15. maj 2016
Požvižgam se na to, kaj naj bi bilo prav, kaj naj bi bilo bolje za otroka, kaj naj bi bilo sprejemljivo in kaj je tisto, kar delajo vsi. Nihče drug razen mene nima napotkov za moje življenje, nihče drug z njim ne razpolaga, nihče drug ne bo vzgajal mojega otroka. Ne hodi v vrtec in mogoče nikoli ne bo; in kaj potem? Ljudje imajo očitno preveč časa, glede na to, kako vneto se vtikajo v to zadevo. Dandanes vlada že nekakšna vsesplošna vrtčevska psihoza. Kdor ni v vrtcu, je že a priori čudak. Pardon, njegovi starši so. Ne hodi v vrtec? Kdo pa ga potem čuva? A mama je doma? Ne hodi v službo?! Otrok ima že eno leto, mama je pa še vedno doma?!
Ja, mama je doma, ker ji je lepo z lastnim otrokom, če lahko to verjamete. Mama je mnenja, da je za otroka dobro, če je veliko z njim, vsaj prvi dve, tri leta življenja. Mami se ne zdi prav, da bi svojega otroka obesila na grbo tujim ljudem, medtem ko bi šla sama garat za tuje cilje, ker pač verjame, da to ni vse, zaradi česar smo na svetu, verjame, da je še nekaj več. Kakšna naivnica, kajne? Sanjačka … Živela bo pa od ljubezni, najbrž.
***
Ni komentarjev:
Objavite komentar