Če kdaj, potem imamo letos odlično priložnost, da sprevidimo, kdo nam v resnici vlada in koliko smo v resnici svobodni. Kdo vlada našemu umu in občutkom ali, bolje rečeno, kdo načrtno usmerja način našega mišljenja, čutenja in čustvovanja?
Nekje v začetku letošnjega leta se je začelo dolgo obdobje nespremenljive, dan za dnem enake medijske naracije, ki ne le vsak dan, ampak sleherno uro (pri poročilih na radiu, televiziji) poroča eno in isto, spreminjajo se le številke. Že dolge mesece ne mine niti EN DAN, ko se ne bi poročalo o "novem koronavirusu", o številu okuženih, hospitaliziranih in umrlih. Zaradi te domnevno tako grozljive in smrtonosne bolezni se je svet skoraj ustavil. Najprej: zakaj vedno poslušamo "NOVI koronavirus"? Seveda zato, ker vse bolezni, ki so NOVE, v ljudeh vzbujajo občutke negotovosti, tesnobe, strahu. Vse to odpre vrata stresu, ki oslabi delovanje imunskega sistema in - bravo, pa smo tam, kamor smo želeli priti: človek dejansko lažje zboli. Človeku, ki je prestrašen in poln negativnih občutkov, manjka samo še majhen korakec do bolezni. Pa ne do tiste zgoraj omenjene, ne; bolezen je v resnici samo ena. Zelo, zelo pomembno je, KAKO sporočevalec poda sporočilo. Mediji so naši sporočevalci. Mi seveda (zmotno!) mislimo, da so tu zato, da nam sporočajo novice, skratka, resnico. Žal ni tako. Naloga sistema javnega obveščanja ali medijskega sporočanja je zgolj in izključno ta, da z ljudmi manipulira. Da jih programira. Vsakdo, ki ima malo, čisto malo pojma o psihologiji, dobro ve, kako delujejo te zadeve. Če damo zelo poenostavljen primer: nekdo nekomu vsak dan govori, da je butast. To mu ponavlja iz dneva v dan, iz ure v uro, nenehno in brez prestanka mu predaja vedno enako sporočilo: "Ti si butast." Kaj se zgodi? Človek, na katerega je naslovljeno to sporočilo, ima dejansko zelo velike možnosti, da resnično postane butast, četudi ima povsem zgleden inteligenčni kvocient. Nenehno poslušanje besed "ti si butast" ga slej ko prej pripravi do tega, da začne tem besedam verjeti, in že je pečen: postane butast. Enako seveda velja za vse vrste sporočil, za vse, kar si moremo zamisliti. Enako bi se zgodilo, če bi nekdo temu človeku neprestano, kot papiga ponavljal, da je pameten, ali pa, da je lep, grd, dober, slab, zdrav, bolan itd. Le redki posamezniki imajo tako visoko stopnjo notranje moči, samozaupanja in samozavesti, da kontinuirano poslušanje negativnih sporočil na njih nima vpliva. (Pozitivna sporočila lahko tukaj izvzamemo, ker njihov vpliv na človeka ni škodljiv, ampak kvečjemu koristen.)
Hopla, in smo tam: prav to počnejo mediji. Čemu je namenjeno zastraševanje, s katerim nas bombardirajo, in ki smo ga še posebej v letu 2020 tako izdatno deležni? Čemu služi konstantno pitanje z negativnimi informacijami? Kateri naivnež verjame, da nam tisti, ki nas zastrašuje, želi dobro?? Kdo še vedno verjame, da je posredovanje zastrašujočih, negativnih, LAŽNIH informacij ljudem v pomoč in korist? O ja, žal še vedno premnogi. Toda vsak voditelj, ki ima opravka z ljudmi, se kristalno jasno zaveda, kako ključnega pomena je njegova komunikacija s podrejenimi. Dobro ve: če jim bo predal zastrašujoče sporočilo, jih bo prestrašil, ljudje bodo panični, njihova delovna učinkovitost se bo močno zmanjšala, nekateri bodo celo zboleli. Skratka, pahnil jih bo v stres. Na drugi strani pa se lahko voditelj odloči za drugačen pristop. Svojim ljudem bo predal iste informacije, razlika je le v tem, KAKO jim jih bo sporočil. Namesto strahu bo izbral pogum in poudaril svoje zaupanje in vero v njihove sposobnosti. Opogumil jih bo, jim vlil moči, da se spopadejo z novo situacijo na učinkovit način. Njegovo sporočilo bo ena sama POZITIVA. In podrejeni, ki bodo tega sporočila deležni, bodo opravili svoje delo učinkovito, kvalitetno, brez nepotrebnega živciranja, njihovo zdravje (psihično in fizično) bo ostalo nedotaknjeno.
Zastraševanje ljudi preko medijev (javnih "trobil") ima samo en cilj in samo en rezultat: prestrašene ljudi. Ljudje sami bi morali imeti dovolj močen notranji kompas, ki bi jim vselej pokazal, kar je očitno: sporočila medijev, prežeta z negativnostjo in strahom, NISO DOBRONAMERNA. Vselej, ko je človek izpostavljen takšnim sporočilom, bi se morala v njem prižgati rdeča luč, ki bi ga z utripanjem spraševala: Čemu to služi? Kakšne občutke v meni poraja to sporočilo? Če niso dobri, pozitivni, zakaj mislim, da so nameni tistega, ki sporoča, dobri?
Zakaj velika večina ljudi ta svoj notranji kompas ignorira? Zakaj ne vidijo prižiganja rdeče luči ali pa se ta sploh ne prižge? Res je, da veliko ljudi rdečo luč ignorira predvsem zato, ker jim kronično primanjkuje zaupanja vase, v svoje občutke, ker verjamejo, da drugi vedno vedo bolje od njih, še toliko bolj, če so ti drugi neka "višja instanca" - in mediji, vlada, verski voditelji, predvsem pa tako zelo opevana "znanost" to vsekakor so! Toda morebiti gre še bolj za to - sicer pa je vse skupaj povezano -, da so ljudje preprosto PROGRAMIRANI. Sistem javnega sporočanja upravlja z njimi kot z lutkami na vrvicah. Ljudje plešejo tako, kot jim sistem žvižga, in niti enega koraka ne naredijo samovoljno, pa se tega sploh ne zavedajo. Sistem javnega sporočanja in razvedrila je ogromen, gigantski sistem upravljanja z ljudmi. Ste se kdaj vprašali, zakaj se programi na televiziji imenujejo "programi"? Zato, ker so dejansko prav to in nič drugega. Medtem ko se vi nedolžno zabavate, ti programi skrbijo, da razmišljate na točno določen način in verjamete v točno določene stvari in - izredno pomembno - da o določenih stvareh NIKOLI ne razmišljate.
In ob vsem tem jim uspeva, da vas vedno znova prepričajo, da ste svobodni. Da se sami odločate o vsem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar