Je človeštvo sploh imelo kdaj kakšen drug status kot SUŽENJSTVO? (In ta status vestno prenašalo še na druge vrste na Zemlji?) Seveda ne govorim o tistih na položajih, z večjim ali manjšim odstotkom moči v rokah. Govorim o malem človeku, o nepreglednih množicah običajnih ljudi. Je bilo za njih kdaj kaj drugega kot delo, garanje za preživetje, muke, trpljenje in pomanjkanje, bolezni, tegobe vseh vrst, in tako vse življenje, od rojstva do smrti? So vsi ti ljudje kdaj vsaj z oddaljenim delčkom svojega bitja pomislili ali vsaj začutili, da je življenje lahko tudi drugačno, celo diametralno nasprotno temu, kar živijo oni in kar imenujejo življenje? So se kdaj zavedeli svoje grozljive zasužnjenosti in, še pomembnejše, so kdaj začutili nenaravnost in celo sprevrženost takšnega stanja? So kdaj pomislili, da NI PRAV, da je tako, in da bi lahko bilo drugače?
Kot otrok sem imela posebne dneve, ko sem že zjutraj nekako spontano pomislila: Danes se bo nekaj zgodilo. Nekaj pomembnega, nekaj velikega. In potem sem ves dan čakala. KAJ je tisto, na kar čakam, nisem vedela. Zgolj čutila sem, nekje globoko v sebi, da se mora zgoditi nekaj, kar bo popolnoma spremenilo podobo sveta, kot ga poznam. Nekaj, kar se bo dotaknilo samih temeljev. Ob takšnih dneh svojega otroštva sem torej čakala in oprezala - in bila ob koncu dneva neizogibno razočarana, ker se ni zgodilo nič. Danes, ko se tega spominjam, si mislim, da sem najbrž zgrešila "timing". Bilo je prezgodaj, ni bil še pravi čas. Očitno sem prišla že na svet s posebnim programom za določene spremembe in v svoji neučakanosti sem pričakovala, da se bo začel izpolnjevati kar takoj. Nisem razumela, da mora dozoreti pravi čas.
Skozi življenje sem se potem prebijala bolj ali manj uspešno (predvsem manj), s skoraj nenehno prisotnim občutkom nekega nedoločljivega hrepenenja, ki me je gnalo, da sem vedno in v vsem iskala še nekaj drugega, nekaj "več". Nisem prav dobro vedela, kaj naj bi to "več" bilo, vedela sem samo, da me svet in življenje s tem, kar mi ponujata, ne moreta zadovoljiti, še manj pa osrečiti, in jasno sem čutila, da v takšnem svetu, tako prepojenim z zlom in krivicami in nepopisnim, nesmiselnim trpljenjem vseh živih bitij, ne morem živeti. Kasneje sem se začela prepričevati, da me pravzaprav nič in nihče ne more osrečiti, če nisem tega sposobna storiti sama. Razumljivo; pa vendar za srečo in zadovoljstvo zgolj osebna odločitev marsikdaj ni dovolj. Četudi še tako dobro skrbiš zase in se prepričuješ, da si srečen, je težko biti V RESNICI srečen, če je okolje v popolnem neskladju s tem. Kako naj boš srečen, če okrog sebe neprestano gledaš krivice, bolečine in trpljenje nedolžnih, ali pa je vse to celo prisotno tudi v tvojem življenju? Kako naj boš srečen, če moraš opravljati delo, ki ga sovražiš? Od kod naj pride zadovoljstvo, če se moraš tretjino svojega življenja ukvarjati z nečim, kar te ne veseli - vendar to moraš početi, če hočeš preživeti? Nekaj manjka, manjka temeljni pogoj za doživljanje neskaljene sreče. Življenje se zdi krivično, pretežko. In ne le zdi, takšno tudi je. Vse je tako nepopisno zakomplicirano. Namesto da bi bilo življenje nekaj preprostega, nekaj čudežnega, kar tudi je, se že takoj po rojstvu novega bitja izkaže za projekt, nekaj, kar prinaša dobiček, nekaj, kar je treba nenehno dokazovati in izpolnjevati papirje, jih nositi na urade; če tega ne storiš (oz. če tega ne storijo starši novorojenega bitja), ti ni dovoljeno živeti. Vsak človek, ki se rodi, takoj dobi davčno številko, emšo in še kup drugih nalepk, številk in označb. Le zakaj? Zato, da nam je že od vsega začetka jasno, komu pripadamo. Sebi ne. Vsak človek, ki se rodi, je last države, ki z njim trguje, njen suženj, ki bo vse svoje življenje garal zanjo, sam pa ne bo imel prav veliko od tega. Dobil bo kvečjemu nekaj drobtinic miloščine, da se ne bi preveč pritoževal. In res se ne - še hvaležen je za tiste drobtinice. Iz same hvaležnosti za izkazano "dobroto" je pripravljen še naprej, do konca življenja nesebično služiti tujim ciljem. In ko se njegov čas izteče, ko gre v zasluženi pokoj, svoje suženjstvo tako pogreša, da v življenju ne vidi več smisla. V obdobju, ko bi se končno lahko posvetil sebi in tistemu, kar ima rad, tega ne zmore in ne zna.
Kdo je kriv, da smo se tako grozljivo oddaljili od bistva svojega obstoja?
(se nadaljuje)
Ni komentarjev:
Objavite komentar