3. maj 2018

[...] 

Teja se je nasmehnila, njena babica pa je vzdihnila in nadaljevala.

»Zadnjič sem pozabila omeniti še eno pomembno stvar … Jadviga je imela poleg vsega, kar sem ti že povedala o njej, neke posebne moči.«

Našpičila sem ušesa. Posebne moči?

»Včasih je počela stvari, ki so druge pustile brez besed, celo mene, ki sem jo drugače tako dobro poznala. V takih trenutkih sem vselej pomislila: kako dobro to žensko v resnici poznam?«

Premolknila je. Nestrpno sem čakala nadaljevanje. Tejin pogled mi je povedal, da njena babica govori o nečem, česar tudi ona ne ve.

»Če se ne motim, sem ti omenila, da je bila Jadviga neke vrste ‘čarovnica’ oziroma da bi jo v srednjem veku tako označili? Da je verjela v neke svoje duhove, da imajo živali dušo in da jih zato ni jedla in tako naprej?«

»Ja, vse to ste mi povedali.«

Zmajala je z glavo. »Potem mi je še manj jasno, kako sem lahko pozabila omeniti to stvar. Eh, ta moja glava … Že dolgo ni več tako, kot je bilo. Ob vsem, kar sem ti povedala, nisem omenila, da je imela nadnaravne moči, s katerimi je včasih koga tudi pošteno prestrašila. Nekateri ljudje so se je zaradi tega izogibali, govorili so, da je – kajpak – čarovnica. Naju s tvojim dedom ni mogla prestrašiti, preveč rada sva jo imela. Zavedala sva se, da ima poseben dar, na katerega je treba gledati s spoštovanjem. A kljub temu je tu pa tam tudi mene in njega nekoliko spravila iz tira.«

Spet premolk. Uh, presneto, sem si mislila. Od firbca me bo razneslo.

***

(Iz romana Dnevnik nore skulirane sladostrastnice)

13. april 2018

[...] 

»Eh, saj ljubezni sploh ni,« je rekel s polnimi usti in se gugal na stolu. »Je samo kemično brbotanje in žuborenje, ki se poleže takoj, ko doseže svoj namen: zaploditev potomcev in nadaljevanje vrste. Prava ljubezen je praktično nemogoča. Če že pride do tega, da se dva prostovoljno združita (kakšna sreča je že to, da sta si oba všeč!), vsak od njiju s seboj prinaša goro predsodkov, pričakovanj in vzorcev, ki so tako trdno ukoreninjeni, da jih je skoraj nemogoče spreminjati. Človek prinaša s sabo vso mogočo prtljago, ki so mu jo že v ranem otroštvu oprtali na ramena starši, kasneje pa še družba; prinaša svojo izoblikovano podobo anime ali animusa, kalup, v katerega hoče po vsej sili vtakniti svojega partnerja. Ko pa mu to ne uspe, ker ima partner ponavadi precej drugačno obliko, kot jo ima tisti kalup, človek zažene vik in krik, pri priči zapusti partnerja, se loči od njega, tarna, kako je nesrečen in kako trpi, ker ga oni ne razume in ker je tako grozen, ker noče biti take oblike, kot je njegov kalup, ker se ne prilega njegovim pričakovanjem. Če bi v odnose vstopali samo svobodni ljudje, ljudje s praznim umom, očiščenim vsakršnih vzorcev in pričakovanj in sploh česarkoli, potem, mogoče … Otrok, ki bi že od rojstva živel v neobsojajočem in nepresojajočem okolju, med ljudmi, ki nikoli o ničemer in nikomer ne sodijo, ampak samo živijo – tak otrok bi zrastel v človeka s čistim umom in ta človek bi bil sposoben vstopiti v odnos z drugim človekom popolnoma neobremenjen in svoboden. In če bi se našla dva taka človeka, bi verjetno lahko ustvarila nekaj, čemur ti praviš ljubezen. Zdaj pa mi povej: koliko takšnih ljudi poznaš? Koliko takšnih ljudi v današnjem času in v tej naši izrojeni družbi sploh hodi naokrog po tem svetu?«

***

https://www.sanje.si/dnevnik-skulirane-sladostrastnice...

https://www.sanje.si/zapisi/sara-zupan-dnevnik

13. april 2018

[...]

»In, kako kaj ljubezen? Se razumeš s tvojim?«

Pogledala sem ga. Mirno je jedel, njegov obraz še vedno ni izdajal ničesar – razen rahlega, komaj opaznega poroga, s katerim je pospremil svoje vprašanje.

»Oh, nimam se kaj pritoževati, zelo dobro se razumeva.« Prikimal je, nato je sledilo še nekaj vprašanj o Aljoši, potem pa še o Alekseju Levu.

»Spomnim se, kaj si takrat govorila … o otrocih,« je rekel z nasmeškom.

»Ojej … spomniš se?« sem vprašala, nekoliko v zadregi.

»Ja … Govorila si, kako neodgovorno se ti zdi, da spravljamo nedolžne otroke na ta svet, ki je tako poln bolečine, trpljenja, vojn in sploh tako zjeban. In spomnim se, da si bila prva in zadnja punca, ki sem jo slišal razmišljati o teh stvareh na tak način. Bil sem navdušen nad tem, kako pametno razmišljaš.«

Nekaj znotraj me je prijetno pogrelo, ko sem videla, kako si je zapomnil vse, kar sem takrat rekla.

