Danes objavljam (z dovoljenjem avtorja) odličen sestavek, ki kratko in jedrnato povzema vso absurdnost trenutne situacije okoli koronavirusa. (Ugh, to besedo sem zdajle napisala zadnjič. Slabo mi je že od nje.) Še prej pa bi rada povedala naslednje.

Z veliko, enormno težavo nosim tisti prekleti nagobčnik, ko grem v trgovino, na banko, na pošto ali kamorkoli drugam, kjer je nošnja maske predpisana. Prav borim se s sabo, želim si, da bi premogla dovolj poguma, da bi si ga preprosto strgala dol. V sebi besnim zaradi k(o)ronskega nesmisla nošenja te zadeve. Edini razlog, da še vztrajam z njim (kljub temu, da vem, kako nam vsem škodi), je v tem, da je tako pač predpisano in da me brez njega najverjetneje ne bi spustili v trgovino (ali kamorkoli že hočem priti). Pa še en razlog je, in ta je še pomembnejši. Pravzaprav gre za neke vrste tolažbo. Tolažim se, da moramo vsi imeti maske gor zato, ker je to zgolj neke vrste metafora. Ne gre za nekakšen virus (jasno, da ne), ampak gre za to, da "nagobčniki" ponazarjajo naš trenutni molk. V tem trenutku še nihče od nas ne sme govoriti o tem, kar se v resnici dogaja. Nihče od nas še ne sme govoriti o tisočih rešenih, strahovito pohabljenih otrok, o adrenokromu, o satanistih in pedofilih, o tem, komu so v resnici namenjene vse tiste zdravniške ladje in o tem, da potres v Zagrebu v resnici sploh ni bil potres. O vsem tem in še marsičem zaenkrat še ne smemo govoriti - tudi mediji še vedno vztrajno molčijo. To ponazarjajo ti naši nagobčniki. Zato jih nosimo. Kot prikaz, da moramo (zaenkrat še) biti tiho, da imamo prevezana usta. Vendar prihaja dan, in morda je že zelo blizu, ko se bodo usta odprla, vsa usta, tudi tista največja, se bodo na široko odprla in vse bo prišlo na dan - vse. Vse, kar si lahko zamislimo, in tudi vse tisto, česar si niti v sanjah ne moremo.

Če si to predstavljam, mi je nekoliko lažje. Potem lahko nekako - za silo - vzdržim s tistim debilnim nagobčnikom na obrazu. Četudi težko diham. Četudi me duši. Duši me vse, kar vem in kar mi ne pusti več mirno spati.

Zdaj pa obljubljen sestavek izpod peresa človeka iz medicinske stroke.

* * *

Medicina, medicina, quo vadis?

Vuhan, osrednja Kitajska, december 2019. 198 ljudi zboli za skrivnostno pljučnico. Ker se jim stanje po treh dneh jemanja antibiotikov ne izboljša, ga opredelijo kot virusno pljučnico. Sedmim posesajo pljučni infiltrat in najdejo genetski material ... Ostalo je že zgodovina.

Vsak, ki se vsaj malo spozna na biologijo in delovanje človeškega telesa, bi se moral dandanes avtomatsko vprašati o obstoju virusov. Tudi resnicoljubni znanstveniki bi se morali spraševati o vsem in kdaj pa kdaj podvomiti tudi o samem temelju in dometu svoje znanstvene paradigme, v katero verjamejo. 

Skrivnost živega organizma močno presega naš razum in dognanja. Znanje moderne medicine takoj zbledi v primerjavi z modrostjo živega organizma. Najboljša medicina v svoji najboljši izvedbi slabo razume dinamiko in kompleksnost delovanja narave.

Preveriti, ponoviti in predvideti. Znanost je zmotljiva, sploh če je odvisna od politike in virov financiranja, ki usmerjajo njen razvoj. Raziskave pogosto naroča in plačuje farmacija, ki preživi samo z bolnimi ljudmi. S tem pa tudi usmerja izobraževanje.

Zdi se mi, da je del zahodnjaške medicine že pred časom izgubil stik z realnostjo in nas pokroviteljsko poziva, naj še naprej verjamemo vanjo, ker jo žene sla po ohranjanju moči in monopola. To so nas naučili, tako so nas sprogramirali, da v to verjamemo in da tako vidimo zdravje/bolezen, kot dogmo, kot religijo.

Ali je res, kar verjamemo, da je res? Ali samo verjamemo, da je res, ker so nas tako naučili in nismo nikoli pogledali malo naprej?

Skozi zgodovino je bilo zdravje vedno cenjeno, tudi človeška civilizacija je začela nastajati, ko smo začeli skrbeti za sočloveka. Strah pred boleznijo in smrtjo nas je gnal v iskanje skrivnih poti do zdravja in čudežnega zdravila, protistrupa. Ta pot, ki še zdaleč ni prehojena, se plačuje z veliko človeškimi in tudi živalskimi življenji, sploh, ko zavije na stranpoti. 

Ali je virus res grožnja, ali je res popoln parazit, ki te naposled pokonča? 

Razgledati se moramo dlje kot nam pokažejo mediji in posreduje trenutna medicinska znanost. Teorija o patogenih virusih in bakterijah sega daleč nazaj, še preden je bila tehnologija tako razvita, da bi jih lahko zaznala ali dokazala. 

Evropske kulture so razlage iskale pri bogovih, zlih demonih in nikoli videnih zmajih, ki so nam prinesli strup (latinsko virus). Iskali so tudi  očem nevidna bitja, ki naj bi zastrupila telo. Ker je zgodovina napisana skozi vojne, si je lahko predstavljati in razložiti, da vedno obstaja zunanji sovražnik, ki preži na nas in nam zato ni treba prevzeti odgovornosti za svoje zdravje. Imamo smolo, smo ob napačnem času na napačnem mestu. Mikrobi so slabi, povzročajo bolezen in slabijo zdravje. Če ubiješ mikrobe, pozdraviš in preprečiš bolezni. Ali pa imamo slabe gene. Ali slabe razvade.

Pred 140 leti je ta mala bitja pod svetlobnim mikroskopom opazil in fotografiral (fotoaparat, takrat velik tehnični izum) mikrobiolog Robert Koch. Ko jih je z različnimi barvili obarval in objavil te barvne fotografije, je deloval zelo prepričljivo, zato je veljal za velikega znanstvenika. Začel je raziskovati različne bakterije, ki proizvajajo različne strupe in posledično različne bolezni.

Postavil je 4 postulate, z njimi pa tudi temelje infekcijskih bolezni. Ti postulati so:

mikroorganizem se mora nahajati v vseh obolelih živalih, ne pa v zdravih;

mikroorganizem moramo vzgojiti v čisti kulturi izven (ločeno od) telesa živali;

mikroorganizem iz čiste kulture mora v poskusni živali, ki smo jo okužili, povzročiti enake znake preiskovane bolezni;

mikroorganizem moramo iz okužene poskusne živali ponovno vzgojiti v čisti kulturi, pri čemer mora biti še vedno enak kot prvotni mikroorganizem.

Izkazalo pa se je, da so ti postulati tako strogi, da se jih še sam ni mogel držati. Da je lahko s svojim delom nadaljeval, je 3. postulat popravil na … povzroča podobne znake. 

Z današnjega vidika in pogleda znanosti je to velika znanstvena prevara, leta 1905 pa mu je prinesla nič manj kot Nobelovo nagrado. 

Ker teorija, da bakterije povzročajo okužbo, ni stala na trdnih tleh, mu je priskočil na pomoč kemik Louis Pasteur s teorijo o virusih, še manjših organizmih, ki jih takrat niti najboljši svetlobni mikroskop ni mogel zaznati. 

Te teorije se je pred malo več kot 100 leti močno oprijel in jo zelo dobro vnovčil naftni mogotec Rockefeller. S Flexnerjevim poročilom je postavil temelje današnje zahodnjaške farmako-medicine (a pil for an ill). 

Pasteur ni računal, da se bo čez 50 let pojavil elektronski mikroskop, s katerim je moč preparat videti s 1000-kratno povečavo. Zanimivo pa je, da znanost še dandanes, z najnovejšo tehnologijo, ne more direktno dokazati virusov. Male vidne strukture pod EM pa kljub temu z lahkoto poimenuje virusi, četudi gre za osnovne dele celice ali celične produkte. Virologija je dobila zagon v obdobju tretjega rajha, ko so bili židovski znanstveniki preganjani, njihov zunanji sovražnik pa je bila Kochova Nemčija. (V času miru in izobilja infekcijske teorije niso imele veliko privržencev.) Nobelovo nagrado je leta 1954 dobil tudi Enders, izumitelj polio cepiva, brez testne kontrolne skupine, ker so Američani tudi na tem področju tekmovali z Rusijo in je ameriška vojska strašila z biološkim orožjem – virusom.

