Predstavitev v domači knjižnici

Vabljeni ta četrtek, 31. januarja, ob 18h, na predstavitev moje in partnerjeve knjige v čitalnici postojnske knjižnice! Predstavila bova vsak svoj roman: Zapiski nore sladostrastnice in Vrnitev. Pisma bivšega odvisnika. Dogodek bo povezovala Polona Škodič. Imeli bomo tudi glasbeno točko :). Spodaj prilagam vabilo knjižnice:

KNJIŽNA PRVENCA POSTOJNSKEGA PARA

V četrtek, 31. januarja 2019, vas ob 18. uri

vabimo v čitalnico knjižnice na literarno-pogovorni večer in predstavitev knjig:

Sara Zupan

Zapiski nore sladostrastnice

&

Petja Kužel

Vrnitev – Pisma bivšega odvisnika.

Dogodek bosta z avtorsko glasbo popestrila Jan in Vital Jurca.

Prva pravljica :)

Jeeee, napisala sem svojo prvo pravljico! In da bi bilo še lepše - imam tudi že ilustratorko in oblikovalko! S Tanjo Milharčič, slikarko, s katero se poznava že od leta 2013, ko sva bili skupaj vključeni v program "Podjetno v svet podjetništva", sva se dogovorili, da napišem pravljico, ki jo bo ona ilustrirala. Včeraj je očitno prišel "Dan D", saj sem zjutraj v enem zamahu napisala skoraj celo pravljico. (Pred kratkim sem zastavila le začetek, prvih nekaj stavkov.) Vendar, to je treba povedati, ta pravljica ni prišla vame včeraj, ampak je v meni že ... uf ... od nekdaj?! Ja, ko sem bila še čisto majhna, sem že imela v glavi okvirno zgodbo te pravljice. Spomnim se, da me je že v ranem otroštvu nekaj časa skoraj "preganjala" (pa seveda ne v slabem smislu) podoba nekega čarobnega vrta, ki se odpira navznoter, v še več vrtov, kot nekakšen labirint. Vstopiš v vrt, znotraj katerega je še en vrt, v tem je še eden, v tem še eden, in tako naprej, vsega skupaj sedem vrtov. Spomnim se, da sem si takrat narisala tudi skico tega labirinta, če se ne motim, sem menda celo poskušala iz papirja izdelati bolj plastičen prikaz, tako da bi se vsak vrt dejansko odprl v naslednjega ... pa mi ni uspelo :P. No, ampak očitno je morala pravljica zoreti v meni vsa ta dolga leta, preden sem jo dejansko spravila na papir in jo naslovila Čudežni vrt. Pri tem sem se seveda osredotočila na vsebino, obliko pa bom prepustila nekomu za to bolj usposobljenemu ;). Komaj, komaj čakam, da vidim, kakšne ilustracije si bo na podlagi zgodbe zamislila Tanja. Strašno sem vznemirjena in neučakana - je le moja prva pravljica tole ;).

Na spodnji sliki moj zelo preprost prikaz zgradbe Čudežnega vrta ...

Odlomek iz najnovejšega romana

Tokrat objavljam odlomek iz svojega tretjega romana, ki je trenutno še v nastajanju. Za pokušino :). 

      5. februar 1991

Oho, Gal!

Moram reči, da si me prijetno presenetil. S tvojim zadnjim pismom namreč. Res ne bi pričakovala, da te bodo tvoja razmišljanja zanesla v to smer. Saj sva se večkrat pogovarjala o tej temi, a treba je priznati, da nikoli tako poglobljeno, kot si se v svojem zadnjem pismu ti tega lotil. Jaz nikoli nisem preveč rinila vate s tem, ker se mi zdi, da je vegetarijanstvo, tako kot druge podobne odločitve, nekaj, za kar se mora človek odločiti sam, točka, do katere mora sam priti v svojem osebnem razvoju. Drugi ga sicer lahko spodbudijo, lahko mu nežno in povsem miroljubno potrkajo na vest, a če človek ni pripravljen, če ni dozorel za ta korak, ne bo teh namigov niti opazil ali pa ga bodo zgolj razjezili in živcirali. Zato ti nisem nikoli vsiljevala tega. Mislila sem si: Če bo sam prišel do tega – super, presrečna bom. Če ne bo – jaz ga ne morem prisiliti. Lahko zgolj nežno vplivam nanj – s svojim pozitivnim zgledom. Vedela sem, da bom sprejela vse, kar pride.

In zato zdaj, po tem tvojem zadnjem pismu, lahko rečem samo VAU. Oprosti, ker bom to izjavila, ampak očitno ti osama dobro dene. Začel si razmišljati tudi o stvareh, o katerih prej nikoli nisi, in o katerih, roko na srce, večina povprečnih ljudi nikoli ne začne razmišljati. Ponosna sem nate, ljubi. Vse bolj sem prepričana, da se ti je zapor preprosto moral zgoditi in da ti bo še prekleto koristil.

Ja, kar dobro si me izzval, a tvoji argumenti, če sem iskrena, niso nič novega. Vse to sem že tisočkrat slišala. Kaj, misliš, mi vedno, brez izjeme, najprej vržejo pred nos, kadar kje v družbi nanese beseda na moje vegetarijanstvo? »Ah, daj no, saj so tudi rastline živa bitja, morda niso?« in »Kaj pa beljakovine, a? Od kod dobiš beljakovine?« Ob takih vprašanjih mi začnejo živci kar poskakovati, ne morem razumeti, kako so lahko ljudje tako zahojeni. Ponavadi je moj odgovor kaj takega: »Od kod pa mogočni slon dobi svoje beljakovine? Pa žirafa pa bik in vol in konj in sploh vse velike živali – ste kdaj opazili, da so vse največje živali na svetu rastlinojede in jedo večinoma travo?! Od kod pa njim beljakovine? Kako lahko zrastejo tako velike, a?!«