Zasmejala sem se. »Ja, tudi jaz se spomnim tega. Takrat sem bila še polna filozofije, potem pa me je zadelo življenje. In mogoče sem si z nenehnim razglabljanjem o tem, zakaj ni dobro imeti otrok in zakaj jih sama nočem imeti, kar sama enega priklicala. Saj veš, zakon privlačnosti … Vedno dobiš tisto, v kar usmerjaš svojo pozornost in energijo.«

Zamislil se je. »Misliš, da je to res vplivalo?«

»Zagotovo. A naj bo kakorkoli že, niti najmanj mi ni žal, da je tako, kot je. Le kako bi mi bilo lahko žal? Zdaj imam čudovitega sina, brez katerega si ne morem več predstavljati življenja.«

***

Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)

https://www.sanje.si/zapisi/sara-zupan-dnevnik

8. marec 2018

[...] 

»Jadviga je bila pravzaprav zelo posebna ženska,« je nadaljevala. »Če bi živela v srednjem veku, bi jo gotovo označili za čarovnico in jo zažgali na grmadi. Na svojem vrtičku je gojila ogromno različnih vrst zelišč, s katerimi je znala pozdraviti številne tegobe in bolezni. Bila je neverjetno usklajena z naravo. Verjela je v neka svoja božanstva, pravila jim je duhovi. Duhovi zemlje, duhovi neba, duhovi vode, duhovi dreves … Verjela je, da ima vsako drevo svojega duha. In tudi, da imajo živali dušo. Zato je za svoje kokoši zelo lepo skrbela: jajca jim je s spoštovanjem vzela, a njih ni nikoli zaklala in pojedla. V bistvu ni jedla mesa nobene živali.«

»Kaj res?« sem vzkliknila. Zato torej vegetarijanske kuharice v njeni kuhinji! se je potrdil moj sum.

»Res, res. Spomnim se, da se je z mesom prenehala hraniti že, ko je bila še pri nas, v hiši mojih staršev. Za tiste čase je bilo to precej nenavadno. Sicer smo mesa jedli zelo malo – enkrat na teden, ponavadi v nedeljo, je vsak dobil en majhen kos in to je bilo vse. S tem smo bili zadovoljni. Ni bilo tako kot danes. Sveta pomagavka, včasih kar ne morem verjeti, kaj se danes počne s tem mesom. Eni se bašejo z njim, kot da ne bi imeli vseh kolesc v glavi. Človek nikoli ni jedel takšnih količin mesa, saj zato pa je danes tudi toliko bolezni. V mojih časih je bilo meso bolj neke vrste priboljšek, nekaj, kar si privoščiš vsake toliko, nikakor pa ne vsak dan in to cele gore. Sama se še danes držim tega: enkrat na teden en majhen kos, to mi je dovolj. No, Jadviga pa ni hotela niti tega. To se nam je zdelo kar malo čudaško. Mi smo se tako veselili tistega edinega dne v tednu, ko si bomo lahko privoščili košček mesa, ona pa je neke nedelje kar na lepem izjavila, da mesa ne bo več jedla, in rekla mojim staršem, da ju lepo prosi, da je nič ne sprašujeta in njen kos preprosto razdelita med ostale. Bila sta začudena, vendar sta jo pustila pri miru. Moja starša sta bila za tiste čase zelo tolerantna in precej odprtih nazorov. Enkrat sem pri mizi celo slišala svojo mamo, ko je Jadviga spet odklonila meso, zamrmrati: ‘Saj te razumem.’ Moja mama je bila zelo nežna duša; nikoli ni mogla prisostvovati nobenemu zakolu. Vedno, ko smo imeli koline, se je nekam skrila, da je ni nihče našel. Spomnim se, da sem jo enkrat slišala, kako je očetu s studom rekla: ‘Zakaj mora klavec vedno najprej spiti toliko žganja? Je mar kronik ali kaj?’ Oče se je nekaj izmotaval, ona pa je usekala: ‘No, no, kar pusti, saj vem: trezen se nikoli ne bi bil sposoben lotiti tega krvavega dela.’ [...]«

***

Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)

https://www.sanje.si/zapisi/sara-zupan-dnevnik

8. marec 2018

»[...] Spomnim se, da sem jo včasih, potem ko je odšel od nje, napol v šali, napol zares vprašala, zakaj je vsa tako radostna in cvetoča. ‘Tvoj moški sploh ni zares tvoj, kako lahko to veš in si vseeno srečna?’ sem jo spraševala. Veš, kaj mi je odgovarjala?«

»Kaj?«

»Rekla mi je: ‘Veš kaj, moja draga Darinka, včasih se mi zdi tako še bolje. Poglej običajne zakonske pare: tako hitro se naveličajo drug drugega. Možem gredo njihove žene na živce in v gostilnah zabavljajo čeznje, žene pa so jih prej ali slej tako site, da jih niti gledati več ne morejo. Jaz imam pravzaprav velik privilegij. Imam ljubimca, ki se ga ne bom nikoli naveličala, ker ga za kaj takega premalo vidim. In isto velja zanj. Najina zveza tudi po mnogih letih ostaja takšna, kot je bila na začetku: vedno polna vznemirljivega pričakovanja naslednjega srečanja.’ Zmajala sem z glavo nad njo, obenem pa sem si morala priznati, da sploh ni neumna in da je v njenih besedah celo nekaj smisla. Ljudje smo res tako narejeni, drugega cenimo in ljubimo še najbolj takrat, ko ga ne moremo imeti ves čas ob sebi. Tisto, kar nam je vedno na razpolago, nekako izgubi svojo vrednost in postane samoumevno. A če zdaj pomislim, je šlo mogoče še najbolj za to, da se je z nečim pač morala tolažiti … Vedela sem, da s Karlom nista samo ljubimca, da je med njima nekaj mnogo globljega. Ko mi je govorila takšne stvari, se mi je vedno zdela nekako pretirano vesela … In v bistvu mi ni bilo ravno jasno, ali se samo šali ali pa misli popolnoma resno. Mogoče je potem, ko je ostala sama, snela masko in se na skrivaj zjokala. Kdo bi vedel.«

