Knjiga, ki sem jo prebrala nazadnje, je "velika literarna mojstrovina preteklega stoletja", kot piše na naslovnici izdaje MK. To je roman Ljubezen v času kolere Gabriela Garcie Marqueza.
Čeprav se strinjam, da gre za veliko literarno delo in odličnega pisatelja v svetovnem merilu, pa moram vseeno nekaj priznati. Ne vem, zakaj, a zdi se, da Marqueza težko berem. To sem opazila že pri njegovem večnem romanu Sto let samote, ki sem ga brala v gimnaziji. Pozneje sem mislila, da sem bila mogoče premlada in ga zato nisem razumela, kot bi ga morala. Tega še vedno nisem ugotovila, ker knjige nisem prebrala še enkrat. Vsekakor jo bom, pa bom videla, kako se bo usedla zdaj, po toliko letih. A glede na to, da sem pravkar prebrala njegov drug roman, in ker gre za istega pisatelja in potemtakem za isti stil pisanja, sklepam, da mi njegov način pisanja pač ni tako zelo všeč in ga bom vedno težko brala, ne glede na starost. Kdo bi vedel? Dejstvo je, da je zgodba tega romana, o katerem danes govorim, zelo lepa in ganljiva, a Marquezov način pisanja je takšen, da se moram vsaj jaz precej naprezati, da sledim niti pripovedi, tu in tam se kar malo izgubim, med branjem moram biti izredno skoncentrirana. Verjamem, da obstajajo bralci, ki nimajo te izkušnje in jim je Marquezov stil pisanja noro všeč. A jaz pač nisem med njimi.
Vseeno pa bom rekla besedo ali dve o vsebini, ker si to vsekakor zasluži. Roman, ki se razteza na dobrih 400 straneh, se začne tako rekoč na koncu - avtor opisuje zadnji dan življenja enega od glavnih junakov. Potem pa skoči dobrih šestdeset let v preteklost in začne na pravem začetku. Če odmislimo včasih kar malo razvlečeno in suhoparno opisovanje podrobnosti življenja glavnih junakov, zgodba bralca vseeno pritegne, saj ga zanima, ali bo ubogemu, kot gora vztrajnemu Florentinu Arizi, ki že celo življenje zares ljubi eno in isto žensko, s katero ne moreta biti skupaj, uspelo doseči tako zaželen cilj, ki je edino, k čemur vodi in teži njegovo celotno življenje. Konec nas tako ne preseneti preveč, nas pa napolni z občudovanjem. In prinese nam vsaj dva nauka, vsaj dve temeljni sporočili, ki sta bistvo tega romana: da se vztrajnost izplača, pa četudi je treba čakati celo življenje; in da za ljubezen nikoli ni prepozno. Ni starosti, pri kateri bi bila ljubezen nekaj nemogočega ali nespodobnega.
Garcia Marquez, začetnik literarne smeri magični realizem, je roman Ljubezen v času kolere označil kot "pripoved o moškem in ženski, ki se neizmerno ljubita, a se ne moreta poročiti pri dvajsetih, ker sta premlada, vendar tudi ne pri osemdesetih, ker sta prestara". Zgodba se dogaja na prelomu 19. stoletja v 20. v mestecu ob karibski obali v času pustošenja kolere. In čeprav sama malo težko berem Marqueza, seveda vseeno priznavam, da gre za veliko delo in velikega pisatelja. To, da sta pisatelj in njegov slog pisanja všeč vsem, še ni merilo resnične kvalitete književnosti, ki jo ta pisatelj ustvarja. Sicer pa, le koliko je takih, ki so všeč vsem?
Bom pa vesela, če se v komentarjih oglasi kdo, ki ima podobno izkušnjo z Marquezom kot jaz. Da bom vedela, da nisem edina, mogoče celo čudna, ker Marqueza težko berem 😉.
Ni komentarjev:
Objavite komentar