Najprej, kar se tiče rastlin. Seveda so tudi rastline živa bitja. Tega smo se vsi naučili že pred vstopom v prvi razred osnovne šole. Prav zato se mi zdi izpostavljanje tega argumenta še toliko bolj neumno. Pravzaprav se mi zdi, da hočejo ljudje, ki jedo meso, s tem kvazi argumentom nekako opravičiti same sebe in svoje početje. »Ja, vemo, da so živali živa bitja, ampak saj so rastline tudi.« Prvič je izpostavljanje tega dejstva butasto zato, ker je to nekaj, česar se vsi zavedamo. Sama na vprašanje, zakaj ne jem mesa, ne odgovarjam »Ker so živali živa bitja«, ker se dobro zavedam, da so rastline tudi. Nemogoče je – vsaj za zdaj – da ne bi človek na račun svojega obstoja na Zemlji izkoriščal popolnoma ničesar od tega, kar je na njej. V tej točki se povsem strinjam s tabo. Nismo še tako daleč, da bi lahko živeli od zraka (in vprašanje je, ali sploh kdaj bomo), nekaj pač moramo jesti. In tu pridemo do pomembne točke, ki lahko naredi veliko, gromozansko razliko. Lahko se odločimo, da bomo s svojim obstojem in na račun svojega preživetja povzročili kolikor je le mogoče izkoriščanja, nasilja in zla. Lahko pa se odločimo tudi drugače: da bomo s svojim načinom življenja povzročili čim manj nasilja in zla. Da bomo izkoriščali čim manj in da bomo do vsega in vseh čim bolj spoštljivi. Kaj od tega dvojega je bolj nasilno, bolj kruto in krvavo: zaklati žival ali nabrati rastlino/utrgati sadež? Zdaj razumeš, kako ničevo in smešno izpade tisto vprašanje o rastlinah ob tej primerjavi? Živali so nam mnogo bolj podobne, veliko bolj kot rastline in neprimerno bolj kot smo si pripravljeni priznati. Živali čutijo enako kot mi, imajo enake reflekse, zavest na zelo podobni ravni in, kar je najpomembnejše, imajo dušo, tako kot mi. Sicer sem vedno, ko to kje na glas izrečem, tarča vsesplošnega posmeha in zmajevanja z glavo. Koliko je ljudi, ki ne verjamejo, da imamo mi dušo, kaj šele živali. Tu je ogromno škode naredila tudi Cerkev, ki že skoraj dva tisoč let trdi, da živali nimajo duše. A jaz se na vse to požvižgam. Dovolj je, da se človek poglobi vase in da kdaj pogleda kakšno žival v oči, pa lahko preprosto začuti resnico. Ni treba, da jo dojame z razumom. To pravzaprav niti ni mogoče. To je stvar duše, ne razuma. Zame je dovolj, da se kateri koli živali zazrem v oči in takoj mi je vse jasno. Začutim jo. Začutim njeno dušo, ki je tako čista, tako nepokvarjena. Tako podobne so nam! Razlika je le v tem, da živali niso zlobne. Lahko so napadalne, lahko so agresivne, ker je takšna njihova narava. A niso hudobne. Človek pa … če ima možnost izbrati zlo, ga bo skoraj zagotovo izbral. Če ima možnost škodovati drugim, jim bo. Če ima možnost izkoristiti druge, jih bo. Vidiš, v tem je temeljna razlika med ljudmi in živalmi. V načinu čutenja, čustvovanja in celo razmišljanja pa smo si neverjetno podobni. Le da tega še vedno nihče noče verjeti. Imamo se za nekaj več od živali, imamo se za krono stvarstva, ki je nad vsem in vsemi. Mislimo, da si lahko podjarmimo vse, še zlasti živali. A prav zato, ker je stopnja našega zavedanja stopničko nad njihovo, bi morali imeti do njih popolnoma drugačen odnos. Morali bi biti njihovi zaščitniki, njihovi varuhi. Pa smo namesto te plemenite vloge raje izbrali drugo, ki je skrajno podla in se imenuje izkoriščanje in znašanje nad šibkejšimi. Rekli smo si: Izcuzajmo iz njih vse, kar se da, vse do zadnje kapljice krvi in telesnih tekočin, potem pa jih odvrzimo, saj so tako ali tako le stvari. Pri tem je treba izpostaviti še en zanimiv pojav: pse in mačke in še nekatere druge živali imamo za svoje prijatelje in hišne ljubljenčke, druge, točno določene (vsi vemo, katere), pa izključno za predmete svojega izkoriščanja, za zakol in žretje. Zakaj je tako? Se ti ne zdi, da je to skrajno dvolično od nas? Ravno zadnjič sem nekaj brala o tem in izvedela, da ima ta pojav celo ime: specizem. Kako hinavsko, kajne? V čem se pes razlikuje od krave, konja, prašiča, piščanca, zajca? Prašič je celo inteligentnejši od psa, recimo. Zakaj ne bi jedli tudi psov? Na Kitajskem jih jedo. V muslimanskem svetu je prepovedana svinjina. V Indiji so krave svete živali, ki jih po božje častijo. Tudi sicer tam skorajda ne jedo mesa. Torej, očitno gre za nekaj, kar je pogojeno s kulturo, s tradicijo. Toda zakaj bi še naprej vztrajali pri neki »kulturi«, če je ta vse prej kot kulturna in temelji na izkoriščanju živali? Ko pa bi lahko prav tako – še bolje! – živeli tudi brez tega! Modrost pomeni tudi to, da je človek sposoben spregledati, da je nekaj preživeto, da ni več uporabno. Da se je sposoben zbuditi. Uporabiti svoje možgane in z njimi kritično, neodvisno razmišljati, ne ozirajoč se na bedaste kalupe in tradicijo.

Vidiš, od rastlin sem prišla spet k živalim. Ni kaj, pomoč živalim v vseh pogledih je moje poslanstvo. Pri rastlinah sem hotela povedati še to: sama na naše izkoriščanje in »ubijanje« rastlin gledam nekoliko drugače kot tisti, ki o njih sploh ne razmišljajo zares, ampak jih uporabljajo le kot izgovor, moralni obliž, kadar je govora o izkoriščanju in ubijanju živali. Seveda na nek način pokončaš tudi rastlino, ki jo utrgaš ali odrežeš z vrta ali od koder koli že. A tam je rasla s tem namenom; namenjena je bila za to, da jo poje ali človek ali žival. Če je ne bi pojedel človek, bi jo zelo verjetno pojedla rastlinojeda žival (govorim o užitnih rastlinah, seveda). Če vse skupaj močno potenciram in grem v skrajno pretiravanje, lahko rečem, da človek s tem, ko poje tisto rastlino, povzroči samo enkratno zlo. (Čeprav, govoriti o zlu v tem primeru je … preprosto absurdno. Ampak to je za ponazoritev.) Če pa človek pusti, da tisto rastlino poje žival in potem sam poje žival, s tem povzroči dvakratno zlo: zaradi njega sta umrli rastlina in žival. Torej vidiš, da rastlinojedec na splošno povzroči manj zla. Sploh, če upoštevamo še to, da je uboj živali neprimerno bolj krvavo in grozljivo početje kot »uboj« rastline. Žival se upira, kriči, joče, poskuša zbežati, prepaja jo smrtni strah. Doživlja nepopisno agonijo. Povsem enako kot človek, ki ga poskušajo ubiti – doživlja skrajno negativna čustva. In vsa ta čustva nikamor ne izginejo. Fizično telo živali je prežeto z njimi, enako kot njena duša. In človek skupaj z njenim mesom poje tudi njena čustva. Vso agonijo, bolečino, žalost in smrtni strah. In potem se človek čudi, ker ne more najti sreče. Ker je poln strahov in zajebanih frustracij. Drugače ne more biti. Kar daješ, to prejemaš.

