Nagrajena pesem

Sodelovala sem na literarnem natečaju revije Primus, spletne revije za ljubiteljsko kulturo - natečaju za najboljšo pesem, napisano v ustvarjalni izolaciji. Moja pesem IN KAJ POTEM je prišla v ožji izbor in si prislužila objavo na spletni strani revije Primus.

Objavljam jo spodaj, sicer pa si jo lahko preberete tudi na omenjeni spletni strani: https://www.revijaprimus.si/2020/05/24/pesmi-ki-so-premagale-korono-stvarstva/.

IN KAJ POTEM

Izoliraj se

so nam rekli

ne bo mi težko

ko pa že ves čas

že vse svoje življenje

pobiram zvezdni prah

po kotih svojih sob

lupim ogledala in

se grem toaletno umetnost

luščim miriade svetov iz

na videz omejenega prostora

med dvema kartonskima platnicama

in živim kot boginja na prestolu

v kraljestvu svojih štirih sten

Ne druži se z nikomer

so rekli

prava reč in res velika

sprememba zame

ki se od nekdaj najraje družim

s sabo

Vesolja nosim v sebi in

tam je vse –

nič mi ne manjka

Veter me nosi kot

drevesno seme in

zrastem kjerkoli

Hodim po gozdu in sem drevo

Pijem klorofil in

sončne žarke in

diham in

živim in

nič mi ne manjka

In kaj potem

če vse izgine

jaz bom vedno tu

Moja nova knjiga

Z velikim veseljem in ponosom najavljam skorajšnji izid svoje naslednje knjige:

Ideja za tole knjigo se mi je porodila lani poleti in presenetljivo hitro mi je uspelo zbrati 100 pričevanj, čeprav je bil moj prvotni cilj vsaj 50. Odziv je bil fenomenalen, urejanje in zbiranje zgodb različnih ljudi pa je bilo izredno zanimivo in poučno. Sama sem napisala tudi predgovor (ki ga objavljam spodaj) in uvod, v katerem sem se sprehodila skozi zgodovino in temelje veganstva. Knjiga izide v prvi polovici junija pri Založbi Planet. Ob tej priložnosti bi se rada zahvalila uredniku omenjene založbe, Damjanu Likarju, ki jo je bil takoj pripravljen izdati, pa tudi, ker mi je pomagal izbrati naslov. Ne vem, zakaj se je ta naloga - najti primeren naslov za knjigo - izkazala za tako težko; nikakor mi ni šla od rok. A skupaj nama je uspelo; še enkrat prisrčna hvala uredniku za pomoč.

Odločila sem se, da objavim Predgovor iz knjige, za pokušino in prikaz, o čem knjiga sploh govori. 

Z veseljem in nestrpnostjo torej pričakujem naslednji mesec, ko bom lahko vzela v roke svojega novega knjižnega otroka 😁. In srčno upam, da se bodo predstavitve lahko normalno izvajale. Kar se mene tiče, na svojo predstavitev namreč ne bi spustila nikogar, ki bi nosil nagobčnik. 😏

* * *

PREDGOVOR

Idejo za pričujočo knjigo sem dobila sredi poletja 2019. Razmišljala sem, da bi bil že čas, da bi nekdo malce razbil ta večni mit o čudnih veganih, ki so podhranjeni, anoreksični, skoraj prosojni od samega pomanjkanja, po drugi strani pa fanatični, agresivni, vsiljivi, napadalni in malodane nori. Pomislila sem, da bi bilo dobro zbrati osebna pričevanja čim več ljudi, ki se prehranjujejo in živijo na ta način, in tako prikazati, kakšni so vegani v resnici. Kako razmišljajo, kaj in kako jedo, zakaj tako jedo. Sicer bi ta skupina ljudi še vedno predstavljala samo majhen izsek, le delček vseh veganov v Sloveniji (da ne govorimo o svetu), pa vendar je običajno tako, da lahko že nekaj posameznikov kar dobro predstavlja večino.

