ponedeljek, 22. januar 2018

OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE - 2. DEL



Po prebranem drugem delu te domače uspešnice s podnaslovom Babice, hčere, vnukinje seveda obvezno sledi krajša kritika z moje strani. Krajša zato, ker sem že pri prvem delu veliko povedala in bi težko zdaj povedala kaj izrazito novega, konec koncev gre le za zelo podobno oz. isto tematiko, samo generacije so se zamenjale. 
Podobno kot v prvem delu so me zmotile jezikovne napake, ki se vztrajno ponavljajo tudi v drugem - tu mislim predvsem na obrnjen besedni red pri dvojini v pretekliku. Namesto "naju je", "nama je" ipd. se tudi tu pojavlja "je naju", "je nama" itd. Poleg tega se pojavi še nekaj slovničnih napak, kot je recimo narekovaj na napačnem mestu, manjkajoča vejica in podobno. Naslednja stvar, ki rahlo zmoti bralca, ki je prebral tudi prvi del, je ta, da se nekje na prvi četrtini knjige (natančneje od 103. strani naprej) ponovi nekaj zgodb, ki so že bile zapisane v prvi knjigi. K sreči je takih res le nekaj zgodb, vse ostalo so sveže, še neprebrane zgodbe, ki bralca pritegnejo z vso svojo močjo.
Ne bi mogla presoditi, katera knjiga je bolj zanimiva ali, če se izrazim še bolj nepravično, "boljša", ker sta privlačni vsaka po svoje. Prva prinaša zgodbe naših prednikov, ljudi, ki so danes v visoki starosti ali pa jih niti ni več med nami, druga pa postreže z zgodbami kar treh generacij, poleg starejše sta tu še srednja in mlajša generacija. Torej se najde nekaj prav za vsakogar, vsak bralec lahko v tej knjigi najde svoje vrstnike in prisluhne njihovim zgodbam, ki so marsikdaj tako šokantne, tako grozljive, da je ob branju težko ostati neprizadet in preprosto moraš še z nekom podeliti to, kar si izvedel. Morda je ta knjiga bolj privlačna tudi za mlajšo generacijo (20-30 let), saj je zadnje poglavje posvečeno pripadnikom prav te. Lažje je prisluhniti in se poistovetiti z nekom, ki je približno tvoje starosti, kot z nekom, ki je (veliko) starejši. 
Seveda pa so vredne branja in pozornosti prav vse zgodbe, ne le tiste "mlajše". V pripovedih vseh generacij lahko najdemo marsikatero življenjsko modrost, ki si jo je vredno zapomniti. Posebno se mi je vtisnila v spomin naslednja misel Tatjance iz starejše generacije: "Če se mi je zdelo, da so bile težave, ki sem jih imela, prehude, sem jih za kakšen dan dala na stran, potem šele sem jih spet vzela v roke."
Pomanjkanje starševske ljubezni in celo sovraštvo do lastnih otrok je motiv, ki se očitno pojavlja vedno in povsod, tako tudi v pričujoči knjigi. Nikakor to ni nekaj, kar bi se dogajalo le pred sto leti, danes pa ne več. Žal ne. V zgodbah vseh treh generacij je veliko takšnih primerov. Recimo, Berta, ki pripada starejši generaciji, pripoveduje o svoji mami, ki je hodila v dnino na bogato kmetijo. Druge ženske so šle opoldne domov, da so kaj skuhale za družino, le njej se ni nikoli nikamor mudilo. Govorila je: "Še kakšno uro počakam, pa bodo potem, morda, kakšna usta manj za nahranit, ko se vrnem ..." Bertinega bratca naj bi tudi pustila pozimi ležati pri odprtem oknu, da je zmrznil.
Veliko je tudi primerov incestov in detomorov. Od mater, ki so vse od ranega otroštva spolno zlorabljale lastne sinove, do očetov, ki so spali z lastnimi hčerkami. Oče, ki je živel v incestnem razmerju z lastno hčerko, je otroka, ki mu ga je rodila hči, vrgel v steno z besedami: "Če je moj, bo crknil, če ni, bo pa preživel." Neki drugi oče je lastne novorojene otroke zakopaval v gnoj, ker jih ni hotel imeti več kot sedem.