Ko razmišljam o vsem tem, postanem jezna, tako prekleto jezna, da bi lahko koga zadavila. Vrelišče pa dosežem takrat, ko pomislim, da bi lahko, če bi le hoteli, z danes na jutri, rešili problem svetovne lakote. Samo s tem, ko bi se nehali prehranjevati z živalmi. Vse žito, ki se ga porabi za to, da se z njim nahrani nepregledno množico živali, ki se jih redi izključno za zakol – veš, koliko ljudi bi lahko nahranili s tem žitom? Zakaj mora polovica sveta umirati od lakote, druga polovica pa zboleva od prenažrtosti in meče hrano stran? Očitno je nekomu v interesu, da je tako, ali kaj?

Kar se tiče izkoriščanja rastlin, ne smem pozabiti na še en pomemben vidik. Način prehranjevanja, v katerem vidim absolutno najmanj nasilja in najmanj povzročanja kakršne koli škode, je prehranjevanje s plodovi. Kot veš, rastline (seveda ne vse) obrodijo plodove. Sadeže. Povej mi, za vraga, kakšno škodo in bolečino povzroči človek rastlini, s katere je utrgal sadež, ki je tam zrastel prav s tem namenom in bi tako ali tako, prej ali slej sam odpadel z rastline na tla in tam zgnil, če ga ne bi nihče pobral? Pa dobro, če še vedno misliš, da rastlino boli, če z nje utrgaš nekaj, kar je del nje – prav, počakaj, da samo odpade z nje. (Čeprav, bodimo resni, lepo prosim … Nikogar, ki ga ne skrbi trpljenje živali, ki jo režejo pri živem telesu, ne bi smelo skrbeti, da rastlino boli, če z nje utrgaš sadež.) Torej, počakaš, da plodovi dozorijo in jih rastlina sama odvrže – in očitno jih ne potrebuje, zakaj bi jih sicer odvrgla? – in zgolj pobereš plodove, rastline pa se ne dotikaš. Mi lahko, prosim, poveš, koliko in kakšno nasilje se povzroči s takim početjem? Ne pozabi na primerjavo s potoki krvi in presunljivimi kriki groze in smrtnega strahu v klavnicah. Tisti, ki se lahko tudi po takšnem razmisleku še naprej slepi, da je ubijanje živali enako ubijanju rastlin (ker so pač oboji živa bitja), je navaden butelj. Žal mi je, a drugega ne morem reči. (Ne, v resnici mi ni žal zaradi tega … Milijonkrat bolj žal mi je zaradi milijarde drugih stvari.)

Človek sem. In kot človeku mi ni vseeno, kakšen odtis pustim na tem planetu. Ali pustim za sabo samo opustošenje in goro trupel, smeti in dreka, ali pa pustim tudi kaj lepega. Ali druga bitja zgolj sebično izkoriščam za lastne potrebe ali pa jih pustim živeti v miru in jim poklanjam ljubezen in spoštovanje, kar si kot moji soprebivalci tega planeta zaslužijo. Tu sem le na obisku, vse, kar vidim okrog sebe, imam le na posodo. Vsi smo tukaj skupaj, nihče ni tu za nekoga. Z vsem živim, tudi z rastlinami, smo dolžni ravnati s spoštovanjem. Sama se trudim, kolikor je v moji moči, da s svojim obstojem povzročam drugim čim manj zla. Rastlin nikoli ne trgam po nepotrebnem, če je govora o zelenjavi, naberem samo toliko, kolikor potrebujem, in niti za trohico več. Nikoli ničesar ne vržem stran. In težim k temu, da se čim več prehranjujem s plodovi. Ker bi rada tudi rastline izkoriščala le minimalno. Plodov je veliko vrst, človek bi skorajda lahko živel samo od njih. (In brala sem, da nekateri to tudi počnejo; menda se jim reče frutarijanci. Ti jedo samo sadeže in so ena od »vej« presnojedcev, ki se prehranjujejo izključno s surovo rastlinsko hrano.) Med plodove ne spada le vse sadje, ampak tudi veliko vrst zelenjave, ki obrodijo sadeže: paradižniki, kumarice, paprike, bučke, jajčevci, vse vrste buč, krompir in še kaj bi se našlo. Pa seveda vsi oreščki in semena. Raznovrstne, polnovredne rastlinske hrane je v izobilju, in mi še vedno verjamemo, da bomo, ubogi revčki, klavrno stradali, če ne bomo klali živali?!

…

Mislim, da sem se izpisala. Bolj ali manj. Prav si imel, ko si napisal, da je ta tema zame pravi vulkan. Res je. Ampak veš, kaj mislim? Šele ko bo ta tema postala vulkan (in ko bo nehala biti tabu) za vse ljudi, šele takrat se bo lahko resnično kaj spremenilo. Dokler bomo klali živali, se bomo klali med sabo. Dokler bodo klavnice, bodo tudi vojne (je rekel Tolstoj). In šele ko bomo nehali verjeti, da se lahko nekaznovano prehranjujemo s tistimi, ki imajo obraze in oči in duše, šele takrat bomo – mogoče! – postali razvita družba. Do tedaj pa smo in ostajamo V RITI.