Takoj sem zavihala rokave. Moj prvi korak je bila ustanovitev skupine »Knjiga o veganih in veganstvu« na Facebooku. Nato sem se lotila iskanja ljudi, ki bi bili pripravljeni sodelovati. Facebook se je pri tem pokazal kot nepogrešljivo orodje. S pomočjo družabnega omrežja je bilo iskanje enostavno in hitro pa tudi zelo učinkovito. Preko skupine »Vegetarijanci, vegani, presnojedci« sem lahko našla res veliko potencialnih kandidatov. Pisala sem približno sto šestdesetim ljudem. Od teh mi jih veliko ni odgovorilo, ker najverjetneje niso videli mojega sporočila. Le nekaj (lahko bi jih preštela na prste ene roke) je bilo takšnih, ki so odgovorili, da ne bi želeli sodelovati, ker se nočejo izpostavljati. Vsi ostali pa so odgovorili – eni prej, drugi kasneje –, da z veseljem sodelujejo in da se jim takšna knjiga zdi odlična ideja. Tako se je začelo zbiranje pričevanj. Kasneje, ko se je vest o mojem projektu razširila, mi je več ljudi pisalo samoiniciativno, ker so pač izvedeli za projekt in so želeli sodelovati.

Zainteresiranim sem, da bi lažje pisali, posredovala vprašanja in jih prosila, da mi pošljejo svoje odgovore. Dva ali trije niso želeli vprašanj in so pisali brez njihove pomoči. Ostali so odgovarjali na naslednja vprašanja:

1.       Kako dolgo si že vegan/-ka?

2.       Zakaj si se odločil/-a za tak način prehrane in življenja? Kakšen je tvoj odnos do živali?

3.       Meniš, da je veganska prehrana primerna tudi za otroke?

4.       Se je po prehodu na veganstvo spremenilo tvoje zdravje/počutje? Na bolje, slabše?

5.       Kakšen je odziv tvoje okolice, ko slišijo, da si vegan/-ka? Kaj jim ponavadi odgovoriš?

6.       Meniš, da bi morali vsi ljudje na svetu postati vegani? Zakaj ja/ne? Misliš, da bi s takšnim načinom prehrane lahko pomagali rešiti planet?

Bila sem zelo prijetno presenečena nad tem, koliko ljudi se je odzvalo in odgovorilo na ta vprašanja, nekateri tudi precej obširno. Branje teh prispevkov je bilo zame enkratna izkušnja. Izvedela sem marsikaj novega, nekatera pričevanja so me ganila in spravila v jok, vsa pa so me navdušila.

Naknadno sem jih prosila še za podatke o starosti, kraju bivanja in poklicu ali izobrazbi. Nekaj oseb ni želelo, da se objavi njihovo pravo ime in/ali starost in kraj bivanja, kar sem seveda spoštovala, saj to navsezadnje niso bistveni podatki. Po njih sem spraševala zgolj zato, ker sem želela čim bolj pisan vzorec populacije, iz katerega bi bilo razvidno, da so vegani ljudje vseh starosti, vseh poklicev in da živijo vsepovsod.

