13. april 2018
[...]
»In, kako kaj ljubezen? Se razumeš s tvojim?«
Pogledala sem ga. Mirno je jedel, njegov obraz še vedno ni izdajal ničesar – razen rahlega, komaj opaznega poroga, s katerim je pospremil svoje vprašanje.
»Oh, nimam se kaj pritoževati, zelo dobro se razumeva.« Prikimal je, nato je sledilo še nekaj vprašanj o Aljoši, potem pa še o Alekseju Levu.
»Spomnim se, kaj si takrat govorila … o otrocih,« je rekel z nasmeškom.
»Ojej … spomniš se?« sem vprašala, nekoliko v zadregi.
»Ja … Govorila si, kako neodgovorno se ti zdi, da spravljamo nedolžne otroke na ta svet, ki je tako poln bolečine, trpljenja, vojn in sploh tako zjeban. In spomnim se, da si bila prva in zadnja punca, ki sem jo slišal razmišljati o teh stvareh na tak način. Bil sem navdušen nad tem, kako pametno razmišljaš.«
Nekaj znotraj me je prijetno pogrelo, ko sem videla, kako si je zapomnil vse, kar sem takrat rekla.
Zasmejala sem se. »Ja, tudi jaz se spomnim tega. Takrat sem bila še polna filozofije, potem pa me je zadelo življenje. In mogoče sem si z nenehnim razglabljanjem o tem, zakaj ni dobro imeti otrok in zakaj jih sama nočem imeti, kar sama enega priklicala. Saj veš, zakon privlačnosti … Vedno dobiš tisto, v kar usmerjaš svojo pozornost in energijo.«
Zamislil se je. »Misliš, da je to res vplivalo?«
»Zagotovo. A naj bo kakorkoli že, niti najmanj mi ni žal, da je tako, kot je. Le kako bi mi bilo lahko žal? Zdaj imam čudovitega sina, brez katerega si ne morem več predstavljati življenja.«
***
Ni komentarjev:
Objavite komentar