23. junij 2009

Misel na Vlada in na to, kar imava razčistiti, noče in noče zapustiti mojih možganov. A dokler nama končno ne uspe, da se dobiva, mi ne preostane drugega, kot da čakam. Uf, včasih se mi medlo dozdeva, da sanjam. Tako se počutim, kot da sem »vtaknjena v zračno luknjo« (čisto razumem Slavka Gruma, ki je to napisal v enem svojih ljubezenskih pisem svoji ljubici). Kot da sem v nekem vmesnem prostoru, kjer je komaj kaj zraka, tako da ne morem niti prav dihati; visim tam, v tistem vmesnem prostoru, v tistih Vicah, stojim nekje na sredi, z eno nogo na robu Pekla, z drugo na robu Raja. Na katero stran se bom nazadnje prevesila?

Vsekakor pa od tega ni odvisna celotna moja usoda. Raj je v vsakem primeru tu, pred mojim nosom, in od ničesar zunanjega ni odvisno, ali oziroma kdaj bom vstopila vanj. To je prepuščeno samo meni.

***

 Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)

31. maj 2009

Ko razmišljam o njem in tistem pismu ter o tem, kaj, za vraga, se bo zdaj zgodilo (kaj mi bo rekel), se počutim, kot da sedim z ramo ob rami s pripovedovalkami v fiktivnih dnevnikih v obdobju med obema vojnama: »Ali bom znorela?« »Mojbog, zblaznela sem, zblaznela!«

Z mano sicer še ni tako hudo, a če preveč razmišljam o tem, kaj vse sem napisala v pismu in da je on vse tisto prebral, če si poskušam predstavljati njegove morebitne komentarje, sem že precej bliže. Predvsem zato, ker nimam niti približne predstave o tem, kako, za vraga, se bom vedla, ko se vidiva. Se bom sploh zmožna obnašati kakorkoli že? Me ne bo kar konec od sramu?

***

Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)

 

21. oktober 2008

Danes je našo državo s svojim obiskom počastila angleška kraljica. Kakšne ceremonije … Mediji nas dobesedno bombardirajo z raznimi navodili, na primer: če nas dohiti vozilo z modro-zelenimi ali kaj vem kakšnimi lučmi, skratka vozilo, ki prevaža kraljico, se moramo nemudoma umakniti s ceste in mu dati prednost; še najbolje bo, dodajam jaz, če v svoji majhnosti in nepomembnosti zapeljemo v blaten jarek in tam ostanemo.

***

Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)

18. april 2008

On in njegova prisotnost mi ne moreta dati tistega, kar si lahko dam le sama. To mora biti ves čas v meni, drugače ne morem biti srečna in izpolnjena nikoli, niti kadar sem v njegovi družbi. Morda pa sem se končno začela uglaševati s svojim bistvom in spoznavati, kdo pravzaprav sem in kolikšno notranjo moč imam. V sebi, v svoji notranjosti imam ves svet in vse, kar potrebujem za popolno življenje. Ničesar se mi ni treba bati, ničesar želeti, po ničemer hrepeneti. Vse je tu, v meni. Zunanji svet, ki ga vidim, samo zrcali mojo notranjost. Je torej mogoče, da ne bi bila srečna, ko pa v sebi nosim vse? Četudi ostanem brez vseh materialnih stvari – v sebi imam vse. Celo če ostanem brez soljudi – v resnici nikoli ne morem ostati brez njih. Kako bi bilo to mogoče, ko pa sem ves čas eno z vsemi, ki jih imam rada?

Ni mogoče, da bi bila kdaj v pomanjkanju česarkoli. Čemu torej strahovi, želje, hrepenenja, pričakovanja … Svoj človek sem in ta človek je v sebi popoln. Zato sem svobodna in zato razumem tudi svobodo drugega.

***

Iz romana Dnevnik nore (skulirane) sladostrastnice, ki je že na voljo v knjigarni založbe Sanje.

https://www.sanje.si/dnevnik-skulirane-sladostrastnice.html

11. april 2008

»Človek kot poosebljeni etos,« je rekel Kosovel. Ha, današnji človek že ne; vsaj ne še. Današnji človek je kvečjemu parazit te Zemlje (od koga sem že to slišala?), breme tega planeta in narave. Svet je pokvarjen zaradi človeštva. A vsemogočna narava bo ločila zrnje od plev, Zemlja bo izbruhala vse te absurdne bedarije, to grozo, vsa ta trupla in vse te nemogoče izrodke naših zavoženih namenov. Potem si bo oddahnila. In mi z njo.

SREČKO KOSOVEL:

Opus: 800 pesmi (!)

Spanje: po dve uri na noč (!)

Govoril šest jezikov (!)

Kosovel je bil resnični genij. Če bi se ukvarjal z bedarijami, se osredotočal na bedarije in razmišljal le o bedarijah, ne bi nikoli napisal 800 pesmi in se naučil šestih jezikov, sploh pa ne do svojega 22. leta. Saj res! Če bi jaz danes umrla, kaj bi pustila za sabo? Kup sentimentalnih dnevnikov, polnih oslarij, pa nič drugega. No, ja, vsi pač ne moremo biti tako zgodaj geniji. Poleg tega je on v podzavesti vedel, da bo kmalu umrl, zato je tako hitel. Jaz torej vem vsaj to, da še ne bom umrla.

***

Odlomek je iz mojega romana Dnevnik nore (skulirane) sladostrastnice, ki je pravkar izšel pri založbi Sanje in je že na voljo v njihovi knjigarni, v broširani in trdi vezavi.

24. februar 2008

Prejšnji teden sem bila na predavanju o indijskem mistiku Oshu.

»Ni Boga, samo mi smo si ga izmislili,« je vneto razlagal predavatelj. »Ni nobenega častitljivega starca, ki bi bdel nad nami in mirno gledal blodnje in zablode, ki jih uganja človek – njegova stvaritev. Eksistenca je samooplojujoča, pravi Osho. Eksistenca se sama upravlja – od znotraj. Ko se človek začne uglaševati z naravo, ne rabi več boga. Narava je Bog. Ljubezen je Bog, samo življenje je Bog. Ničesar in nikogar ni nad nami, je pa vse v nas. Vse skupaj je neločljivo, je ena sama celota, enost. Vsi smo eno, vse je eno. Ločenost je samo navidezna. Osho pravi: »Bog je le skupno ime za vso zavest, ki obstaja na svetu; Bog ni neka oseba. In tudi nebes ni. To je rajski vrt.« Tako je navajal in nas navdušeno gledal. »To je to, nebesa so tukaj in zdaj. Ali pa pekel, karkoli pač izberete.«

Vse lepo in prav, sem si mislila, a meni se za zdaj tole ne zdi kot rajski vrt. Prej kot zajebana solzna dolina.

***

Odlomek je iz mojega romana Dnevnik nore (skulirane) sladostrastnice, ki je pravkar izšel pri založbi Sanje. Že na voljo v njihovi knjigarni, v broširani in trdi vezavi.