Drugi vir, preko katerega sem prišla do pričevanj, so Zgodbe veganov, zanimiv in izviren projekt izpod rok petih veganov iz Trebnja. V projektu je bilo posnetih že lepo število intervjujev z vegankami in vegani, ki so se izpostavili in razkrili svoje osebne izkušnje, kaj jih je napeljalo na veganstvo, kakšno je njihovo zdravje ob tem načinu prehranjevanja, kako se spopadajo z odzivi okolice. Projekt Zgodbe veganov je čedalje bolj gledan, tako na Facebooku kot na YouTubu, kjer so intervjuji objavljeni. Ker so cilji omenjenega projekta zelo podobni (če ne kar identični) ciljem, ki jih zasledujem sama s pričujočo knjigo, sem stopila v stik z Matejem Glivarjem, ki deluje pri Zgodbah veganov, in ga vprašala za dovoljenje, da uporabim nekatere od intervjujev, ki so jih za projekt posneli, jih prenesem v pisno obliko in jih vključim v knjigo. Ne le, da sem dovoljenje dobila, Matej Glivar je bil nad mojo idejo navdušen. (Tako kot tudi mnogi drugi.) Projekt Zgodbe veganov mi je bil tako pri nastanku te knjige v veliko pomoč. Prav vsak prispevek, naj bo še krajši, je poseben in dragocen. Vsak predstavlja unikatno osebno izkušnjo posameznika, vsak je pristno osebno pričevanje; in prav to je tisto, kar nas najlažje nagovori. Osebne izkušnje štejejo največ. Vsaka osebna izkušnja je resnica posameznika.

Ko sem na koncu zbrala okroglih sto pričevanj, sem bila presrečna in zelo hvaležna vsakemu posebej. Na začetku, ko se je ideja za to knjigo porodila v moji glavi, sem razmišljala, da bi bilo super, če bi zbrala vsaj petdeset pričevanj. Na koncu se je ta številka podvojila in to me navdaja z velikim veseljem in ponosom. Še posebej ob zavedanju, da je teh sto ljudi le majhna kapljica v morje, če pogledamo na število veganov po vsem svetu v tem trenutku. Vse več nas je, iz dneva v dan več. Ljudje, ki so se opogumili in se izpostavili za namen te knjige, predstavljajo majhen delček v mozaiku najbolj rastočega gibanja na svetu ta hip. In vendar je vsak od njih izjemno pomemben. Prav vsak od njih. 

Opombi:

1.      Svoje pričevanje sem postavila na prvo mesto v knjigi izključno zato, ker sem avtorica knjige, in ne zato, ker bi mislila, da je najbolj zanimivo.

2.      V knjigi je omenjena Svetovna zdravstvena organizacija (WHO). Ker so prispevki za knjigo nastajali v času, ko resnica o tem, kdo stoji za WHO in kakšni so njegovi/njihovi nameni, še ni bila znana, nisem ničesar spreminjala. Prav pa je, da se zavedamo, da WHO ni kredibilna organizacija, na katero bi se lahko sklicevali.

Postojna, pomlad 2020

Danes objavljam (z dovoljenjem avtorja) odličen sestavek, ki kratko in jedrnato povzema vso absurdnost trenutne situacije okoli koronavirusa. (Ugh, to besedo sem zdajle napisala zadnjič. Slabo mi je že od nje.) Še prej pa bi rada povedala naslednje.

Z veliko, enormno težavo nosim tisti prekleti nagobčnik, ko grem v trgovino, na banko, na pošto ali kamorkoli drugam, kjer je nošnja maske predpisana. Prav borim se s sabo, želim si, da bi premogla dovolj poguma, da bi si ga preprosto strgala dol. V sebi besnim zaradi k(o)ronskega nesmisla nošenja te zadeve. Edini razlog, da še vztrajam z njim (kljub temu, da vem, kako nam vsem škodi), je v tem, da je tako pač predpisano in da me brez njega najverjetneje ne bi spustili v trgovino (ali kamorkoli že hočem priti). Pa še en razlog je, in ta je še pomembnejši. Pravzaprav gre za neke vrste tolažbo. Tolažim se, da moramo vsi imeti maske gor zato, ker je to zgolj neke vrste metafora. Ne gre za nekakšen virus (jasno, da ne), ampak gre za to, da "nagobčniki" ponazarjajo naš trenutni molk. V tem trenutku še nihče od nas ne sme govoriti o tem, kar se v resnici dogaja. Nihče od nas še ne sme govoriti o tisočih rešenih, strahovito pohabljenih otrok, o adrenokromu, o satanistih in pedofilih, o tem, komu so v resnici namenjene vse tiste zdravniške ladje in o tem, da potres v Zagrebu v resnici sploh ni bil potres. O vsem tem in še marsičem zaenkrat še ne smemo govoriti - tudi mediji še vedno vztrajno molčijo. To ponazarjajo ti naši nagobčniki. Zato jih nosimo. Kot prikaz, da moramo (zaenkrat še) biti tiho, da imamo prevezana usta. Vendar prihaja dan, in morda je že zelo blizu, ko se bodo usta odprla, vsa usta, tudi tista največja, se bodo na široko odprla in vse bo prišlo na dan - vse. Vse, kar si lahko zamislimo, in tudi vse tisto, česar si niti v sanjah ne moremo.

