23. junij 2009

Misel na Vlada in na to, kar imava razčistiti, noče in noče zapustiti mojih možganov. A dokler nama končno ne uspe, da se dobiva, mi ne preostane drugega, kot da čakam. Uf, včasih se mi medlo dozdeva, da sanjam. Tako se počutim, kot da sem »vtaknjena v zračno luknjo« (čisto razumem Slavka Gruma, ki je to napisal v enem svojih ljubezenskih pisem svoji ljubici). Kot da sem v nekem vmesnem prostoru, kjer je komaj kaj zraka, tako da ne morem niti prav dihati; visim tam, v tistem vmesnem prostoru, v tistih Vicah, stojim nekje na sredi, z eno nogo na robu Pekla, z drugo na robu Raja. Na katero stran se bom nazadnje prevesila?

Vsekakor pa od tega ni odvisna celotna moja usoda. Raj je v vsakem primeru tu, pred mojim nosom, in od ničesar zunanjega ni odvisno, ali oziroma kdaj bom vstopila vanj. To je prepuščeno samo meni.

***

 Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)