***

Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)

https://www.sanje.si/zapisi/sara-zupan-dnevnik

8. marec 2018

[...] Marsikdo jo je imel za prvovrstno čudakinjo in se ji za hrbtom rogal, a njo je to prav malo brigalo. Če jo je kdo posmehljivo vprašal, zakaj noče jesti mesa, je odgovorila: ‘Zato, ker nočem jesti ničesar, kar ima oči. Nočem, da me na račun polnega želodca ponoči tlačijo more, v katerih vidim velike, prijazne kravje oči in pametne oči prašičev, ki me obtožujoče gledajo. Zakaj pa ne jeste psov in mačk? V čem so tako različni od krav, konjev in pujsov?’ Nekatere je s temi besedami pustila kot ribe na suhem. Zazevali so z odprtimi usti in niso vedeli, kaj bi lahko odgovorili. V takih trenutkih sem bila tudi jaz ponosna nanjo. Vedno so mi bili všeč ljudje, ki jih ni bilo strah razmišljati z lastno glavo. Ona je bila k temu mogoče nekako prisiljena, se mi zdi. Imela je tako težko otroštvo in mladost, da ji je preostalo samo dvoje: ali se zlomi in popolnoma izgubi vero vase in v življenje, ali pa se postavi na lastne noge, vzame svoje življenje v svoje roke in oblikuje neko svojo filozofijo, ki ji bo dala trdnost in moč, da lahko vztraja v tem krutem svetu in v njem vidi le še dobre stvari. Včasih, ko sva se pogovarjali o njenem otroštvu in življenju do takrat, ko je prišla k nam, o vsem, kar je morala pretrpeti, mi je rekla: ‘Veš, zdi se mi, da je največja moč človeka v tem, da je sposoben živeti v gnilem, pokvarjenem okolju, ne da bi se tudi sam pokvaril. Da preprosto ne podleže zunanjim vplivom, pa naj bodo ti še tako močni in prepredeni povsod okrog njega. Ne verjamem v tisto, kar so trdili naturalisti v prejšnjem stoletju: da je človek nekakšna posledica dednosti, okolja in dobe, v kateri živi. Ne, verjamem, da vse to vpliva nanj samo toliko, kolikor sam dovoli. Vidiš, jaz bi recimo lahko postala alkoholičarka in pretepačka ali pa, nasprotno, večna žrtev, ki bi vse svoje življenje kasirala samo udarce, misleč, da si drugega ne zasluži. Ko sem doma gledala očeta, kako se naliva z žganjem, bi lahko začela to tudi sama početi, ker bi mislila, da je normalno, če si vsak dan pijan. Ko sem gledala, kako pretepa mamo, ki se ni nikoli postavila niti zase niti za nas, svoje otroke, bi lahko začela misliti, da je to normalno, da si ženska to pač zasluži, da otroci to rabijo, in bi ta vzorec vlekla s sabo vse življenje, dokler se ne bi nekega dne znašla v jarku, pretepena do smrti. Ko so me tisti omejenci posilili, bi lahko mislila, da si tudi to zaslužim in bi mi na pot prišel moški, ki bi me izkoriščal in mučil ter me silil v ogabne stvari; ali pa bi se mi spolnost za vse večne čase priskutila, šla bi v samostan in tam strohnela. Ko sem bila prisiljena pomagati pri kolinah, gledati upiranje in smrtni strah prašičev, poslušati njihovo presunljivo cviljenje in pijansko kričanje klavca, bi lahko mislila, da je to normalno in da tako pač mora biti, ker na tem ljubem svetu za nas, ljudi, krono stvarstva, pač ni druge hrane kot trupla prestrašenih, izmučenih živali. Ne, nikoli ne bom verjela, da je človek žrtev okolja. Človek je žrtev samo toliko, kolikor to sam dopusti. Človek ima moč, ki se je niti zaveda ne.’ [...]

***

Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)

https://www.sanje.si/zapisi/sara-zupan-dnevnik

4. marec 2018

[...] 