Tvoja ljubeča

Zala

* * *

20. februar 1991

VAU, bejbi …

Predstavljam si, da že nestrpno pričakuješ moje pismo. Tokrat se res neobičajno dolgo nisem spravil k pisanju odgovora. To pa zato, ne boš verjela, ker sem imel še nekaj časa po tem, ko sem prebral tvoje pismo, čisto prazno glavo. Sploh nisem vedel, kaj bi lahko rekel na to, kar si napisala, zdelo se mi je, da si vse tako jasno in logično razložila, da bi bilo preprosto nemogoče karkoli izpodbijati. (Saj ne da bi bil to moj namen …) Več večerov po prebranem pismu sem samo ležal in razglabljal o vsem, kar si napisala, in premišljeval, kako prav imaš, kako presneto prav. A ni minilo dolgo in spet se je začel oglašati moj skepticizem – ali pa so bili to zgolj poskusi moje podzavesti, da bi me obdržala v coni udobja, kjer ni nič narobe s tem, da jem meso in tako sodelujem v tej vsesplošni moriji, s katero smo tako na gosto in tako v temeljih prepredeni, da tega niti ne opazimo.

Karkoli je že bilo, začel sem razmišljati o tistem, kar si napisala v zvezi s kulturo. Seveda se strinjam, da ni prav in je naravnost smešno, da se ene živali obravnava tako, druge pa drugače, da so ene »prijatelji«, druge pa predmeti, čeprav so si v bistvu povsem enakovredne. A problem je v tem, da je to tako globoko ukoreninjeno v nas, da predstavlja neločljiv del nas samih, naše identitete. Konec koncev je treba priznati nekaj: ob vseh podobnostih med nami in živalmi, ki si jih naštela, med nami obstaja še ena temeljna razlika: živali so bitja narave, ljudje pa smo bitja kulture. Človek ne bi preživel vseh teh tisočletij, če za svoj obstoj ne bi tako ali drugače izkoriščal živali, tako pač je. Ali je to zdaj, v današnjem času še vedno potrebno, je seveda drugo vprašanje. Gre za to, da je vse to tako globoko vtkano v človekovo bit, da niti ne opazi, niti ne pomisli, da bi bilo s tem kaj narobe. Človek pač tako deluje na tej Zemlji, že nekaj milijonov let, kolikor obstaja. Strinjam se, da je to preživeto in da so spremembe potrebne. Toda, da bi se dejansko zgodile … Glede tega sem, priznam, pošteno v dvomih. Prav zlahka ne bo šlo, če že. Nikoli, ko so se na tem svetu dogajale velike spremembe, ni bilo prav luštno. Vojne, revolucije, krvavi spopadi, veliko mrtvih … In v tem primeru bi bilo verjetno podobno. Človek se ne more kar tako odreči svoji kulturi. Saj sama dobro veš, kako je, če se kdaj s kom pogovarjaš o tem. O tem, da ne ješ mesa, o filozofiji vegetarijanstva in vsem tem. Te sploh kdaj kdo razume? Redko kdo. V najboljšem primeru te imajo za čudakinjo in naivno idealistko, ki povrhu še škoduje svojemu zdravju (po njihovem). Ljudje ne razumejo, nočejo razumeti tega, da bi lahko živeli brez prehranjevanja z živalmi. Večkrat si mi že povedala, kako nekateri, ko jim samo omeniš to temo, poskočijo visoko v zrak, kot bi jih špiknila s harpuno. Ne morejo poslušati tega, boli jih, neznosno jih moti. Zato, ker je pregloboko usidrano v njih, ker je premočno prepleteno z vsem, kar jim je v življenju najbolj sveto. Kaj je človeku najsvetejše? Tisto, kar ga spremlja že od rojstva, od tistih prvih, najbolj ranljivih in nežnih let, ko je bil docela odvisen od drugih, od svojih staršev, najbolj od mame, ki ga je hranila. Hrana je neločljivo povezana z družino, s čustvi pripadnosti in ljubezni, s tistim najbolj nedotakljivim v vsakem od nas. In med to človeško hrano žal spada tudi meso. Celo zelo pomemben delež ima. Predstavljaj si, da neka mati svojega otroka od rojstva naprej ljubeče neguje, ga skrbno hrani in mu s tem daje občutek sprejetosti, topline in varnosti. Hrani ga seveda tudi z mesom, ker je sama tako navajena, ker je tudi njo njena mati tako hranila, in pred njo njena babica njeno mater, njena prababica njeno babico in tako dalje v neskončnost. Skrbi torej za tega otroka in ko otrok zraste, ga vedno, ko pride iz šole, pričaka na mizi toplo kosilo, ki ga sestavlja tudi meso v takšni ali drugačni obliki. V družini se nikoli ne govori o tem, od kod to meso prihaja, kako sploh nastane. Otrok občuti ljubezen in sprejemanje, ki ju mati izkazuje med drugim tudi s tem, da mu pripravlja hrano, ki ga ohranja pri življenju. Kasneje otrok odraste, se odseli od doma, si ustvari svojo družino. Vse, kar se je naučil v primarni družini, prenaša naprej, svoje otroke ljubeče hrani z enako hrano, kot jo je njemu dajala njegova mati. In vedno, ko pride k njej na obisk, mu mati postreže z enako hrano, kot je je navajen že iz ranega otroštva in ki mu je najbolj všeč, ker v njem prebuja spomine na tisto prvo obdobje v njegovem življenju, na nekaj temeljnega, nekaj najbolj pristnega in prvinskega, kar je doživel kot otrok, to ga je spravilo pokonci in tega se bo spominjal vse svoje življenje, do svojega zadnjega diha.   

