sobota, 14. november 2020

VLADAVINA MEDIJEV

Če kdaj, potem imamo letos odlično priložnost, da sprevidimo, kdo nam v resnici vlada in koliko smo v resnici svobodni. Kdo vlada našemu umu in občutkom ali, bolje rečeno, kdo načrtno usmerja način našega mišljenja, čutenja in čustvovanja?
Nekje v začetku letošnjega leta se je začelo dolgo obdobje nespremenljive, dan za dnem enake medijske naracije, ki ne le vsak dan, ampak sleherno uro (pri poročilih na radiu, televiziji) poroča eno in isto, spreminjajo se le številke. Že dolge mesece ne mine niti EN DAN, ko se ne bi poročalo o "novem koronavirusu", o številu okuženih, hospitaliziranih in umrlih. Zaradi te domnevno tako grozljive in smrtonosne bolezni se je svet skoraj ustavil. Najprej: zakaj vedno poslušamo "NOVI koronavirus"? Seveda zato, ker vse bolezni, ki so NOVE, v ljudeh vzbujajo občutke negotovosti, tesnobe, strahu. Vse to odpre vrata stresu, ki oslabi delovanje imunskega sistema in - bravo, pa smo tam, kamor smo želeli priti: človek dejansko lažje zboli. Človeku, ki je prestrašen in poln negativnih občutkov, manjka samo še majhen korakec do bolezni. Pa ne do tiste zgoraj omenjene, ne; bolezen je v resnici samo ena. Zelo, zelo pomembno je, KAKO sporočevalec poda sporočilo. Mediji so naši sporočevalci. Mi seveda (zmotno!) mislimo, da so tu zato, da nam sporočajo novice, skratka, resnico. Žal ni tako. Naloga sistema javnega obveščanja ali medijskega sporočanja je zgolj in izključno ta, da z ljudmi manipulira. Da jih programira. Vsakdo, ki ima malo, čisto malo pojma o psihologiji, dobro ve, kako delujejo te zadeve. Če damo zelo poenostavljen primer: nekdo nekomu vsak dan govori, da je butast. To mu ponavlja iz dneva v dan, iz ure v uro, nenehno in brez prestanka mu predaja vedno enako sporočilo: "Ti si butast." Kaj se zgodi? Človek, na katerega je naslovljeno to sporočilo, ima dejansko zelo velike možnosti, da resnično postane butast, četudi ima povsem zgleden inteligenčni kvocient. Nenehno poslušanje besed "ti si butast" ga slej ko prej pripravi do tega, da začne tem besedam verjeti, in že je pečen: postane butast. Enako seveda velja za vse vrste sporočil, za vse, kar si moremo zamisliti. Enako bi se zgodilo, če bi nekdo temu človeku neprestano, kot papiga ponavljal, da je pameten, ali pa, da je lep, grd, dober, slab, zdrav, bolan itd. Le redki posamezniki imajo tako visoko stopnjo notranje moči, samozaupanja in samozavesti, da kontinuirano poslušanje negativnih sporočil na njih nima vpliva. (Pozitivna sporočila lahko tukaj izvzamemo, ker njihov vpliv na človeka ni škodljiv, ampak kvečjemu koristen.)