Kako ji je bilo pri srcu, ko je čakala na svojega ljubega, da se bo spet za nekaj uric odtrgal od svojega družinskega življenja in se zatekel v njen objem? Kako ji je bilo preživljati noči sama, vselej sama, v prazni, hladni postelji, vedoč, da njen ljubljeni deli posteljo s svojo zakonito ženo? Je bila vedno tako tolerantna in potrpežljiva, kot tisočletja stara kamnita gora, ki le stoično, nemo opazuje bezljajoči, nori svet pod sabo? Mu res ni nikoli ničesar očitala? Ali pa ji je včasih počil film in je zmetala iz sebe ves gnev, vso bolečino, ves bes nad nepravičnim življenjem? Ali pa je to počela tiho, na skrivaj, nikoli pred njim, ker je vedela, da mu je že brez njenih izbruhov dovolj težko? Morda jo je bolečina razžirala od znotraj in jo sčasoma povsem razjedla, da je zaradi nje umrla … Ali pa se je na takšno življenje navadila, zamahnila z roko in si rekla: »Kurc gleda,« se preprosto veselila podarjenih trenutkov, ki jih je lahko preživela z njim, našla radost in izpolnitev v drobnih, vsakdanjih stvareh, v miru, ki ga je lahko končno neomejeno uživala, gojenju zelenjave na velikem vrtu, zalivanju rož in sprehajanju po gozdu, večernem posedanju na klopci pred hišo in opazovanju sončnega zahoda, poslušanju skrivnostne tišine, ki se je zvečer prikradla iz gozda, branju dobrih knjig in razmišljanju o stvareh, ki so v življenju pomembne …

Se je sprijaznila s tem, da si ljudje drug drugega ne moremo lastiti, da niti najbolj ljubljeni in najbližji človek ne more biti naša last? Da je vsakdo vedno sam, ne glede na to, kako obrneš …

Nikoli ne bom vedela. Česa vsega ne bomo nikoli vedeli. Človeška srca so kot brezdanji, temni vodnjaki, polni skrivnostnih svetov, v katere nikoli ne stopi človeška noga; vstop imajo le duše, ki si lastijo te svetove in ki v njih dihajo in utripljejo in živijo morda še bolj zares kot v svetu, v katerem se giblje in diha telo človeka.

***

Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)

https://www.sanje.si/zapisi/sara-zupan-dnevnik

19. januar 2018

[...]

Je to prirojena ženska bolezen? To, da ženska steguje roke k moškemu, ki je ne vidi? Da se meče pred noge tipu, ki je ne jebe pet posto? Medtem ko ima pred nosom moškega, ki jo ljubi in bi vse dal zanjo, tudi umrl bi zanjo; a ona ga nekako ne vidi, ta moški zanjo nima tolikšne vrednosti, ker je tako dosegljiv in ji po njem ni treba hrepeneti, hrepenenje pa je nekaj, kar ona krvavo potrebuje. In zato se raje obrača k moškemu, ki mu visi dol zanjo, ker je on tisti, po katerem lahko hrepeni in bo hrepenela, dokler bo živa, ker ve, da ga nikoli ne bo dosegla. Če pa bi se to po neverjetnem spletu okoliščin kdaj le zgodilo, bi tudi ta moški prav kmalu zgrmel z njenega piedestala pomembnosti, ker bi postal dosegljiv.

***

Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)

https://www.sanje.si/zapisi/sara-zupan-dnevnik

18. januar 2018

[...]

»No, pa mi povej,« sem rekla, »zakaj me vedno tako gledaš, če pa do mene ne čutiš ničesar? Boš rekel, da je to normalno in da se vsi tako gledajo? Ali pa ti res vsakogar tako gledaš?«

To ga je očitno presenetilo. Pogledal je stran.

»Nikoli nisem rekel, da do tebe ne čutim ničesar.«

»Pa tudi tega, da karkoli čutiš, ne.«

»No ja, verjetno res ne …«

Obrnil se je spet k meni.

»Zakaj te tako gledam, sprašuješ … Pa se ti res zdi, da te gledam na poseben način?«

Nepotrpežljivo sem dvignila obrvi in ga strmo pogledala. Halo?! Spet je pogledal stran, proti obzorju, in spet se mi je zazdel silno otožen.

»Gledam te, ker se mi zdiš lepa. In ker se mi nekaj v tvojem pogledu zdi tako znano … Kot da te poznam že od nekdaj.«

Poslušala sem ga z izbuljenimi očmi. Medtem ko je govoril zadnje besede, se je sanjska scenografija okrog naju povsem naravno spremenila: nisva bila več na obali, ampak v gozdu. Sedela sva na robu jase, na kateri se je mirno pasel par srn.

»Če bi bila samo lepa,« je nadaljeval, »bi te pogledal samo enkrat, potem pa bi pozabil nate. Videl sem že vse preveč žensk z lepo fasado, a brez vsebine. Ti si drugačna. V tebi je nekaj več. Tvoje oči me privlačijo in ne morem se upreti, da ne bi vedno znova strmel vanje. Zdi se mi, kot da sem jih že nekje videl, že veliko prej, preden sem srečal tebe.« 

***

Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)

https://www.sanje.si/zapisi/sara-zupan-dnevnik

13. januar 2018

[...]

Takoj po novem letu je umrl moj ded. Preminil je naravne smrti, vse do zadnjega dne odličnega zdravja. Doživel je častitljivo starost, ne poznam veliko 95-letnikov, sploh pa ne tako vitalnih in zdravih ljudi tako visoke starosti. Kljub temu dejstvu in navkljub temu, da se vsi zavedamo, da je imel lepo življenje, se je z njegovo smrtjo težko sprijazniti. Bil je nekakšna korenina, ki je vse druge, tudi veliko mlajše od sebe, držala pokonci. Če je bilo kdaj komu težko in se je bal, da ne bo vzdržal svojega bremena, se je samo spomnil na deda in takoj mu je bilo lažje. Tudi jaz sem to počela. Vse nas je opogumljal in nam vlival voljo do življenja. In zdi se mi, da je imel mene še posebej rad. Ko sem bila še majhna punčka, me je vedno, ko me je zagledal, stisnil v objem, vzkliknil: »Lučkica moja!« in me cmoknil na čelo. Ko sem bila starejša, me ni nikoli pozabil potrepljati po ramenu ali roki in me vprašati, kako sem. Včasih, če sva se videla le od daleč, mi je samo pomežiknil, kot da imava neko skrivnost, samo midva. Neizmerno sem ga imela rada in težko se sprijaznim z dokončnim dejstvom, da ga ni več tu.