Razumeš, o čem govorim? To so precej zajebane stvari. Ne moreš človeka pripraviti do tega, da bo kar presekal z vsem tem. Nekateri so tega sicer sposobni in ti si odličen primer za to. A nekako se mi zdi, da mora človek sam priti do tega. Prepričan sem, da tudi ti nisi prišla do tega čez noč. Dopovedovati nekaj človeku, ki preprosto ne razume (pustimo debato o tem, ali res ne more ali pa enostavno noče razumeti), nima nikakršnega smisla. To je golo zapravljanje časa in energije. Strinjam se, da bi bilo pravljično, če bi se vsi prebivalci tega planeta po najhitrejšem možnem postopku dokopali do spoznanj, kakršna si dosegla ti in še marsikdo drug (tudi jaz, s tvojo pomočjo), in tako prenehali pobijati in konzumirati živali. Ja, bilo bi pravljično. A to se ne bo zgodilo, ker (še) ne živimo v pravljici. Če govorimo o nečem, kar je tako močno, tako pomembno, tako trdno usidrano v človeka in v njegov obstoj, je nemogoče pričakovati hitre spremembe. Od marsikoga, morda celo od večine, je neumno pričakovati sploh kakršne koli spremembe. Prepričan sem, da bi večina folka, ki trenutno tlači to Zemljo, raje crknila kot pa se odpovedala svoji kulturi in čez vse čaščeni tradiciji. Če bi bili prisiljeni to storiti, bi se počutili kot da so izdali lastne starše (ki so si trgali od ust, da so lahko dali njim), vse svoje prednike in s tem tudi same sebe. Namesto tega bi raje umrli. Nimaš kaj, človek je zajeban tip. Funkcionira po nekih vnaprej določenih, presneto zguljenih vzorcih, in svojo glavo uporablja le toliko, kolikor je nujno potrebno, da lahko deluje znotraj teh okvirov in da ne telebne s svoje skrbno začrtane poti. Ne briga ga, kako obrabljena je že ta pot, zaradi njega mu lahko razpade pod nogami, se zdrobi v jebeni prah. Njemu je dovolj, da ve, da so po tej poti hodili že vsi pred njim in da po njej hodijo tudi vsi sočasno z njim, torej ni nobenega dvoma, mora biti prava. In v to bo verjel do konca, verjel bo tudi takrat, če se pot pod njim sesuje in ga pogoltne prepad.

Mogoče se bo prav to moralo zgoditi, enkrat v prihodnosti. Mogoče bo prišel nekakšen armagedon, ki bo vso tisto maso folka, ki se noče spremeniti, preprosto zbrisal z obličja Zemlje. Okej, nočem te strašiti, bejbi, in veš, da niti ne maram raznih apokaliptičnih scenarijev in podobnih zadev. Padlo mi je na pamet, pač. Saj sem pisal že takrat (kdaj je že to bilo?), da moram biti pripravljen na vse, kar pride … Mogoče ne bi bilo neumno, če bi se vsi pripravili. Za vsak primer.

Uf … Ne vem, bejbi, vse to je en tako prekleto zamotan klobčič, da ga je skoraj nemogoče odmotati, če pa že poskušaš, se določeni deli tega klobčiča upirajo na vse kriplje, te zmerjajo in te hočejo utišati, zadušiti. Oni hočejo ostati zamotani, tako jim je bolj udobno. Kdo bi vedel, ali sploh je kakšna rešitev tej jebeni kolobociji. Saj res, še nekaj: v svojem pismu nisi nič omenila vprašanja beljakovin in železa, ki sem ga zadnjič izpostavil. Mogoče si pozabila, sicer pa sva o tem že kdaj prej govorila, zato ni tako važno … A vseeno bi rad vedel, ali si res prepričana, da z brezmesno prehrano dobiš dovolj beljakovin in železa? Saj veš, da te ljubim, zato me bo vedno skrbelo zate, moja sladka bejbi.

Tvoj Gal

* * *

1        2. marec 1991

Ljubi moj,

ob koncu tvojega pisma me je skoraj pograbil smeh. Kljub vsemu ne moreš iz svoje kože, kaj? S temi presnetimi beljakovinami me sumljivo spominjaš na vse ostale, na vse tiste »uhojence«, ki hodijo po svojih dodobra uhojenih in zlizanih poteh, kar si zadnjič tudi sam dobro opisal. Ja, na to (skrajno nepomembno) vprašanje sem ti res pozabila odgovoriti. Bilo je preveč vsega, še dobro, da sem v ognju, v kakršnem sem bila, sploh kaj pametnega napisala. Vulkan je pač bruhal na polno, kot si tudi sam opazil.

Zakaj pravim, da je to vprašanje nepomembno? Zato, ker je bo pravilno načrtovani prehrani dejansko brez pomena. Kdo, za vraga, pravi, da so beljakovine in železo samo v mesu in živalskih produktih? Kdor si upa trditi kaj takega, nima treh čistih. Beljakovine so v skoraj vsej rastlinski hrani, še največ pa jih je v stročnicah, žitih, oreščkih in semenih. Železa je največ v temno zeleni zelenjavi in prav tako v oreščkih, žitih, stročnicah in semenih. Oboje v manjših (a še vedno zadostnih) razmerjih vsebujeta praktično vsa sadje in zelenjava. Sprijazni se, ni bojazni, da bi česa manjkalo. Seveda pod pogojem, da je prehrana raznolika in da poješ čim manj predelane, umetne hrane, sladkarij, čipsov in podobnega sranja, ki itak ne koristi nikomur. Na splošno smo vegetarijanci bolj zdravi od vsejedov. Ker pojemo več sadja in zelenjave, več naravne hrane. In ker se ne pitamo s hormoni in negativnimi čustvi, s katerimi je prepojeno meso zaklanih živali. Človek iz mesa dobi neprimerno več tega kot pa tako opevanih in nepogrešljivih beljakovin. Pravzaprav je to, kako vsi poudarjajo te svoje ljubljene beljakovine, že obupno pretirano in naravnost smešno, če ne celo bolno. Ali veš, kolikšen delež beljakovin človek dejansko potrebuje v sovji prehrani? Pet odstotkov. Ja, prav si prebral, celih pet odstotkov in nič več. Vsi imamo presežek beljakovin, eni in drugi, in ta presežek v naših telesih ustvarja kislo okolje, ki je odlično za razvoj slabih bakterij in posledično raznih bolezni. Če kdaj komu to povem in mi ne verjame, mu nato povem še, da sem vse to izvedela na predavanju neke medicinske sestre. Potem mi, sicer nerad, verjame. In s tem se debata hitro konča.