Če si to predstavljam, mi je nekoliko lažje. Potem lahko nekako - za silo - vzdržim s tistim debilnim nagobčnikom na obrazu. Četudi težko diham. Četudi me duši. Duši me vse, kar vem in kar mi ne pusti več mirno spati.

Zdaj pa obljubljen sestavek izpod peresa človeka iz medicinske stroke.

* * *

Medicina, medicina, quo vadis?

Vuhan, osrednja Kitajska, december 2019. 198 ljudi zboli za skrivnostno pljučnico. Ker se jim stanje po treh dneh jemanja antibiotikov ne izboljša, ga opredelijo kot virusno pljučnico. Sedmim posesajo pljučni infiltrat in najdejo genetski material ... Ostalo je že zgodovina.

Vsak, ki se vsaj malo spozna na biologijo in delovanje človeškega telesa, bi se moral dandanes avtomatsko vprašati o obstoju virusov. Tudi resnicoljubni znanstveniki bi se morali spraševati o vsem in kdaj pa kdaj podvomiti tudi o samem temelju in dometu svoje znanstvene paradigme, v katero verjamejo. 

Skrivnost živega organizma močno presega naš razum in dognanja. Znanje moderne medicine takoj zbledi v primerjavi z modrostjo živega organizma. Najboljša medicina v svoji najboljši izvedbi slabo razume dinamiko in kompleksnost delovanja narave.

Preveriti, ponoviti in predvideti. Znanost je zmotljiva, sploh če je odvisna od politike in virov financiranja, ki usmerjajo njen razvoj. Raziskave pogosto naroča in plačuje farmacija, ki preživi samo z bolnimi ljudmi. S tem pa tudi usmerja izobraževanje.

Zdi se mi, da je del zahodnjaške medicine že pred časom izgubil stik z realnostjo in nas pokroviteljsko poziva, naj še naprej verjamemo vanjo, ker jo žene sla po ohranjanju moči in monopola. To so nas naučili, tako so nas sprogramirali, da v to verjamemo in da tako vidimo zdravje/bolezen, kot dogmo, kot religijo.

Ali je res, kar verjamemo, da je res? Ali samo verjamemo, da je res, ker so nas tako naučili in nismo nikoli pogledali malo naprej?

Skozi zgodovino je bilo zdravje vedno cenjeno, tudi človeška civilizacija je začela nastajati, ko smo začeli skrbeti za sočloveka. Strah pred boleznijo in smrtjo nas je gnal v iskanje skrivnih poti do zdravja in čudežnega zdravila, protistrupa. Ta pot, ki še zdaleč ni prehojena, se plačuje z veliko človeškimi in tudi živalskimi življenji, sploh, ko zavije na stranpoti. 

Ali je virus res grožnja, ali je res popoln parazit, ki te naposled pokonča? 

Razgledati se moramo dlje kot nam pokažejo mediji in posreduje trenutna medicinska znanost. Teorija o patogenih virusih in bakterijah sega daleč nazaj, še preden je bila tehnologija tako razvita, da bi jih lahko zaznala ali dokazala. 