Začetek novega leta je bil torej zaznamovan z žalostjo ob slovesu od njega, ki smo ga imeli za skoraj nedotakljivega; s skrbmi ob pogrebu in vseh teh formalnih zadevah, s spomini in grenko-sladkim obujanjem njegovega bogatega življenja. Potem je prišla na vrsto zapuščinska razprava. In izvedela sem nekaj, kar me je dobesedno vrglo na rit.

Moj ded, moj ljubi ded, ki mu ne bom mogla nikoli izkazati svoje hvaležnosti, mi je zapustil kos zemlje in manjšo hišo. In to v Brežni vasi.

Ja, prav tam, kjer živi Vlado.

***

Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)

https://www.sanje.si/zapisi/sara-zupan-dnevnik

22. november 2017

V trgovini je bil cel kup mulcev, srednješolcev, ki so v dveh vrstah čakali na blagajno. Mularija kakih šestnajstih, sedemnajstih, osemnajstih let. Ponavadi, ko vidim takšne pubertetnike, pomislim: ti so morali biti vsi rojeni po letu 2000. Ali pa tam nekje. Leto 2000 je zame še vedno skoraj kot nekaj, kar je bilo včeraj. Vsa ta leta, ki so se nabrala čez, se zgolj z vrtoglavo hitrostjo nizajo eno za drugim na rep dvatisočice. Že skoraj celih osemnajst let je minilo od takrat. Leta 2000 sem imela 14 let, bila sem na koncu osnovne šole, dobila sem prvo menstruacijo, zaljubila sem se … Vse to in še kaj se je dogajalo tisto leto. Vsi ti mulci, ki jih dandanes videvam, skoraj vsi po vrsti višji od mene, glasno preklinjajoči in sveto zaverovani v svojo odraslost, vsi ti mulci pa takrat še niti rojeni niso bili. In spet se zavem, kako neverjetno hitro gre čas. 

***

Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)

https://www.sanje.si/zapisi/sara-zupan-dnevnik

20. oktober 2017

[...]

Pred kratkim sem prebrala prvo knjigo iz serije Transurfing realnosti z naslovom Prostor različic. Ne bi mogla reči, da je tema te knjige zame nekaj novega in nikoli prej slišanega, sem pa kljub temu izvedela tudi nekaj povsem novih stvari. Recimo, skrivnostno področje sanj. Kaj se dogaja, ko sanjamo? Po besedah avtorja se človekova duša medtem, ko njegov razum spi ali zgolj dremlje, potika po nerealiziranih sektorjih v prostoru različic. Povedano drugače, duša obišče tiste svetove, ki v naši trenutni realnosti niso materializirani, a zaradi tega niso nič manj resnični. Sanje torej sploh niso iluzija. Niso izmislek razuma, ampak so slike, ki jih razum gleda, posreduje pa mu jih duša. Ta lahko potuje tudi v preteklost in prihodnost ali pa si zgolj ogleduje vse, kar bi lahko bilo.

***

Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)

https://www.sanje.si/zapisi/sara-zupan-dnevnik

30. september 2017

Včasih me je prav groza tega večnega minevanja. Tega neprestanega, nenehnega, neustavljivega minevanja. Ko končno pride poletje, ne moreš niti dobro vdihniti, še niti ne dojameš povsem, da je poletje končno tu, ker ko se zaveš, ga ni več. Je že spet siva, mrzla jesen … in za njo zima. Kot da smo na nekakšnem norem vrtiljaku, ki se vrti vse hitreje in hitreje, nazadnje že tako divje hitro, da si lahko srečen, če ne zletiš z njega in če ti zgolj pobere vso sapo in posrka iz tebe sleherno zmožnost dojemanja vsega, kar se dogaja. Kot nekakšna velika, z vrtoglavo hitrostjo vrteča se norišnica, podobna poblazneli vrtavki, sukajoči se na robu prepada, v katerega iz nje v intervalih letijo tuleči, komaj še zavedajoči se norci.

***

Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)

https://www.sanje.si/zapisi/sara-zupan-dnevnik

Resnična človekova dobrota se lahko v vsej nedolžni goloti in neprisiljeni svobodi razodene le v odnosu do bitja, ki ne premore nobene moči. Edino pravo nravstveno preizkušnjo, zares temeljno (ki se godi tako globoko v nas, da se izmika našemu pogledu), prestaja človeštvo v odnosu do bitij, ki so mu izročena na milost in nemilost: v odnosu do živali. Tu pa je človek doživel temeljit polom, tako temeljit, da iz njega izvirajo vsi ostali. (Milan Kundera, Neznosna lahkost bivanja, str. 281)

***

Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)

https://www.sanje.si/zapisi/sara-zupan-dnevnik

27. april 2017

[...]

»Človeštvo ni pomembno. Človekov lastni jaz je tisto, česar ne smemo izdati.«

»Kaj pa če bi kdo dejal, da Hitler ni izdal svojega lastnega jaza?«

Obrnil se je.