Hopla, in smo tam: prav to počnejo mediji. Čemu je namenjeno zastraševanje, s katerim nas bombardirajo, in ki smo ga še posebej v letu 2020 tako izdatno deležni? Čemu služi konstantno pitanje z negativnimi informacijami? Kateri naivnež verjame, da nam tisti, ki nas zastrašuje, želi dobro?? Kdo še vedno verjame, da je posredovanje zastrašujočih, negativnih, LAŽNIH informacij ljudem v pomoč in korist? O ja, žal še vedno premnogi. Toda vsak voditelj, ki ima opravka z ljudmi, se kristalno jasno zaveda, kako ključnega pomena je njegova komunikacija s podrejenimi. Dobro ve: če jim bo predal zastrašujoče sporočilo, jih bo prestrašil, ljudje bodo panični, njihova delovna učinkovitost se bo močno zmanjšala, nekateri bodo celo zboleli. Skratka, pahnil jih bo v stres. Na drugi strani pa se lahko voditelj odloči za drugačen pristop. Svojim ljudem bo predal iste informacije, razlika je le v tem, KAKO jim jih bo sporočil. Namesto strahu bo izbral pogum in poudaril svoje zaupanje in vero v njihove sposobnosti. Opogumil jih bo, jim vlil moči, da se spopadejo z novo situacijo na učinkovit način. Njegovo sporočilo bo ena sama POZITIVA. In podrejeni, ki bodo tega sporočila deležni, bodo opravili svoje delo učinkovito, kvalitetno, brez nepotrebnega živciranja, njihovo zdravje (psihično in fizično) bo ostalo nedotaknjeno.
Zastraševanje ljudi preko medijev (javnih "trobil") ima samo en cilj in samo en rezultat: prestrašene ljudi. Ljudje sami bi morali imeti dovolj močen notranji kompas, ki bi jim vselej pokazal, kar je očitno: sporočila medijev, prežeta z negativnostjo in strahom, NISO DOBRONAMERNA. Vselej, ko je človek izpostavljen takšnim sporočilom, bi se morala v njem prižgati rdeča luč, ki bi ga z utripanjem spraševala: Čemu to služi? Kakšne občutke v meni poraja to sporočilo? Če niso dobri, pozitivni, zakaj mislim, da so nameni tistega, ki sporoča, dobri?
Zakaj velika večina ljudi ta svoj notranji kompas ignorira? Zakaj ne vidijo prižiganja rdeče luči ali pa se ta sploh ne prižge? Res je, da veliko ljudi rdečo luč ignorira predvsem zato, ker jim kronično primanjkuje zaupanja vase, v svoje občutke, ker verjamejo, da drugi vedno vedo bolje od njih, še toliko bolj, če so ti drugi neka "višja instanca" - in mediji, vlada, verski voditelji, predvsem pa tako zelo opevana "znanost" to vsekakor so! Toda morebiti gre še bolj za to - sicer pa je vse skupaj povezano -, da so ljudje preprosto PROGRAMIRANI. Sistem javnega sporočanja upravlja z njimi kot z lutkami na vrvicah. Ljudje plešejo tako, kot jim sistem žvižga, in niti enega koraka ne naredijo samovoljno, pa se tega sploh ne zavedajo. Sistem javnega sporočanja in razvedrila je ogromen, gigantski sistem upravljanja z ljudmi. Ste se kdaj vprašali, zakaj se programi na televiziji imenujejo "programi"? Zato, ker so dejansko prav to in nič drugega. Medtem ko se vi nedolžno zabavate, ti programi skrbijo, da razmišljate na točno določen način in verjamete v točno določene stvari in - izredno pomembno - da o določenih stvareh NIKOLI ne razmišljate.
In ob vsem tem jim uspeva, da vas vedno znova prepričajo, da ste svobodni. Da se sami odločate o vsem.
Slika lahko vsebuje: obutev, besedilo, ki pravi »One day many will hang their heads in shame when they realize the evil they defended and the heroes they ridiculed.«