Mogoče se spomniš, pred dvema letoma sem bila na tem predavanju. Bilo je zelo zanimivo in navdušena sem bila nad tem, da na takšen način razmišlja nekdo, ki pripada medicinski stroki. Predavateljica, po izobrazbi medicinska sestra, nam je predstavila določena dejstva, med katerimi je bilo tudi to v zvezi z beljakovinami. Materino mleko vsebuje samo pet odstotkov beljakovin. Samo toliko jih dojenček potrebuje. In tudi v odrasli dobi se to ne spremeni. Človeku v prehrani popolnoma zadošča petodstotni delež beljakovin. In čisto vseeno je, kakšnega izvora so te beljakovine. Še bolje, če so rastlinskega, ker jih telo lažje prebavi kot živalske. S hrano živalskega izvora po nepotrebnem obremenjujemo svoja prebavila. Naš prebavni trakt ni takšen kot pri mesojedih živalih, ki imajo kratko črevesje, ustvarjeno za prebavo mesa. Naš prebavni trakt je veliko daljši, podobno kot pri rastlinojedih, in je prilagojen za prebavo rastlinske hrane, ki ima veliko vlaknin. Seveda se je človek skozi vsa ta tisočletja, kolikor časa se že prehranjuje z mesom, nekoliko prilagodil tej hrani, a njegova prebavila se niso popolnoma privadila prebavljanju mesa, ker to ni mogoče. In ker se niso mogla docela prilagoditi, prihaja do vseh teh bolezni, ki jih je v zadnjem času vse več in od katerih mnoge povzroča prav uživanje mesa, njihova pogostost in usodnost pa se večata skladno z večanjem deleža mesa v prehrani človeka. Dokler je bilo meso bolj dodatek kot kaj drugega, ni bilo večjih težav. Danes pa v prehrani zavzema vse večji in večji delež in to je problem. O tem in še čem je govorila ta medicinska sestra. Izrecno je poudarila, da meso v naši prehrani ni potrebno, da ga ne potrebujemo in celo, da lahko mnogo bolje živimo brez njega. Zadnje čase tudi vse več zdravnikov to priznava in slišala sem tudi že za primere zdravnikov vegetarijancev in veganov (sicer bolj v tujini kot pri nas). Toda zakaj je tega še vedno tako malo, zakaj je samo tu in tam kakšen osamljen primer, za katerega nihče pod božjim soncem noče vedeti?

Ja, delno tudi iz razloga, ki si ga navedel ti, Gal. Prehranjevanje z mesom je globoko ukoreninjeno v nas, je nedeljiv del naše kulture, naše tradicije. Tudi zato. A jaz mislim, da še mnogo bolj zaradi nečesa drugega. To je zaslužek. To je cel biznis, dragi moj. Kmetijskim lobijem in vsem, ki meso proizvajajo in prodajajo, je v velikem interesu, da ljudje kupujejo meso. Medicini in farmaciji pa je v interesu, da so ljudje bolni, saj jih drugače ne bi mogli »zdraviti« s celo kopico »zdravil« (ki jih praviloma naredijo samo še bolj bolne ali v najboljšem primeru odvisne od teh substanc). Si predstavljaš, koliko ljudi bi ostalo brez službe, če bi: 1. vsi ljudje na svetu prenehali jesti meso in 2. vsi ljudje na svetu postali zdravi? Si predstavljaš, koliko podjetij, korporacij, trgovin, svega i svašta bi se sesulo v nič? Tu gre za dobiček, na račun smrti živali in bolezni ljudi se ustvarjajo gromozanski zaslužki, ki dosegajo številke, o katerih si mi, povprečni smrtniki, niti sanjati ne upamo. To je tisto, kar je pri vsem skupaj največji problem, po mojem mnenju. Še bolj kot kulturna pogojenost in vcepljenost v našo zavest.

Oh … Prav utrujena sem od teh venomer istih razglabljanj, ki nikoli nikamor ne pripeljejo. No, zdaj, ko razlagam tebi, sem utrujena precej manj. Ko se trudiš nekaj razložiti, je najhuje, če že vnaprej veš, da ne boš slišan. Ti te stvari slišiš in razumeš mnogo bolje od večine ostalih, zato se ob svojih razlagah ne počutim kot bob, ki brez haska udarja ob steno. Vesela sem, da o tem sploh razmišljaš, ponosna sem nate, da si drzneš misliti s svojo glavo. In zelo srečna sem, če je k temu vsaj malo pripomogel tudi moj zgled.

Spet me preveva hvaležnost, ker te imam, in ker se nama obeta skupna prihodnost, v kateri bova še bolj povezana in usklajena kot sva bila.

Tvoja bejbi

P.S. Razmišljam, da bi te v teh dneh presenetila in ti kar osebno odnesla tole pismo. Zakaj pa ne, res te že predolgo nisem obiskala. Komaj čakam, da te vidim, ljubljeni.

* * * 

 11. marec 1991

Draga moja bejbi,

o ja, res lepo presenečenje. Še posebej všeč mi je, kadar prideš takole nenajavljena. Ko te sploh ne pričakujem. In če prineseš s sabo še pismo, je še boljše … ker vem, da bom tudi potem, ko odideš, še nekaj časa ostal s tabo, s tvojimi mislimi, ki jih berem v tvojem pismu.

In to, kar ti pišeš, je prekleto … uf, ne vem, vsakdo, ki bi to bral, bi moral spremeniti svoj pogled na stvari, ali pa je res navaden zahojenec, kot ti praviš. Ti bi morala napisati knjigo o tem, bejbi. Rečem ti, da bi z močjo svojih besed, s težo svojih argumentov marsikoga spreobrnila. Začnemo lahko kar pri meni – jaz recimo lahko zdaj rečem, da ti je dokončno uspelo. Tvoje zadnje pismo je pometlo s še zadnjimi dvomi, ki sem jih imel. (Pa še ti so bili bolj kilavi.)

Ti povem nekaj? Danes se mi je prvič zgodilo, da sem pri kosilu pustil meso. Gledal sem tisti zrezek in zdelo se mi je, da ga prvič zares vidim. Spoznal sem, da je bil to nekoč del žive živali, živega pujsa … ki je gledal, vohal, jedel, razmišljal, občutil veselje, žalost in strah. Ki mu je bilo srce, enako kot meni. V čem je smisel?! sem pomislil. Dovolj sem se najedel, sit sem, tega ne potrebujem. Prav si imela, bejbi, med rastlino in živaljo je velika razlika. Ogromna. Kdor tega ne vidi, se preprosto slepi ali pa še nikoli ni razmišljal o tem. Zrezek sem torej pustil nedotaknjen na krožniku in ko sem ga nesel nazaj, sem kuharja celo vprašal (si predstavljaš!), ali obstaja možnost vegetarijanskega obroka. Kuhar me je samo debelo pogledal, kot da mi manjka par kolesc v glavi. Kaj sem pa pričakoval. In potem, ne boš verjela, se je za mojim hrbtom oglasil neki tip. »Ne seri, kolega, kakšen dec pa si, če ne ješ mesa?« Obrnil sem se in ga pogledal. Obrita glava, bikovski vrat in široka ramena, tetovaže vsepovsod. »Se pravi,« sem mu rekel, »biti pravi moški pomeni jesti trupla živali in sodelovati v vsesplošni moriji?« Tip me je malo pisano pogledal, potem pa skomignil z rameni. »Daj no, moški smo po naravi lovci. To je normalno, od nekdaj ubijamo živali in jemo meso, saj smo vendar na vrhu prehranjevalne verige. Menda ne boš dovolil, da te imajo za pomehkuženo deklico, kolega,« mi je zarotniško pomežiknil. Nisem si mogel kaj, da se ne bi zasmejal. »Prvič, nisem tvoj kolega. In drugič, veš, kaj je zame pomehkuženo? To, kar počnejo vsi drugi. Ja, včasih smo bili res lovci, danes pa smo pomehkuženi avtomatizirani robotki, ki jim drugi tlačijo v usta svoje produkte, nam pa ni treba drugega kot plačati, niti tega nam ni treba vedeti, kaj jemo in kako je tisto nastalo. Daj takemu pomehkuženemu avtomatu sulico, nož in harpuno v roke ali pa ga pošlji v hlev ali gozd, pa bomo videli, ali bo ta vehementni lovec sposoben sam ubiti žival in si pripraviti njeno meso. Vidiš, zame je pravi moški tisti, ki se tega zaveda in se odloči, da tega noče. Ne pa tisti avtomat brez lastnih možganov, ki mu pride prav vse, kar mu drugi servirajo.«