»Prav imate. Ni ga. Toda milijoni Nemcev so dejansko izdali sami sebe. V tem je bila tragedija. Ne v tem, da je imel en sam človek toliko poguma, da je bil zloben. Ampak v tem, da milijoni niso imeli poguma, da bi bili dobri.« (John Fowles, Mag, str. 159)

 

Kolektivna krivda … Da, Hitler je bil pošast, o tem ni dvoma. Toda stvar je v tem, da nikoli, za nobeno stvar, ki se na svetu zgodi, ni kriv en sam človek. Še bolj kot njegova zloba je pošastno dejstvo, da mu je bilo toliko ljudi pripravljenih slediti; toliko mogoče čisto dobrih, običajnih ljudi, ki so se pod vplivom nekoga drugega spremenili v zaslepljene pošasti. En sam človek ne more uničiti celih narodov. Tam, kjer se združi masa ljudi, pa se lahko rodi nepredstavljivo – v dobrem ali slabem smislu. 

***

Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)

https://www.sanje.si/zapisi/sara-zupan-dnevnik

15. maj 2016

Požvižgam se na to, kaj naj bi bilo prav, kaj naj bi bilo bolje za otroka, kaj naj bi bilo sprejemljivo in kaj je tisto, kar delajo vsi. Nihče drug razen mene nima napotkov za moje življenje, nihče drug z njim ne razpolaga, nihče drug ne bo vzgajal mojega otroka. Ne hodi v vrtec in mogoče nikoli ne bo; in kaj potem? Ljudje imajo očitno preveč časa, glede na to, kako vneto se vtikajo v to zadevo. Dandanes vlada že nekakšna vsesplošna vrtčevska psihoza. Kdor ni v vrtcu, je že a priori čudak. Pardon, njegovi starši so. Ne hodi v vrtec? Kdo pa ga potem čuva? A mama je doma? Ne hodi v službo?! Otrok ima že eno leto, mama je pa še vedno doma?!

Ja, mama je doma, ker ji je lepo z lastnim otrokom, če lahko to verjamete. Mama je mnenja, da je za otroka dobro, če je veliko z njim, vsaj prvi dve, tri leta življenja. Mami se ne zdi prav, da bi svojega otroka obesila na grbo tujim ljudem, medtem ko bi šla sama garat za tuje cilje, ker pač verjame, da to ni vse, zaradi česar smo na svetu, verjame, da je še nekaj več. Kakšna naivnica, kajne? Sanjačka … Živela bo pa od ljubezni, najbrž.

***

Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)

https://www.sanje.si/zapisi/sara-zupan-dnevnik

22. april 2016

Neskončno sem uživala ob branju tega odličnega romana ob sončnih, toplih popoldnevih na klopci v parku, medtem ko je Aleksej Lev spal v vozičku. Ob takih priložnostih pomislim, kako malo rabim, da sem srečna. Sreča je pri meni največkrat pogojena s tem, da se lahko posvetim sebi, se poglobim vase in v drobne stvari, ki jih moja duša obožuje. Če uspem svojo dušo kolikor toliko redno oskrbovati z malenkostmi, ki jih ljubi, sem srečna.

Branje tega romana je bilo ena od teh malenkosti. Vedno znova sem se našla v zgodbi, se poistovetila z junaki.

 

Saj ni vredno, da bi se človek zaradi tega počutil slabo. Pametni, razmišljujoči ljudje lahko takšne reči z lahkoto prebrodijo, prav tako kot prebrodijo nesmiselnost na smrt dolgočasnih služb v mestu in na smrt dolgočasnih domov v predmestjih. Gospodarske razmere te sicer lahko prisilijo, da živiš v določenem okolju, najvažnejše pri tem pa je, da sam ostaneš neokužen. Pomembno je, da vedno veš, kdo si. (Richard Yates, Krožna cesta, str. 31)

***

Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)

https://www.sanje.si/zapisi/sara-zupan-dnevnik

Sprašujem se: je mogoče ljubiti dva človeka? Ne mislim na tisto univerzalno, kozmično ljubezen, prek te je mogoče ljubiti vse ljudi; mislim na ljubezen med moškim in žensko. Je mogoče, da ženska ljubi dva moška? Ali pa moški dve ženski?

Tu se lahko pojavita dva potencialna problema. Prvi je v tem, da je vprašljivo, koliko časa lahko človek – recimo, da je ženska – vzdržuje to razdeljenost svojega srca in svoje ljubezni, ki jo mora v enaki meri, ‘bratsko’ deliti na dva dela. Drugi problem je v tem, ali se ljubljena moška strinjata s tem, da sta dva. Da vsak od njiju ve, da pač ni edini. Sicer obstaja možnost, da ženska nobenemu od njiju ne pove za drugega in tako vsakega od njiju drži v veri, da je zanjo edini. A to je možnost, ki je rezervirana za duhovno zaostale duše. Ženska, ki je zavestna, ki je duhovno prebujena, bo, če se bo že znašla v takšni situaciji, obema ‘prizadetima’ osebama odkrito povedala, kako čuti, za kaj pri vsem skupaj gre in da se pač – vsaj za zdaj – ne more odločiti samo za enega od njiju. In če ima opravka z moškima, ki sta – podobno kot ona – visoko duhovno zavedna, ne bo imela posebnih težav z njima. Kajti zaveden človek ne pozna ljubosumja, posesivnosti in posedovalnosti, zato dopušča tistemu, ki ga ljubi, da je to, kar je – in nič drugega. Pušča mu popolno svobodo. Ne veže ga nase in se tudi sam ne veže nanj. Sprejema ga točno takšnega, kot je, in ne čuti niti najmanjše težnje po tem, da bi ga spreminjal.