Pripoved Viktorije se mi je vtisnila predvsem zato, ker gospa, ki je bila rojena leta 1929, še vedno izraža neverjetno eleganco in močno osebnost. Pravi: "Ženska se v damo ne spremeni z obleko, urejeno pričesko ali dragimi čevlji! Biti dama je stil življenja, ki se gradi več generacij. Kadar s prijateljico sediva ob kavi pred Maxijem in opazujeva mladino, ki hiti mimo, sva zgroženi! Nobenega stila, nobenih osebnosti, nobene elegance, nič. Ženska je na las podobna drugi ženski. Kako dolgočasno!" In še: "Še danes, ko sem stara skoraj devetdeset let in se odpravim v opero, sem presrečna, če se moške oči sprehodijo po meni. In če bi bila še kdaj priložnost ... Zakaj pa ne?!"
Ob zgodbi Valentine, ki pripada mlajši generaciji, sem se ponovno zamislila, tokrat nad dejstvom, da tudi danes še obstajajo ženske (in verjetno jih ni ravno malo), ki se stalno ponižujejo, ki nimajo niti kančka samospoštovanja in zavedanja lastne vrednosti. Če ženska potem, ko moški z njo grdo ravna, jo žali in celo pretepa, še vedno vztraja ob njem in je celo pripravljena pasti pred njim na kolena, kot da se ni nič zgodilo, je to pač jasen dokaz, da se ne ceni in ne spoštuje, da se ima za ničvredno. Tudi to ni nekaj, kar se je dogajalo zgolj včasih, še danes je veliko takih žensk, celo v najmlajši generaciji. Te ženske bi morale najprej korenito spremeniti odnos do sebe. Dokler tega ne storijo, bodo srečevale izključno takšne moške, ki bodo zrcalili njihov odnos do samih sebe. Navsezadnje je drugi vedno naše ogledalo.
Če strnem: tudi drugi del uspešnice Ogenj, rit in kače niso za igrače nas ne pusti hladnih in se nam globoko zareže v srce in v spomin. Če ne drugega, lahko ob branju teh raznovrstnih in skoraj brez izjeme pretresljivih zgodb občutimo veliko hvaležnost, da naše življenje ni bilo zaznamovano s tako groznimi izkušnjami, kot jih opisuje marsikatera pripovedovalka ali, redkeje, pripovedovalec. Če pa so takšne izkušnje v našem življenju bile ali so še, pa jih bomo s pomočjo teh zgodb morda lažje preboleli ali vsaj bolje razumeli, zakaj so nekateri ljudje takšni, kakršni so. Za vsako dejanje in dogajanje obstaja ozadje, obstaja vzrok, ki sproži posledico. 
Zato toplo priporočam v branje oba dela. Gre za knjigi, ki lahko koristita prav vsakomur, ki ju bo vzel v roke.

torek, 2. januar 2018

Resnična zgodba o mobingu

Tokrat pa nekaj, kar bo malce "out" ... ni povezano niti s hrano niti s knjigami. Vendar kar sili iz mene in mi ne bo dalo miru, dokler se ne izpišem.
30. december je bil moj zadnji dan v službi, v katero sem hodila zadnjih devet mesecev. Delo mi sicer ni bilo pisano na kožo, raje bi delala kaj drugega, če bi lahko izbirala, a vseeno sem bila hvaležna za to službo, ko sem jo dobila, sem bila presrečna, saj je nekaj vseeno veliko bolje kot nič. Z veseljem in hvaležnostjo sem hodila delat, čeprav sem že na samem začetku spoznala, kakšne vrste človek je šefica. Če je imela dober dan, je bilo vse super, bilo je heca, smeha, vse je bilo kul. A bognedaj, da njen dan ni bil tako dober. Potem je bilo narobe tudi vse ostalo.
Večino časa je še kar šlo, čeprav sem pogosto poslušala pripombe zaradi tega, ker nisem vsega v trenutku poštekala. Čeprav mislim, da sem dokaj odprte glave, pa se mi ne zdi tako čudno, če nekdo, ki prvič dela nekaj, kar sploh ni njegova stroka in o čemer pravzaprav nima pojma, pač ne obvlada takoj vsega, sicer pa sem osnove osvojila takoj. Ampak dobro, če se vsake toliko nekdo zmrduje nad tabo, pač malo potrpiš, hvaležen, da imaš vsaj službo, in pustiš, da gredo besede skoz eno uho noter in skoz drugo ven. (Čeprav, bodimo iskreni, presneto težko je ne delati napake, če nekdo poleg tebe naravnost preži nanje in če veš, da te bo ob prvi storjeni napaki zasul plaz očitkov.) V trenutku, ko pripombe prerasejo v žalitve in ko se glas s približno normalne frekvence dvigne na odločno preglasno, v takem trenutku pa ne morem več molčati.