Pasteurjeva prevara je bila razkrinkana pred skoraj 100 leti (E. D. Hume, Pasteur exposed, 1923; R. B. Pearson, The dream and lie of Louis Pasteur, 1940; G. L. Geison, The private science of Louis Pasteur, 1995), medicina in medicinska znanost pa se je še vedno držita. Pasteur na smrtni postelji prizna Antoinu Bechampu: »Le microbe n'est rein, le tarrain est tout« (mikrobi niso pomembni, teren je vse).

Obstoj virusov temelji na znanstvenem konsenzu, na posrednih dokazih. Ker so se tako zmenili, mi v to zdaj verjamemo.

Nevidna meja med zdravjem in boleznijo ne poteka izven nas, ampak v nas samih, kar kliče po odgovornosti za lastno zdravje. Odgovornost pa je lažje naprtiti nekomu drugemu.

Osnovno stanje živih bitij je zdravo telo, kjer ni prostora za bolezen. Vse dogajanje v telesu, tudi tisti procesi, ki se končajo s trpljenjem, bolečino in smrtjo, mora biti v osnovi evolucijsko uspešno, ker nas je narava v milijonih let pripravila na sobivanje v vseh razmerah. Bolezen ni napaka narave, ampak naravni proces, notranji, celični odziv organizma na novo situacijo, spremenjeno okolje. Na tem svetu ni prostora za patogene viruse, ker življenje še vedno obstaja. Po Farrovem zakonu bi nas virusi in njihove mutacije že zdavnaj izbrisali z obličja zemlje.

Narave ne moremo pretentati z bližnjicami, z novim pametnim zdravilom, gensko manipulacijo ali trditvijo, da smo "v vojni proti virusom". Zdravite pacienta, ne bolezen, in zdravje se bo povrnilo samo, je rekel Bechamp. Kljub temu pa pri zdravniku še vedno iščemo čarobno tabletko ali zdravilo na recept.

Bakterije (in virusi) so na nas in v nas, bakterijskih celic je več kot naših telesnih celic. Človek je hodeča vreča bakterij, ki živijo z njim v simbiozi, harmoniji in mu pomagajo pri metaboličnih procesih v telesu. Patogene, torej drugače delujoče postanejo šele, ko se spremeni, oslabi, zastrupi ravnotežje v našem telesu. Spremembo v celici slednja javi z virusom kot prenašalcem informacije med zastrupljeno celico in okolico (outfekcija). Sporočilo: tukaj nekaj ni v redu, pridite na pomoč, razredčila bom zastrupljeno okolico. Kochovi postulati ne držijo pri bakterijah (samo nekaj bakterij je res strupenih) in ne držijo pri virusih, gasilec, ki gasi požar, ni požigalec. Glive, bakterije, bakteriofagi, spore,(virusi) ... imajo svojo »mrhovinarsko« vlogo v naravi. Naše celice in bakterije spremenijo, na novo prilagodijo svojo vlogo v telesu in življenjska sila, želja po preživetju se kaže s simptomi ­- vročina, rdečina, oteklina - ki jih medicina »zdravi« in ker jih ne pozdravi, postajamo kronični bolniki. Zdravniki imajo glavno besedo nad neuspešnim protokolom zdravljenja našega napačnega življenjskega sloga, zastrupljenega zraka, hrane in vode. Ker nas je strah bolezni, zdravnikom verjamemo vse, tudi če za veliko večino diagnoz ne poznamo vzroka in je zdravljenje samo (anti)simptomatsko in je tretji najpogostejši vzrok smrti zdravniška napaka. Ko zdravniki stavkajo, smrtnost pade. ("Boj se zdravnika, ne bolezni," pravi latinski pregovor).

Ker ne prevzemamo odgovornosti za to, da smo zastrupili naš svet, iščemo povzročitelja v virusih. Še vedno nisem videl slike patogenega virusa, še vedno ne poznam njegovih dimenzij in še vedno ne vem zaporedja njegovega genoma, kar naj bi veljalo kot zlati standard. 