Kdo bi torej vedel … Verjetno je mogoče, vendar je tudi težko. Presneto težko. V družbi, kakršno imamo zdaj, je nekaj takšnega zagotovo težko izvedljivo, če pa že, je najlažje ob pomoči laži. A prav laž je tisto, kar vodi v razkroj.

Predvidevam, da je vse odvisno od duhovne zrelosti ženske in/ali moškega, skratka vseh vpletenih. Če je duhovna zrelost dovolj velika, je vse mogoče. Mogoče je enako močno ljubiti dva človeka, zakaj ne? Če je v srcu dovolj ljubezni, toliko ljubezni, da se razliva čez, čez robove srčnih prekatov, potem ni nobene ovire. In tistih dveh, ki sta ljubljena, ne bi smelo motiti to, da nista edina; saj vendar vsak od njiju dobiva svoj delež ljubezni, ki mu pripada, mar ne?

Eh, težko, težko … Za to je treba nadčloveka …

***

Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)

Lahko bi si že enkrat vbila v glavo, da mi ni treba laziti po kolenih za moškim. Lahko bi mi že enkrat postalo jasno, da bo moški tisti, ki bo prosil mene in se plazil za mano. Nikoli več mi ne bo treba od nobenega tipa slišati »pridi k meni, če hočeš«, ampak bom poslušala samo »pridi k meni, prosim te!« ali pa, še bolje, bo kar sam prišel k meni. Kadarkoli, kamorkoli, od koderkoli.

Morda se je vse do zdaj zdelo, kot da nimam več niti kančka samospoštovanja, zato pa naj se od zdaj naprej vidi, da ga vsaj za trohico le imam.

***

Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)

14. oktober 2009

Sicer pa svet ni naklonjen ljubezni. Ne predani, iskreni, brezpogojni, strastni, prvinski ljubezni. Naklonjen je samo trem stvarem: denarju, denarju in denarju. Sita sem tega, da se vse vrti okrog denarja. Če nimaš denarja, celo, če ga nimaš dovolj, ne moreš nič; lahko samo crkneš. Preseda mi ta nenehna gonja za denarjem in materialnimi dobrinami, to panično služenje denarja in še bolj panično zapravljanje.

Zasužnjeni smo. Pozabili smo, kako biti brezskrbni in srečni, pozabili smo na svoje korenine in svoje bistvo.

***

Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)

2. avgust 2009

Temu se reče bolečina. Temu se reče prebolevanje bolečine, postopno sprijaznjenje z realnostjo. Temu se reče sesutje iluzij in romantičnih idealov.

Trenutno se nahajam v nekakšnem osebnem peklu. Tudi to bo minilo, kot vse, a dokler traja, ni ravno lepo. Zavedam se, da je vse, kar mi povzroča trpljenje, samo v moji glavi, pa kljub temu ne morem izstopiti iz sebe, iz svoje glave, ki mi povzroča najhujšo bolečino.

Čas bi bil, da se odločim, kaj naj naredim s svojim življenjem, predvsem pa je čas, da se naučim živeti. Ker pri triindvajsetih tega še vedno ne znam. Pravzaprav se mi zdi, da to znam manj kot kadarkoli prej. Popolnoma neprilagojena sem, neprilagojena temu svetu in temu življenju. Sem kot Camusov tujec, tujec v tem svetu, tujec sama sebi. Ne najdem več svoje rdeče niti. Iščem jo pri drugih ljudeh, a se vselej izkaže, da je nima nihče, in to me vedno znova razočara, potre, dotolče. Vedno mislim, da so odgovori in rešitve, ki jih iščem, v nekom drugem.

***

Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)

23. junij 2009

Misel na Vlada in na to, kar imava razčistiti, noče in noče zapustiti mojih možganov. A dokler nama končno ne uspe, da se dobiva, mi ne preostane drugega, kot da čakam. Uf, včasih se mi medlo dozdeva, da sanjam. Tako se počutim, kot da sem »vtaknjena v zračno luknjo« (čisto razumem Slavka Gruma, ki je to napisal v enem svojih ljubezenskih pisem svoji ljubici). Kot da sem v nekem vmesnem prostoru, kjer je komaj kaj zraka, tako da ne morem niti prav dihati; visim tam, v tistem vmesnem prostoru, v tistih Vicah, stojim nekje na sredi, z eno nogo na robu Pekla, z drugo na robu Raja. Na katero stran se bom nazadnje prevesila?

Vsekakor pa od tega ni odvisna celotna moja usoda. Raj je v vsakem primeru tu, pred mojim nosom, in od ničesar zunanjega ni odvisno, ali oziroma kdaj bom vstopila vanj. To je prepuščeno samo meni.

***

 Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)

31. maj 2009

Ko razmišljam o njem in tistem pismu ter o tem, kaj, za vraga, se bo zdaj zgodilo (kaj mi bo rekel), se počutim, kot da sedim z ramo ob rami s pripovedovalkami v fiktivnih dnevnikih v obdobju med obema vojnama: »Ali bom znorela?« »Mojbog, zblaznela sem, zblaznela!«

Z mano sicer še ni tako hudo, a če preveč razmišljam o tem, kaj vse sem napisala v pismu in da je on vse tisto prebral, če si poskušam predstavljati njegove morebitne komentarje, sem že precej bliže. Predvsem zato, ker nimam niti približne predstave o tem, kako, za vraga, se bom vedla, ko se vidiva. Se bom sploh zmožna obnašati kakorkoli že? Me ne bo kar konec od sramu?