Bilo je v začetku decembra, moja pogodba o zaposlitvi je veljala do konca leta. Dobila sem že nekaj namigov, da bom ostala, da je šefica zadovoljna z mano, dokler mi ni v prvem tednu decembra tega tudi dokončno oznanila. Rekla je, da je tudi direktor potrdil, da mi podaljšajo pogodbo, in to za nedoločen čas. Bila sem kar malo omotična, saj je bilo kaj takega, kot je zaposlitev za nedoločen čas, še pred kratkim zame kot nek nepredstavljiv, skorajda nedosegljiv ideal. A brez skrbi, šefica mi ni pustila, da bi se te novice lahko v polnosti veselila. Takoj mi jo je namreč začinila z grožnjami v stilu "zdaj se pa pazi", "zdaj boš pa videla", "zdaj pa res brez milosti" itd. Ni mi bilo ravno jasno, kaj naj si mislim. Me bo imela še naprej samo zato, da se bo lahko še bolj izživljala nad mano ali kako? Sicer pa tem njenim grožnjam nisem posvečala pretirane pozornosti, ker sem že pred časom ugotovila, da je tak njen način komunikacije.
Kar je sledilo v naslednjih dneh, je bila prava farsa. Zagrešila sem eno ali dve napaki, a ni bilo prvič, poleg tega je šlo za precej specifične zadeve, s katerimi do takrat nisem imela prav veliko opravka in sem se pač zmotila. Če je to sploh pravi izraz, ker določenih stvari preprosto nisem vedela. (Zato sem tudi vprašala sodelavko in naredila tako, kot mi je ona rekla, kar pa se je potem izkazalo za dodatno napako, za katero pa sem plačala samo jaz.) A motiti se je človeško, kajne? No ja, kakor za koga. Ob naslednjem srečanju s šefico sem doživela leden tuš, kaj tuš, astronomsko ploho s severnega pola. Zmetala mi je naprej vse, kar sem naredila narobe, če sem hotela kaj reči v svoj zagovor, mi sploh ni pustila do besede. Ko je pristala pri žaljenju (neizogibno, njena ustaljena praksa), nisem mogla več držati jezika za zobmi in sem pripomnila, da je skoraj vsaka druga beseda, ki pride iz njenih ust, žalitev. To jo je šele razkačilo. Kako sem si sploh upala oglasiti se! Mar mislim, da me bo ujčkala?! Nadaljevalo se je tako, da se je vedno glasneje drla, če sem kaj rekla, je kričala, naj bom tiho, izustila je tako žaljive in nesramne stvari, da sem lahko samo zijala (na primer, med drugim mi je rekla, da dajem vtis, kot da se drogiram), vmes mi je ukazala, naj grem pisat odpoved in mi rinila list v roke, jaz pa sem to naredila z največjim veseljem. (Kajti raje sem brez službe kot s tako gestapovko na grbi.) S svojim žaljenjem in trobezljanjem me je pripravila tako daleč, da sem povsem odvrgla svojo običajno prijaznost in kultiviranost (dve lastnosti, s katerima se ona žal ne more pohvaliti) in ji povedala v obraz, kaj je njen problem - nekaj, kar vedo vsi, le povedati si ji ne upa nihče. To jo je očitno zadelo v živo, saj se je njen govorni repertoar kar na lepem močno zreduciral. In potem sem odšla, ker z njo nisem več zdržala v istem prostoru. Stavim, da je cela stavba in vsi, ki so bili v njej, poslušala njeno dretje. In vem tudi, da to ni bilo prvič, saj sem slišala marsikaj. (Na mojem delovnem mestu se je zamenjalo že lepo število zaposlenih in nobena ni prav dolgo zdržala.)
