Z velikim veseljem in ponosom najavljam skorajšnji izid svoje naslednje knjige:
Ideja za tole knjigo se mi je porodila lani poleti in presenetljivo hitro mi je uspelo zbrati 100 pričevanj, čeprav je bil moj prvotni cilj vsaj 50. Odziv je bil fenomenalen, urejanje in zbiranje zgodb različnih ljudi pa je bilo izredno zanimivo in poučno. Sama sem napisala tudi predgovor (ki ga objavljam spodaj) in uvod, v katerem sem se sprehodila skozi zgodovino in temelje veganstva. Knjiga izide v prvi polovici junija pri Založbi Planet. Ob tej priložnosti bi se rada zahvalila uredniku omenjene založbe, Damjanu Likarju, ki jo je bil takoj pripravljen izdati, pa tudi, ker mi je pomagal izbrati naslov. Ne vem, zakaj se je ta naloga - najti primeren naslov za knjigo - izkazala za tako težko; nikakor mi ni šla od rok. A skupaj nama je uspelo; še enkrat prisrčna hvala uredniku za pomoč.
Odločila sem se, da objavim Predgovor iz knjige, za pokušino in prikaz, o čem knjiga sploh govori.
Z veseljem in nestrpnostjo torej pričakujem naslednji mesec, ko bom lahko vzela v roke svojega novega knjižnega otroka 😁. In srčno upam, da se bodo predstavitve lahko normalno izvajale. Kar se mene tiče, na svojo predstavitev namreč ne bi spustila nikogar, ki bi nosil nagobčnik. 😏
* * *
PREDGOVOR
Idejo
za pričujočo knjigo sem dobila sredi poletja 2019. Razmišljala sem, da bi bil
že čas, da bi nekdo malce razbil ta večni mit o čudnih veganih, ki so
podhranjeni, anoreksični, skoraj prosojni od samega pomanjkanja, po drugi strani
pa fanatični, agresivni, vsiljivi, napadalni in malodane nori. Pomislila sem,
da bi bilo dobro zbrati osebna pričevanja čim več ljudi, ki se prehranjujejo in
živijo na ta način, in tako prikazati, kakšni so vegani v resnici. Kako razmišljajo,
kaj in kako jedo, zakaj tako jedo. Sicer bi ta skupina ljudi še vedno
predstavljala samo majhen izsek, le delček vseh veganov v Sloveniji (da ne
govorimo o svetu), pa vendar je običajno tako, da lahko že nekaj posameznikov
kar dobro predstavlja večino.
Takoj
sem zavihala rokave. Moj prvi korak je bila ustanovitev skupine »Knjiga o
veganih in veganstvu« na Facebooku. Nato sem se lotila iskanja ljudi, ki bi
bili pripravljeni sodelovati. Facebook se je pri tem pokazal kot nepogrešljivo
orodje. S pomočjo družabnega omrežja je bilo iskanje enostavno in hitro pa tudi
zelo učinkovito. Preko skupine »Vegetarijanci, vegani, presnojedci« sem lahko
našla res veliko potencialnih kandidatov. Pisala sem približno sto šestdesetim
ljudem. Od teh mi jih veliko ni odgovorilo, ker najverjetneje niso videli
mojega sporočila. Le nekaj (lahko bi jih preštela na prste ene roke) je bilo
takšnih, ki so odgovorili, da ne bi želeli sodelovati, ker se nočejo
izpostavljati. Vsi ostali pa so odgovorili – eni prej, drugi kasneje –, da z
veseljem sodelujejo in da se jim takšna knjiga zdi odlična ideja. Tako se je
začelo zbiranje pričevanj. Kasneje, ko se je vest o mojem projektu razširila,
mi je več ljudi pisalo samoiniciativno, ker so pač izvedeli za projekt in so
želeli sodelovati.
Zainteresiranim
sem, da bi lažje pisali, posredovala vprašanja in jih prosila, da mi pošljejo
svoje odgovore. Dva ali trije niso želeli vprašanj in so pisali brez njihove
pomoči. Ostali so odgovarjali na naslednja vprašanja:
1.
Kako dolgo si že vegan/-ka?
2.
Zakaj si se odločil/-a za tak način prehrane in življenja? Kakšen je tvoj odnos
do živali?
3.
Meniš, da je veganska prehrana primerna tudi za otroke?
4.
Se je po prehodu na veganstvo spremenilo tvoje zdravje/počutje? Na bolje,
slabše?