Evropske kulture so razlage iskale pri bogovih, zlih demonih in nikoli videnih zmajih, ki so nam prinesli strup (latinsko virus). Iskali so tudi  očem nevidna bitja, ki naj bi zastrupila telo. Ker je zgodovina napisana skozi vojne, si je lahko predstavljati in razložiti, da vedno obstaja zunanji sovražnik, ki preži na nas in nam zato ni treba prevzeti odgovornosti za svoje zdravje. Imamo smolo, smo ob napačnem času na napačnem mestu. Mikrobi so slabi, povzročajo bolezen in slabijo zdravje. Če ubiješ mikrobe, pozdraviš in preprečiš bolezni. Ali pa imamo slabe gene. Ali slabe razvade.

Pred 140 leti je ta mala bitja pod svetlobnim mikroskopom opazil in fotografiral (fotoaparat, takrat velik tehnični izum) mikrobiolog Robert Koch. Ko jih je z različnimi barvili obarval in objavil te barvne fotografije, je deloval zelo prepričljivo, zato je veljal za velikega znanstvenika. Začel je raziskovati različne bakterije, ki proizvajajo različne strupe in posledično različne bolezni.

Postavil je 4 postulate, z njimi pa tudi temelje infekcijskih bolezni. Ti postulati so:

mikroorganizem se mora nahajati v vseh obolelih živalih, ne pa v zdravih;

mikroorganizem moramo vzgojiti v čisti kulturi izven (ločeno od) telesa živali;

mikroorganizem iz čiste kulture mora v poskusni živali, ki smo jo okužili, povzročiti enake znake preiskovane bolezni;

mikroorganizem moramo iz okužene poskusne živali ponovno vzgojiti v čisti kulturi, pri čemer mora biti še vedno enak kot prvotni mikroorganizem.

Izkazalo pa se je, da so ti postulati tako strogi, da se jih še sam ni mogel držati. Da je lahko s svojim delom nadaljeval, je 3. postulat popravil na … povzroča podobne znake. 

Z današnjega vidika in pogleda znanosti je to velika znanstvena prevara, leta 1905 pa mu je prinesla nič manj kot Nobelovo nagrado. 

Ker teorija, da bakterije povzročajo okužbo, ni stala na trdnih tleh, mu je priskočil na pomoč kemik Louis Pasteur s teorijo o virusih, še manjših organizmih, ki jih takrat niti najboljši svetlobni mikroskop ni mogel zaznati. 

Te teorije se je pred malo več kot 100 leti močno oprijel in jo zelo dobro vnovčil naftni mogotec Rockefeller. S Flexnerjevim poročilom je postavil temelje današnje zahodnjaške farmako-medicine (a pil for an ill). 

Pasteur ni računal, da se bo čez 50 let pojavil elektronski mikroskop, s katerim je moč preparat videti s 1000-kratno povečavo. Zanimivo pa je, da znanost še dandanes, z najnovejšo tehnologijo, ne more direktno dokazati virusov. Male vidne strukture pod EM pa kljub temu z lahkoto poimenuje virusi, četudi gre za osnovne dele celice ali celične produkte. Virologija je dobila zagon v obdobju tretjega rajha, ko so bili židovski znanstveniki preganjani, njihov zunanji sovražnik pa je bila Kochova Nemčija. (V času miru in izobilja infekcijske teorije niso imele veliko privržencev.) Nobelovo nagrado je leta 1954 dobil tudi Enders, izumitelj polio cepiva, brez testne kontrolne skupine, ker so Američani tudi na tem področju tekmovali z Rusijo in je ameriška vojska strašila z biološkim orožjem – virusom.

Pasteurjeva prevara je bila razkrinkana pred skoraj 100 leti (E. D. Hume, Pasteur exposed, 1923; R. B. Pearson, The dream and lie of Louis Pasteur, 1940; G. L. Geison, The private science of Louis Pasteur, 1995), medicina in medicinska znanost pa se je še vedno držita. Pasteur na smrtni postelji prizna Antoinu Bechampu: »Le microbe n'est rein, le tarrain est tout« (mikrobi niso pomembni, teren je vse).