Moj naslednji korak je bil klic na "vrh". Poklicala sem direktorja in ga temeljito seznanila z njenim obnašanjem. Povedala sem, s kakšno lahkoto ji letijo žalitve iz ust, kako nesramno in nekulturno se vede, kadar katera od zaposlenih naredi kaj narobe - ali pa tudi brez tega, dovolj je že, da ima ona slab dan. Kako se pogosto dere na zaposlene in jih zmerja celo pred strankami. To naj bi bilo profesionalno? Pozorno me je poslušal in se strinjal, da takšno ravnanje ni dopustno in da seveda ne tolerirajo nobenega žaljenja. Da se bo pogovoril z njo. Vprašal me je, ali menim, da je takšna tudi do drugih zaposlenih. Povedala sem mu, da glede na to, kar sem slišala, sklepam, da to počne že ves čas in je to počela tudi z mojimi predhodnicami, saj sem slišala, da so druge tudi jokale pred njo, nobena pa si ji ni upala ničesar reči. Očitno sem bila jaz ena redkih, ki pred njo ni planila v jok, ampak se je postavila zase in ji odkrito povedala, kaj si misli o njej in njenem obnašanju - kar jo je še bolj razkačilo, ni mogla verjeti, da si lahko nekdo upa ugovarjati njej.
Direktor me je nato vprašal, ali si lahko predstavljam, da bi obdržala to delovno mesto, glede na to, kar se je zgodilo. Rekla sem, da nikakor ne, ker v takšnih odnosih ne morem delati. Nedvomno sem se prvič pobliže spoznala z mobingom - in prvič je bilo dovolj. Rekel je, da razume, in mi predlagal, da se pomirim in se vrnem na svoje delovno mesto, da ne bom kršila pogodbe. Naj poskušam kolikor toliko v miru oddelati še te zadnje tedne do konca leta, njej pa bo prav tako rekel, naj z žalitvami preneha in naj komunikacija poteka samo še strogo na ravni dela, ali pa raje sploh ne. Tako se je tudi zgodilo, vrnila sem se z dvignjeno glavo, kot da se ni nič zgodilo, in počutila sem se kot moralna zmagovalka. Čutila sem, da sem jo v duhu premagala, še prej pa sem premagala samo sebe, saj sem si dokazala, da se nikogar ne bojim in da ne bom nikoli nikomur več dovolila, da z mano ravna kot svinja z mehom. 
Človek se upravičeno vpraša, kako lahko druga zaposlena - moja bivša sodelavka - sploh vztraja ob taki šefici. Tretja zaposlena se menja na vsakih nekaj mesecev ali vsaj na eno leto, medtem ko ona ostaja in je celo njena desna roka. Kako? Preprosto. Samo pretvarjati se je treba znati. Pa še ena poštena merica zahrbtnosti zraven, pa gre. Pri tem obstaja predvsem eno pravilo: za hrbtom lahko o dotični osebi rečeš karkoli. Lahko jo opljuvaš in prekolneš do amena, kolikor ti duša da. A v trenutku, ko se dotična oseba pojavi pred tabo, se prevlečeš z narejeno masko prijaznega, prijateljskega nasmeška. Vsemu, kar oseba reče, pritrjuješ in si nasploh zelo ustrežljiv. Tudi ko te nadere, molčiš in zgolj prikimavaš. Lezeš ji v rit, po domače povedano. In tako lahko funkcionirata skupaj. In druga oseba bo celo mislila, kako super se razumeta, kako dobri prijateljici sta. Kako prijazna in poslušna je tista druga. A tista druga za njenim hrbtom izpljuva iz sebe vse, kar se nabira v njej ves čas, ko se pred njo pretvarja, ves čas, ko molče in z nasmeškom posluša njeno dretje, njene izpade, vse to se nabira v njej, dokler ne izbruhne pred nekom tretjim. Ampak da bi dotični osebi kdaj kaj povedala naravnost v obraz? Nikoli. Ker je to edini način, da obdrži službo.
Če si takšne vrste človek, potem ni problema, pač postopaš na zgoraj opisan način in vsi te imajo radi, vsem si tako zelo všečen. Nihče pa ne pomisli, da mogoče nisi iskren, da je mogoče vse to zgolj maska, ki jo odvržeš takoj, ko drugim izgineš izpred oči. Sama (žal?) nisem iz takšnega testa, raje imam resnico kot to, da me imajo vsi radi. Ljudem povem tisto, kar si mislim, povem jim resnico o njih samih, in potem me nočejo več videti. Poleg tega gre očitno nekaterim v nos, če se hočem postaviti zase, za svoje pravice. Verjetno zato, ker je to tudi zame nekaj relativno novega, ker sem s tem šele nekako začela. Nikoli se nisem znala dobro postaviti zase, za svoja prepričanja, zdaj, ko pa to končno malo bolje znam, pa nekaterim to ni pogodu. Prav, mene to ne moti. Se pač naše poti razidejo. Kdor me ne more sprejeti takšne, kot sem, me ni vreden.