Vse to sem povedal skorajda v eni sapi, potem sem se obrnil in odšel iz menze. Gotovo so buljili za mano, tisti tetoviran tip in kuhar in verjetno še kdo v bližini, ki je slišal moj govor. A meni se je gladko jebalo zanje in za njihovo kvazi možatost. Počutil sem se fantastično.

Mogoče je kar malo težko verjeti, da se je pri meni vse skupaj odvilo tako hitro. A v resnici ni bilo tako na hitro. Mislim, da se je v nekem smislu začelo že, ko sem spoznal tebe, Zala. Name si vplivala v vseh pogledih, tudi v tem. Morda tega ni bilo videti, a pogosto sem razmišljal o tem. Vedno, ko sva kje skupaj jedla in sem videl, kaj ješ ti, pa tudi sicer. Po moje je bilo to za pričakovati. Če si z nekom v tako predanem, intimnem, ljubečem odnosu, če z nekom preživljaš večino svojega časa in če ti ta nekdo pomeni največ od vseh ljudi v tvojem življenju, je nekako normalno, da sčasoma prevzameš tudi določene njegove navade in celo prepričanja. Saj pravijo, da si ljudje, ki so skupaj leta in leta, sčasoma postanejo zelo podobni. Pri nama pa gre še za nekaj več. Gre za to, da si me ti s svojim načinom razmišljanja in življenja spodbudila, da sem tudi sam začel razmišljati o stvareh, o katerih prej nisem. Pritisnila si na določen gumb in povzročila spremembo v meni. Zadnjič si mi ponovno zagotovila, kar sem že vedel: da si večino časa odličnega zdravja, kar vsak tvoj obisk pri zdravniku le potrdi. Ko sem slišal, da si imela pri zadnji kontroli odlično kri in nadpovprečno visoko vrednost železa, sem si rekel: »Dobro, stari, to je zdaj to. Ničesar več ne rabiš vedeti. Lahko se začneš pripravljati na skupno življenje s svojo ljubeznijo.«

In to počnem, bejbi.

Tvoj Gal

Na lokalnem radiu o mojem ustvarjanju

Za vse, ki poslušate Radio '94, lokalni postojnski radio - pa tudi za vse ostale - imam obvestilo: danes ob 11.40 bo na sporedu kratek pogovor z mano, o moji knjigi Zapiski nore sladostrastnice in o mojem ustvarjanju. Posneli smo ga ta teden v torek. Kar malo me stiska, že zdaj vem, da mi bo spet skrajno zoprno poslušati svoj glas, kot ponavadi. Na snemanju sem bila, nasprotno, povsem sproščena, bil je pač pogovor kot vsak drug, nič posebnega. Zdaj, ko se bom lahko slišala, pa bi najraje nekam zbežala, ha-ha. ;) Ne vem, zakaj mi je tako neprijetno poslušati svoj glas. No, bom že preživela :P.

V radijskem pogovoru bo med drugim govora tudi o mojem nadaljnjem ustvarjanju, ki se s prvim romanom, ki je izšel jeseni, seveda ne bo končalo. Na zadnji dan starega leta sem namreč zaključila s pisanjem svoje tretje knjige. Nabralo se mi je približno 525 na roko napisanih strani. Ja, mogoče čudno, morda celo staromodno, ampak res pišem najprej na roko, in šele potem pretipkam na računalnik. Trenutno sem v fazi pretipkavanja. Računam, da bom nekje do konca meseca prišla do konca (vsaj upam), potem grem še enkrat skozi, da popravim morebitne napake in vidim, če je vse v redu, potem sledi tiskanje in prva živa oseba bo prebrala mojo novo knjigo. To je seveda kdo drug kot moj dragi Petja - moj prvi bralec in ocenjevalec ;). In nato seveda sledi tudi odločitev, kam, na katero založbo poslati to knjigo. Prva je izšla pri Primusu, v zbirki Avtorji, drugi želim isto usodo, tale pa po mojem mnenju ne bo sodila v isto kategorijo, ker gre za povsem drugo temo. Prvi dve knjigi predstavljata celoto, druga je nadaljevanje prve; tretja pa je nekaj povsem novega. Bom še videla, kam bi jo poslala. 

Hkrati s tipkanjem in dokončevanjem tretjega romana se v meni počasi že izoblikuje ideja za naslednjo knjigo ... In mislim, da tale - četrta - ne bo roman. Vsaj tako se mi zdi :).

In spet o ljubezni

Knjiga, ki sem jo prebrala nazadnje, je "velika literarna mojstrovina preteklega stoletja", kot piše na naslovnici izdaje MK. To je roman Ljubezen v času kolere Gabriela Garcie Marqueza. 