Obstoj virusov temelji na znanstvenem konsenzu, na posrednih dokazih. Ker so se tako zmenili, mi v to zdaj verjamemo.

Nevidna meja med zdravjem in boleznijo ne poteka izven nas, ampak v nas samih, kar kliče po odgovornosti za lastno zdravje. Odgovornost pa je lažje naprtiti nekomu drugemu.

Osnovno stanje živih bitij je zdravo telo, kjer ni prostora za bolezen. Vse dogajanje v telesu, tudi tisti procesi, ki se končajo s trpljenjem, bolečino in smrtjo, mora biti v osnovi evolucijsko uspešno, ker nas je narava v milijonih let pripravila na sobivanje v vseh razmerah. Bolezen ni napaka narave, ampak naravni proces, notranji, celični odziv organizma na novo situacijo, spremenjeno okolje. Na tem svetu ni prostora za patogene viruse, ker življenje še vedno obstaja. Po Farrovem zakonu bi nas virusi in njihove mutacije že zdavnaj izbrisali z obličja zemlje.

Narave ne moremo pretentati z bližnjicami, z novim pametnim zdravilom, gensko manipulacijo ali trditvijo, da smo "v vojni proti virusom". Zdravite pacienta, ne bolezen, in zdravje se bo povrnilo samo, je rekel Bechamp. Kljub temu pa pri zdravniku še vedno iščemo čarobno tabletko ali zdravilo na recept.

Bakterije (in virusi) so na nas in v nas, bakterijskih celic je več kot naših telesnih celic. Človek je hodeča vreča bakterij, ki živijo z njim v simbiozi, harmoniji in mu pomagajo pri metaboličnih procesih v telesu. Patogene, torej drugače delujoče postanejo šele, ko se spremeni, oslabi, zastrupi ravnotežje v našem telesu. Spremembo v celici slednja javi z virusom kot prenašalcem informacije med zastrupljeno celico in okolico (outfekcija). Sporočilo: tukaj nekaj ni v redu, pridite na pomoč, razredčila bom zastrupljeno okolico. Kochovi postulati ne držijo pri bakterijah (samo nekaj bakterij je res strupenih) in ne držijo pri virusih, gasilec, ki gasi požar, ni požigalec. Glive, bakterije, bakteriofagi, spore,(virusi) ... imajo svojo »mrhovinarsko« vlogo v naravi. Naše celice in bakterije spremenijo, na novo prilagodijo svojo vlogo v telesu in življenjska sila, želja po preživetju se kaže s simptomi ­- vročina, rdečina, oteklina - ki jih medicina »zdravi« in ker jih ne pozdravi, postajamo kronični bolniki. Zdravniki imajo glavno besedo nad neuspešnim protokolom zdravljenja našega napačnega življenjskega sloga, zastrupljenega zraka, hrane in vode. Ker nas je strah bolezni, zdravnikom verjamemo vse, tudi če za veliko večino diagnoz ne poznamo vzroka in je zdravljenje samo (anti)simptomatsko in je tretji najpogostejši vzrok smrti zdravniška napaka. Ko zdravniki stavkajo, smrtnost pade. ("Boj se zdravnika, ne bolezni," pravi latinski pregovor).

Ker ne prevzemamo odgovornosti za to, da smo zastrupili naš svet, iščemo povzročitelja v virusih. Še vedno nisem videl slike patogenega virusa, še vedno ne poznam njegovih dimenzij in še vedno ne vem zaporedja njegovega genoma, kar naj bi veljalo kot zlati standard. 

Industrializacija napačne teorije, ta prevara, ki rojeva strah, je farmacijo z množičnimi protimikrobnimi zdravili in cepivi postavila na prvo mesto  po prihodkih; ti so večji kot proračun vseh vojaških ministrstev na svetu skupaj. In to v sodelovanju z WHO, ZN, FDA, z vsemi vladami in mediji. Takšnega monopola seveda ne izpustiš kar tako iz rok. Medicina je hud biznis, zato verjetno še nihče ni dvignil razpisanih nagrad (100.000 € do 5 mil. dolarjev) za dokaz o obstoju virusa.

