na sporedu enkrat v naslednjem tednu.

Za nama je torej še ena uspešna in prav spretno izvedena predstavitev. Zdaj pa se že z veselim pričakovanjem ozirava k 7. novembru, ko je na vrsti naslednji literarni večer - tokrat v Ljubljani, v Knjižnici Otona Župančiča. 

Vabilo na predstavitev knjig

Bi radi izvedeli, kako je mogoče priti od narkomana do vegana?

Vas zanima, kaj naredi zasanjana študentka, če se noro zaljubi in se vse v njenem vesolju vrti okrog njenega predmeta poželenja, a je vse zaman, saj naklonjenost ni obojestranska?

Vas zanima, kaj se zgodi potem, ko v njeno življenje kar na lepem, kot strela z jasnega butne bivši narkoman in ji vse obrne na glavo?

Vse to in še več boste lahko izvedeli ta četrtek v knjižnici Makse Samsa v Ilirski Bistrici, kjer bova s partnerjem predstavila svoji knjigi. 

Prisrčno vabljeni! :)