Čeprav se strinjam, da gre za veliko literarno delo in odličnega pisatelja v svetovnem merilu, pa moram vseeno nekaj priznati. Ne vem, zakaj, a zdi se, da Marqueza težko berem. To sem opazila že pri njegovem večnem romanu Sto let samote, ki sem ga brala v gimnaziji. Pozneje sem mislila, da sem bila mogoče premlada in ga zato nisem razumela, kot bi ga morala. Tega še vedno nisem ugotovila, ker knjige nisem prebrala še enkrat. Vsekakor jo bom, pa bom videla, kako se bo usedla zdaj, po toliko letih. A glede na to, da sem pravkar prebrala njegov drug roman, in ker gre za istega pisatelja in potemtakem za isti stil pisanja, sklepam, da mi njegov način pisanja pač ni tako zelo všeč in ga bom vedno težko brala, ne glede na starost. Kdo bi vedel? Dejstvo je, da je zgodba tega romana, o katerem danes govorim, zelo lepa in ganljiva, a Marquezov način pisanja je takšen, da se moram vsaj jaz precej naprezati, da sledim niti pripovedi, tu in tam se kar malo izgubim, med branjem moram biti izredno skoncentrirana. Verjamem, da obstajajo bralci, ki nimajo te izkušnje in jim je Marquezov stil pisanja noro všeč. A jaz pač nisem med njimi.

Vseeno pa bom rekla besedo ali dve o vsebini, ker si to vsekakor zasluži. Roman, ki se razteza na dobrih 400 straneh, se začne tako rekoč na koncu - avtor opisuje zadnji dan življenja enega od glavnih junakov. Potem pa skoči dobrih šestdeset let v preteklost in začne na pravem začetku. Če odmislimo včasih kar malo razvlečeno in suhoparno opisovanje podrobnosti življenja glavnih junakov, zgodba bralca vseeno pritegne, saj ga zanima, ali bo ubogemu, kot gora vztrajnemu Florentinu Arizi, ki že celo življenje zares ljubi eno in isto žensko, s katero ne moreta biti skupaj, uspelo doseči tako zaželen cilj, ki je edino, k čemur vodi in teži njegovo celotno življenje. Konec nas tako ne preseneti preveč, nas pa napolni z občudovanjem. In prinese nam vsaj dva nauka, vsaj dve temeljni sporočili, ki sta bistvo tega romana: da se vztrajnost izplača, pa četudi je treba čakati celo življenje; in da za ljubezen nikoli ni prepozno. Ni starosti, pri kateri bi bila ljubezen nekaj nemogočega ali nespodobnega. 

Garcia Marquez, začetnik literarne smeri magični realizem, je roman Ljubezen v času kolere označil kot "pripoved o moškem in ženski, ki se neizmerno ljubita, a se ne moreta poročiti pri dvajsetih, ker sta premlada, vendar tudi ne pri osemdesetih, ker sta prestara". Zgodba se dogaja na prelomu 19. stoletja v 20. v mestecu ob karibski obali v času pustošenja kolere. In čeprav sama malo težko berem Marqueza, seveda vseeno priznavam, da gre za veliko delo in velikega pisatelja. To, da sta pisatelj in njegov slog pisanja všeč vsem, še ni merilo resnične kvalitete književnosti, ki jo ta pisatelj ustvarja. Sicer pa, le koliko je takih, ki so všeč vsem? 

Bom pa vesela, če se v komentarjih oglasi kdo, ki ima podobno izkušnjo z Marquezom kot jaz. Da bom vedela, da nisem edina, mogoče celo čudna, ker Marqueza težko berem 😉.

Ljubezen kljubuje vsemu - tudi starosti

Tokrat nekaj besed o odličnem romanu južnoameriške pisateljice Japonski ljubimec.

Da mi je Isabel Allende všeč, sem ugotovila že, ko sem prebrala njen roman Hiša duhov, ki me je izredno pritegnil. S pričujočim romanom je bilo zelo podobno. Odličen stil pisanja, zgodba, ki te potegne vase in je preprosto ne moreš izpustiti, dokler ne prideš do konca. Avtorica se dotakne pomembnih tem, ki so vedno in nekatere med njimi tudi vse bolj aktualne: soočanje s starostjo in pogumno staranje; ljubezen, ki nikoli ne umre; nasilje nad otroki, pedofilija; rasna nestrpnost in diskriminacija; vojno nasilje in koncentracijska taborišča. Vse to vplete v izredno zanimivo pripoved s tako živimi in resničnimi junaki, da jih lahko dobesedno vidimo pred sabo.

Zgodba se začne z Irino, mlado moldavsko priseljenko, ki v San Franciscu dobi službo v domu za starejše. Tu se kmalu spoprijatelji z eno od stanovalk, ki je nekaj posebnega: biva v tako imenovanem prvem nivoju, v katerem so stanovalci, ki še lahko živijo samostojno in ne potrebujejo vsakodnevne oskrbe negovalcev. Alma je stara gospa, ki šteje dobrih osemdeset let, in tekom pripovedi izvemo veliko o njenem življenju. Tako kot Irina je pravzaprav tudi ona priseljenka, saj je kot otrok med vojno prišla v San Francisco k svojima teti in stricu s Poljske. Irina, ki postane njena osebna pomočnica in zaupna prijateljica, kmalu opazi skrivnostne pošiljke, ki jih v dom prejema Alma: šopki gardenij in pisma v rumenih kuvertah. Te pošiljke gospa ljubosumno skriva in hrani. Poleg tega Alma vsake toliko za nekaj dni izgine, s sabo pa vzame le svojo malo potovalko in najboljše svilene spalne srajce. Tu je tudi njen vnuk Seth, ki se že od vsega začetka zanima za Irino in skupaj začneta odstirati tančice Almine skrivnostne preteklosti in sedanjosti. Sumita, da ima stara gospa ljubimca. Seth pri tem vztrajno, čeprav nevsiljivo osvaja Irino, ona pa se mu odmika, čeravno ji je všeč. Kaj jo ovira? Tekom pripovedi izvemo tudi to. Irina je kot odraščajoča deklica doživela travmatično izkušnjo, ki ji onemogoča, da bi se odprla ljubezni in moškemu, ki trka na njeno srce. Izkaže se, da je to moldavsko dekle že celo svoje življenje na begu, da se skriva in živi v strahu. Sethova neomajna naklonjenost in ljubezen, obarvana s humorjem, ji pomagata, da se postopno odpre, mu zaupa o svojih demonih in mu pusti vse bliže. Obenem pa skupaj odkrivata burno preteklost Sethove babice Alme in izvesta za skrivno ljubezensko zvezo, ki daje smisel njenemu življenju že skoraj sedemdeset let.

Zares očarljiva zgodba, na trenutke presunljiva in boleča, tako kot življenje samo, a na koncu, ko potegnemo črto, veličastna in navdihujoča - tako kot življenje samo.