24. februar 2008

Prejšnji teden sem bila na predavanju o indijskem mistiku Oshu.

»Ni Boga, samo mi smo si ga izmislili,« je vneto razlagal predavatelj. »Ni nobenega častitljivega starca, ki bi bdel nad nami in mirno gledal blodnje in zablode, ki jih uganja človek – njegova stvaritev. Eksistenca je samooplojujoča, pravi Osho. Eksistenca se sama upravlja – od znotraj. Ko se človek začne uglaševati z naravo, ne rabi več boga. Narava je Bog. Ljubezen je Bog, samo življenje je Bog. Ničesar in nikogar ni nad nami, je pa vse v nas. Vse skupaj je neločljivo, je ena sama celota, enost. Vsi smo eno, vse je eno. Ločenost je samo navidezna. Osho pravi: »Bog je le skupno ime za vso zavest, ki obstaja na svetu; Bog ni neka oseba. In tudi nebes ni. To je rajski vrt.« Tako je navajal in nas navdušeno gledal. »To je to, nebesa so tukaj in zdaj. Ali pa pekel, karkoli pač izberete.«

Vse lepo in prav, sem si mislila, a meni se za zdaj tole ne zdi kot rajski vrt. Prej kot zajebana solzna dolina.

***

Odlomek je iz mojega romana Dnevnik nore (skulirane) sladostrastnice, ki je pravkar izšel pri založbi Sanje. Že na voljo v njihovi knjigarni, v broširani in trdi vezavi.