Industrializacija napačne teorije, ta prevara, ki rojeva strah, je farmacijo z množičnimi protimikrobnimi zdravili in cepivi postavila na prvo mesto  po prihodkih; ti so večji kot proračun vseh vojaških ministrstev na svetu skupaj. In to v sodelovanju z WHO, ZN, FDA, z vsemi vladami in mediji. Takšnega monopola seveda ne izpustiš kar tako iz rok. Medicina je hud biznis, zato verjetno še nihče ni dvignil razpisanih nagrad (100.000 € do 5 mil. dolarjev) za dokaz o obstoju virusa.

In brez tega zaprete celoten svet. Napoleon Bonaparte je rekel: »V naslednjem svetu bo znano, da so zdravniki zakrivili več smrti kot vsi vojaški generali skupaj.«

Kaj, če sploh ne gre za zdravje, ampak za kontrolo? To radi izkoriščajo vladarji za poslušnost množic. Če je ljudi strah, potem bodo poslušali vlado in brez težav sodelovali pri njenih "rešitvah". Mogoče je zato prvi mož WHO, politik s sumljivo zgodovino in njen največji finančni donator človek, ki ima že od nekdaj težave z virusi.

Si predstavljate smrtonosni virus, ki ga v dvajsetih sekundah umijemo z milom in vodo, ki je tako pameten, da raje pobija starejše kot otroke, ki leti samo dva metra in ne tri, ki je nevaren za vse nas, ni pa nevaren za politike, smrtonosni virus, ki te takoj ubije v parku, na sprehodu, ne pa na bencinski črpalki; ki okuži moža, ne pa njegove žene, ki okuži samo zdravnika in nikogar v bolnici. Virus, ki mu Švedska ni všeč. Je izbirčen, pri enih povzroči bolezen, pri drugih pa se pusti le prenašati naokoli. Nekega dne pa ima vsega dovolj in ponikne. 

Pred tako patogenim virusom se lahko zaščitimo samo tako, da ti ga vbrizgajo pod kožo - resno??? Ker virusov ne moremo videti, je strah pred njimi največji. Ni ga večjega strahu, kot je strah pred virusom. Seveda takšen strah Rockefellerjevi zahodnjaški farmako-medicini prinaša velik zaslužek.

Če bodo testirali kužnost izdihanega zraka ali kapljični prenos, bom prvi zraven, čisto blizu.

Za konec: ne morete se okužiti s SARS CoV 2 virusom, lahko naredite svoj SARS CoV 2, še lažje pa vam bodo pripisali diagnozo covid-19. Ni virusa stekline, ni polio, ni ošpic, ni HIV-a, ni gripe, vse to lahko dobite samo, če vas cepijo. Virusi niso kužni. 

Ne morete dobiti moje bolezni, tako kot jaz ne morem dobiti vašega zdravja.

Človek mora biti na zraku, na soncu in z drugimi ljudmi, jesti hrano, ki je ustrezna za človeško vrsto, da bi lahko imel bistre misli ter zdravo telo in duha. Za to smo ustvarjeni. Sonce, voda, zrak, svoboda. Če nisi v stiku z naravo in če nisi v stiku z drugimi ljudmi, potem nisi v stiku s samim seboj, kar bo čez pol leta privedlo do porasta avtoimunih bolezni. Celice so zdrave samo toliko, kot je zdrava njihova okolica, kar velja tudi za celoto, človeka. Vsako novo onesnaženje, tudi z EMV 5G, je potem lahko opredeljeno kot mutacija virusa.

Kdor ve, kako pridobiti zdravje, ga ni strah bolezni, in kogar je strah bolezni, ta ne ve, kako priti do zdravja.

Na kratko: pohlep, vojne in denar so zastrupili naše misli, nas same in naše okolje, zato kličem na pomoč boginjo Higieio (Higiena), da očisti naše misli, nas in naše okolje. Po koncu tega fiaska bom še vedno zobar in bom delal, kot so me sprogramirali. Ko bom pa znal pozdraviti parodontozo in karies na zgornji levi petki restitiutio ad integrum, bom zobozdravnik.

In ko me boste čez leta vprašali, kaj sem delal med korona počitnicami, bom lahko ponosno odgovoril, da nisem pomagal strašiti ljudi.      

Gregor Knafelc, dr. dent. med.

             nonessential