2. avgust 2009

Temu se reče bolečina. Temu se reče prebolevanje bolečine, postopno sprijaznjenje z realnostjo. Temu se reče sesutje iluzij in romantičnih idealov.

Trenutno se nahajam v nekakšnem osebnem peklu. Tudi to bo minilo, kot vse, a dokler traja, ni ravno lepo. Zavedam se, da je vse, kar mi povzroča trpljenje, samo v moji glavi, pa kljub temu ne morem izstopiti iz sebe, iz svoje glave, ki mi povzroča najhujšo bolečino.

Čas bi bil, da se odločim, kaj naj naredim s svojim življenjem, predvsem pa je čas, da se naučim živeti. Ker pri triindvajsetih tega še vedno ne znam. Pravzaprav se mi zdi, da to znam manj kot kadarkoli prej. Popolnoma neprilagojena sem, neprilagojena temu svetu in temu življenju. Sem kot Camusov tujec, tujec v tem svetu, tujec sama sebi. Ne najdem več svoje rdeče niti. Iščem jo pri drugih ljudeh, a se vselej izkaže, da je nima nihče, in to me vedno znova razočara, potre, dotolče. Vedno mislim, da so odgovori in rešitve, ki jih iščem, v nekom drugem.

***

Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)