Skratka, v samo nekaj dneh se je situacija zame popolnoma obrnila. Od vesele novice, da mi bodo pogodbo podaljšali za nedoločen čas, sem čez dva dni pristala pri tako rekoč prisilnem pisanju odpovedi, pospremljenim s histeričnim dretjem nadrejene. Pomislila sem celo, da je bilo morda vse to vnaprej pripravljeno. Da bi morda v vsakem primeru našla nekaj, kakšno napako, nepravilnost, samo da bi me lahko "odstranila". Kar malce sumljivo se mi namreč zdi, da sta zelo hitro, nekako v enem tednu, že našli mojo naslednico. Očitno sta nekoga že imeli v rezervi. Vendar, da ne bo pomote - vesela sem in hvaležna, da se je tako izteklo. Sama božja previdnost je posegla vmes, kajti zame bi bilo veliko slabše, če bi ostala tam. Ja, imela bi službo, celo stalno službo - to pa je tudi vse. Je vredno, da na račun službe trpi psihično zdravje? Prepričana sem, da bi si me v primeru, če bi ostala tam, šefica še bolj privoščila. To mi je konec koncev tudi napovedala. Že od samega začetka sem ji šla v nos, ker sem bolj umetniški tip, ker drugače gledam na svet kot ona. A če je mislila, da se tako tresem zaradi službe, da si ne bom upala niti pisniti, se je zmotila. Navajena sem živeti zelo skromno in preživeti z zelo pičlimi sredstvi. Ne potrebujem vsak mesec novih oblek dragih blagovnih znamk, niti ne vsako sezono novih čevljev, moja edina razvada, ki me včasih stane malo več denarja, je kupovanje knjig. (Itak.) Seveda je neprecenljivo, če ima človek svoj denar, o tem ni dvoma. Toda za kakšno ceno? Če sem lahko dobila to službo, bom prav tako lahko dobila tudi kakšno drugo, ki mi bo bolj pisana na kožo, in, predvsem, kjer bom deležna spoštovanja, ki si ga zaslužim, že zgolj zato, ker sem človek. Ljudje, ki me brez razloga žalijo, v mojem življenju nimajo kaj početi.
Naj bo jasno, da osebe, o kateri je tekla beseda v tem sestavku, ne obsojam in sem ji že zdavnaj oprostila vse izrečene žalitve. Ko se je spravljala name, to ni bilo zaradi mene, ampak zaradi njenih lastnih problemov. Kakršni koli ti že so, ji želim, da bi jih čim prej razrešila in da jih ne bi več poskušala valiti na druge. Želim ji, da bi se pomirila sama s sabo. Razumem, da je bila jezna zaradi mojih napak in nimam problema s sprejemanjem kritike, sploh kadar gre za področje, na katero se ne spoznam najbolje; v tem primeru kritiko z veseljem sprejmem in jo vzamem na znanje. Toda v trenutku, ko kritika preraste v osebne žalitve, to zame ni več dobronamerna kritika, ampak zgolj in samo čista zloba. Te pa ne sprejemam.  
Kot sem povedala tudi direktorju po telefonu: misliti moram tudi malo na svojo družino, na svojega otroka, ki nima še niti tri leta. Rada bi, da bi imel mamo, ki bi bila srečna, zadovoljna, ne pa živčna razvalina - kar bi v tistem okolju prej ali slej postala. In zato bom do nadaljnjega z največjim veseljem večino svojega časa posvetila njemu in svojemu partnerju - njima dvema, ki me spoštujeta in sprejemata točno takšno kot sem, z vsemi mojimi napakami vred. Jaz pa njiju. Medtem pa se bo, pod tem svobodnim soncem, nedvomno našlo kaj primernega zame, kaj, kar me bo veselilo, notranje izpolnjevalo in mi obenem dajalo sredstva za preživetje. Verjamem, da se mi bo to, da ostajam zvesta predvsem sami sebi in svojemu notranjemu bistvu, slej ali prej obrestovalo.