***

Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)

 

21. oktober 2008

Danes je našo državo s svojim obiskom počastila angleška kraljica. Kakšne ceremonije … Mediji nas dobesedno bombardirajo z raznimi navodili, na primer: če nas dohiti vozilo z modro-zelenimi ali kaj vem kakšnimi lučmi, skratka vozilo, ki prevaža kraljico, se moramo nemudoma umakniti s ceste in mu dati prednost; še najbolje bo, dodajam jaz, če v svoji majhnosti in nepomembnosti zapeljemo v blaten jarek in tam ostanemo.

***

Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)

18. april 2008

On in njegova prisotnost mi ne moreta dati tistega, kar si lahko dam le sama. To mora biti ves čas v meni, drugače ne morem biti srečna in izpolnjena nikoli, niti kadar sem v njegovi družbi. Morda pa sem se končno začela uglaševati s svojim bistvom in spoznavati, kdo pravzaprav sem in kolikšno notranjo moč imam. V sebi, v svoji notranjosti imam ves svet in vse, kar potrebujem za popolno življenje. Ničesar se mi ni treba bati, ničesar želeti, po ničemer hrepeneti. Vse je tu, v meni. Zunanji svet, ki ga vidim, samo zrcali mojo notranjost. Je torej mogoče, da ne bi bila srečna, ko pa v sebi nosim vse? Četudi ostanem brez vseh materialnih stvari – v sebi imam vse. Celo če ostanem brez soljudi – v resnici nikoli ne morem ostati brez njih. Kako bi bilo to mogoče, ko pa sem ves čas eno z vsemi, ki jih imam rada?

Ni mogoče, da bi bila kdaj v pomanjkanju česarkoli. Čemu torej strahovi, želje, hrepenenja, pričakovanja … Svoj človek sem in ta človek je v sebi popoln. Zato sem svobodna in zato razumem tudi svobodo drugega.

***

Iz romana Dnevnik nore (skulirane) sladostrastnice, ki je že na voljo v knjigarni založbe Sanje.

https://www.sanje.si/dnevnik-skulirane-sladostrastnice.html

11. april 2008

»Človek kot poosebljeni etos,« je rekel Kosovel. Ha, današnji človek že ne; vsaj ne še. Današnji človek je kvečjemu parazit te Zemlje (od koga sem že to slišala?), breme tega planeta in narave. Svet je pokvarjen zaradi človeštva. A vsemogočna narava bo ločila zrnje od plev, Zemlja bo izbruhala vse te absurdne bedarije, to grozo, vsa ta trupla in vse te nemogoče izrodke naših zavoženih namenov. Potem si bo oddahnila. In mi z njo.

SREČKO KOSOVEL:

Opus: 800 pesmi (!)

Spanje: po dve uri na noč (!)

Govoril šest jezikov (!)

Kosovel je bil resnični genij. Če bi se ukvarjal z bedarijami, se osredotočal na bedarije in razmišljal le o bedarijah, ne bi nikoli napisal 800 pesmi in se naučil šestih jezikov, sploh pa ne do svojega 22. leta. Saj res! Če bi jaz danes umrla, kaj bi pustila za sabo? Kup sentimentalnih dnevnikov, polnih oslarij, pa nič drugega. No, ja, vsi pač ne moremo biti tako zgodaj geniji. Poleg tega je on v podzavesti vedel, da bo kmalu umrl, zato je tako hitel. Jaz torej vem vsaj to, da še ne bom umrla.

***

Odlomek je iz mojega romana Dnevnik nore (skulirane) sladostrastnice, ki je pravkar izšel pri založbi Sanje in je že na voljo v njihovi knjigarni, v broširani in trdi vezavi.

24. februar 2008

Prejšnji teden sem bila na predavanju o indijskem mistiku Oshu.

»Ni Boga, samo mi smo si ga izmislili,« je vneto razlagal predavatelj. »Ni nobenega častitljivega starca, ki bi bdel nad nami in mirno gledal blodnje in zablode, ki jih uganja človek – njegova stvaritev. Eksistenca je samooplojujoča, pravi Osho. Eksistenca se sama upravlja – od znotraj. Ko se človek začne uglaševati z naravo, ne rabi več boga. Narava je Bog. Ljubezen je Bog, samo življenje je Bog. Ničesar in nikogar ni nad nami, je pa vse v nas. Vse skupaj je neločljivo, je ena sama celota, enost. Vsi smo eno, vse je eno. Ločenost je samo navidezna. Osho pravi: »Bog je le skupno ime za vso zavest, ki obstaja na svetu; Bog ni neka oseba. In tudi nebes ni. To je rajski vrt.« Tako je navajal in nas navdušeno gledal. »To je to, nebesa so tukaj in zdaj. Ali pa pekel, karkoli pač izberete.«

Vse lepo in prav, sem si mislila, a meni se za zdaj tole ne zdi kot rajski vrt. Prej kot zajebana solzna dolina.

***

Odlomek je iz mojega romana Dnevnik nore (skulirane) sladostrastnice, ki je pravkar izšel pri založbi Sanje. Že na voljo v njihovi knjigarni, v broširani in trdi vezavi.