5.
Kakšen je odziv tvoje okolice, ko slišijo, da si vegan/-ka? Kaj jim ponavadi
odgovoriš?
6.
Meniš, da bi morali vsi ljudje na svetu postati vegani? Zakaj ja/ne? Misliš, da
bi s takšnim načinom prehrane lahko pomagali rešiti planet?
Bila
sem zelo prijetno presenečena nad tem, koliko ljudi se je odzvalo in odgovorilo
na ta vprašanja, nekateri tudi precej obširno. Branje teh prispevkov je bilo
zame enkratna izkušnja. Izvedela sem marsikaj novega, nekatera pričevanja so me
ganila in spravila v jok, vsa pa so me navdušila.
Naknadno
sem jih prosila še za podatke o starosti, kraju bivanja in poklicu ali
izobrazbi. Nekaj oseb ni želelo, da se objavi njihovo pravo ime in/ali starost
in kraj bivanja, kar sem seveda spoštovala, saj to navsezadnje niso bistveni
podatki. Po njih sem spraševala zgolj zato, ker sem želela čim bolj pisan
vzorec populacije, iz katerega bi bilo razvidno, da so vegani ljudje vseh
starosti, vseh poklicev in da živijo vsepovsod.
Drugi
vir, preko katerega sem prišla do pričevanj, so Zgodbe veganov, zanimiv in izviren projekt izpod rok petih veganov
iz Trebnja. V projektu je bilo posnetih že lepo število intervjujev z vegankami
in vegani, ki so se izpostavili in razkrili svoje osebne izkušnje, kaj jih je
napeljalo na veganstvo, kakšno je njihovo zdravje ob tem načinu prehranjevanja,
kako se spopadajo z odzivi okolice. Projekt Zgodbe
veganov je čedalje bolj gledan, tako na Facebooku kot na YouTubu, kjer so
intervjuji objavljeni. Ker so cilji omenjenega projekta zelo podobni (če ne kar
identični) ciljem, ki jih zasledujem sama s pričujočo knjigo, sem stopila v
stik z Matejem Glivarjem, ki deluje pri Zgodbah
veganov, in ga vprašala za dovoljenje, da uporabim nekatere od intervjujev,
ki so jih za projekt posneli, jih prenesem v pisno obliko in jih vključim v
knjigo. Ne le, da sem dovoljenje dobila, Matej Glivar je bil nad mojo idejo
navdušen. (Tako kot tudi mnogi drugi.) Projekt Zgodbe veganov mi je bil tako pri nastanku te knjige v veliko
pomoč. Prav vsak prispevek, naj bo še krajši, je poseben in dragocen. Vsak
predstavlja unikatno osebno izkušnjo posameznika, vsak je pristno osebno
pričevanje; in prav to je tisto, kar nas najlažje nagovori. Osebne izkušnje
štejejo največ. Vsaka osebna izkušnja je resnica posameznika.
Ko
sem na koncu zbrala okroglih sto pričevanj, sem bila presrečna in zelo hvaležna
vsakemu posebej. Na začetku, ko se je ideja za to knjigo porodila v moji glavi,
sem razmišljala, da bi bilo super, če bi zbrala vsaj petdeset pričevanj. Na koncu
se je ta številka podvojila in to me navdaja z velikim veseljem in ponosom. Še
posebej ob zavedanju, da je teh sto ljudi le majhna kapljica v morje, če
pogledamo na število veganov po vsem svetu v tem trenutku. Vse več nas je, iz
dneva v dan več. Ljudje, ki so se opogumili in se izpostavili za namen te
knjige, predstavljajo majhen delček v mozaiku najbolj rastočega gibanja na
svetu ta hip. In vendar je vsak od njih izjemno pomemben. Prav vsak od
njih.
Opombi:
1. Svoje
pričevanje sem postavila na prvo mesto v knjigi izključno zato, ker sem
avtorica knjige, in ne zato, ker bi mislila, da je najbolj zanimivo.
2. V
knjigi je omenjena Svetovna zdravstvena organizacija (WHO). Ker so prispevki za
knjigo nastajali v času, ko resnica o tem, kdo stoji za WHO in kakšni so
njegovi/njihovi nameni, še ni bila znana, nisem ničesar spreminjala. Prav pa
je, da se zavedamo, da WHO ni kredibilna organizacija, na katero bi se lahko
sklicevali.
Postojna, pomlad 2020
Ni komentarjev:
Objavite komentar