In brez tega zaprete celoten svet. Napoleon Bonaparte je rekel: »V naslednjem svetu bo znano, da so zdravniki zakrivili več smrti kot vsi vojaški generali skupaj.«

Kaj, če sploh ne gre za zdravje, ampak za kontrolo? To radi izkoriščajo vladarji za poslušnost množic. Če je ljudi strah, potem bodo poslušali vlado in brez težav sodelovali pri njenih "rešitvah". Mogoče je zato prvi mož WHO, politik s sumljivo zgodovino in njen največji finančni donator človek, ki ima že od nekdaj težave z virusi.

Si predstavljate smrtonosni virus, ki ga v dvajsetih sekundah umijemo z milom in vodo, ki je tako pameten, da raje pobija starejše kot otroke, ki leti samo dva metra in ne tri, ki je nevaren za vse nas, ni pa nevaren za politike, smrtonosni virus, ki te takoj ubije v parku, na sprehodu, ne pa na bencinski črpalki; ki okuži moža, ne pa njegove žene, ki okuži samo zdravnika in nikogar v bolnici. Virus, ki mu Švedska ni všeč. Je izbirčen, pri enih povzroči bolezen, pri drugih pa se pusti le prenašati naokoli. Nekega dne pa ima vsega dovolj in ponikne. 

Pred tako patogenim virusom se lahko zaščitimo samo tako, da ti ga vbrizgajo pod kožo - resno??? Ker virusov ne moremo videti, je strah pred njimi največji. Ni ga večjega strahu, kot je strah pred virusom. Seveda takšen strah Rockefellerjevi zahodnjaški farmako-medicini prinaša velik zaslužek.

Če bodo testirali kužnost izdihanega zraka ali kapljični prenos, bom prvi zraven, čisto blizu.

Za konec: ne morete se okužiti s SARS CoV 2 virusom, lahko naredite svoj SARS CoV 2, še lažje pa vam bodo pripisali diagnozo covid-19. Ni virusa stekline, ni polio, ni ošpic, ni HIV-a, ni gripe, vse to lahko dobite samo, če vas cepijo. Virusi niso kužni. 

Ne morete dobiti moje bolezni, tako kot jaz ne morem dobiti vašega zdravja.

Človek mora biti na zraku, na soncu in z drugimi ljudmi, jesti hrano, ki je ustrezna za človeško vrsto, da bi lahko imel bistre misli ter zdravo telo in duha. Za to smo ustvarjeni. Sonce, voda, zrak, svoboda. Če nisi v stiku z naravo in če nisi v stiku z drugimi ljudmi, potem nisi v stiku s samim seboj, kar bo čez pol leta privedlo do porasta avtoimunih bolezni. Celice so zdrave samo toliko, kot je zdrava njihova okolica, kar velja tudi za celoto, človeka. Vsako novo onesnaženje, tudi z EMV 5G, je potem lahko opredeljeno kot mutacija virusa.

Kdor ve, kako pridobiti zdravje, ga ni strah bolezni, in kogar je strah bolezni, ta ne ve, kako priti do zdravja.

Na kratko: pohlep, vojne in denar so zastrupili naše misli, nas same in naše okolje, zato kličem na pomoč boginjo Higieio (Higiena), da očisti naše misli, nas in naše okolje. Po koncu tega fiaska bom še vedno zobar in bom delal, kot so me sprogramirali. Ko bom pa znal pozdraviti parodontozo in karies na zgornji levi petki restitiutio ad integrum, bom zobozdravnik.

In ko me boste čez leta vprašali, kaj sem delal med korona počitnicami, bom lahko ponosno odgovoril, da nisem pomagal strašiti ljudi.      

Gregor Knafelc, dr. dent. med.

             nonessential