sreda, 11. november 2020

Naše suženjstvo

Je človeštvo sploh imelo kdaj kakšen drug status kot SUŽENJSTVO? (In ta status vestno prenašalo še na druge vrste na Zemlji?) Seveda ne govorim o tistih na položajih, z večjim ali manjšim odstotkom moči v rokah. Govorim o malem človeku, o nepreglednih množicah običajnih ljudi. Je bilo za njih kdaj kaj drugega kot delo, garanje za preživetje, muke, trpljenje in pomanjkanje, bolezni, tegobe vseh vrst, in tako vse življenje, od rojstva do smrti? So vsi ti ljudje kdaj vsaj z oddaljenim delčkom svojega bitja pomislili ali vsaj začutili, da je življenje lahko tudi drugačno, celo diametralno nasprotno temu, kar živijo oni in kar imenujejo življenje? So se kdaj zavedeli svoje grozljive zasužnjenosti in, še pomembnejše, so kdaj začutili nenaravnost in celo sprevrženost takšnega stanja? So kdaj pomislili, da NI PRAV, da je tako, in da bi lahko bilo drugače?
Kot otrok sem imela posebne dneve, ko sem že zjutraj nekako spontano pomislila: Danes se bo nekaj zgodilo. Nekaj pomembnega, nekaj velikega. In potem sem ves dan čakala. KAJ je tisto, na kar čakam, nisem vedela. Zgolj čutila sem, nekje globoko v sebi, da se mora zgoditi nekaj, kar bo popolnoma spremenilo podobo sveta, kot ga poznam. Nekaj, kar se bo dotaknilo samih temeljev. Ob takšnih dneh svojega otroštva sem torej čakala in oprezala - in bila ob koncu dneva neizogibno razočarana, ker se ni zgodilo nič. Danes, ko se tega spominjam, si mislim, da sem najbrž zgrešila "timing". Bilo je prezgodaj, ni bil še pravi čas. Očitno sem prišla že na svet s posebnim programom za določene spremembe in v svoji neučakanosti sem pričakovala, da se bo začel izpolnjevati kar takoj. Nisem razumela, da mora dozoreti pravi čas.
Skozi življenje sem se potem prebijala bolj ali manj uspešno (predvsem manj), s skoraj nenehno prisotnim občutkom nekega nedoločljivega hrepenenja, ki me je gnalo, da sem vedno in v vsem iskala še nekaj drugega, nekaj "več". Nisem prav dobro vedela, kaj naj bi to "več" bilo, vedela sem samo, da me svet in življenje s tem, kar mi ponujata, ne moreta zadovoljiti, še manj pa osrečiti, in jasno sem čutila, da v takšnem svetu, tako prepojenim z zlom in krivicami in nepopisnim, nesmiselnim trpljenjem vseh živih bitij, ne morem živeti. Kasneje sem se začela prepričevati, da me pravzaprav nič in nihče ne more osrečiti, če nisem tega sposobna storiti sama. Razumljivo; pa vendar za srečo in zadovoljstvo zgolj osebna odločitev marsikdaj ni dovolj. Četudi še tako dobro skrbiš zase in se prepričuješ, da si srečen, je težko biti V RESNICI srečen, če je okolje v popolnem neskladju s tem. Kako naj boš srečen, če okrog sebe neprestano gledaš krivice, bolečine in trpljenje nedolžnih, ali pa je vse to celo prisotno tudi v tvojem življenju? Kako naj boš srečen, če moraš opravljati delo, ki ga sovražiš? Od kod naj pride zadovoljstvo, če se moraš tretjino svojega življenja ukvarjati z nečim, kar te ne veseli - vendar to moraš početi, če hočeš preživeti? Nekaj manjka, manjka temeljni pogoj za doživljanje neskaljene sreče. Življenje se zdi krivično, pretežko. In ne le zdi, takšno tudi je. Vse je tako nepopisno zakomplicirano. Namesto da bi bilo življenje nekaj preprostega, nekaj čudežnega, kar tudi je, se že takoj po rojstvu novega bitja izkaže za projekt, nekaj, kar prinaša dobiček, nekaj, kar je treba nenehno dokazovati in izpolnjevati papirje, jih nositi na urade; če tega ne storiš (oz. če tega ne storijo starši novorojenega bitja), ti ni dovoljeno živeti. Vsak človek, ki se rodi, takoj dobi davčno številko, emšo in še kup drugih nalepk, številk in označb. Le zakaj? Zato, da nam je že od vsega začetka jasno, komu pripadamo. Sebi ne. Vsak človek, ki se rodi, je last države, ki z njim trguje, njen suženj, ki bo vse svoje življenje garal zanjo, sam pa ne bo imel prav veliko od tega. Dobil bo kvečjemu nekaj drobtinic miloščine, da se ne bi preveč pritoževal. In res se ne - še hvaležen je za tiste drobtinice. Iz same hvaležnosti za izkazano "dobroto" je pripravljen še naprej, do konca življenja nesebično služiti tujim ciljem. In ko se njegov čas izteče, ko gre v zasluženi pokoj, svoje suženjstvo tako pogreša, da v življenju ne vidi več smisla. V obdobju, ko bi se končno lahko posvetil sebi in tistemu, kar ima rad, tega ne zmore in ne zna.
Kdo je kriv, da smo se tako grozljivo oddaljili od bistva svojega obstoja?
(se nadaljuje)
Slika lahko vsebuje: ena oseba ali več in na prostem