8. marec 2018
[...] Marsikdo jo je imel za prvovrstno čudakinjo in se ji za hrbtom rogal, a njo je to prav malo brigalo. Če jo je kdo posmehljivo vprašal, zakaj noče jesti mesa, je odgovorila: ‘Zato, ker nočem jesti ničesar, kar ima oči. Nočem, da me na račun polnega želodca ponoči tlačijo more, v katerih vidim velike, prijazne kravje oči in pametne oči prašičev, ki me obtožujoče gledajo. Zakaj pa ne jeste psov in mačk? V čem so tako različni od krav, konjev in pujsov?’ Nekatere je s temi besedami pustila kot ribe na suhem. Zazevali so z odprtimi usti in niso vedeli, kaj bi lahko odgovorili. V takih trenutkih sem bila tudi jaz ponosna nanjo. Vedno so mi bili všeč ljudje, ki jih ni bilo strah razmišljati z lastno glavo. Ona je bila k temu mogoče nekako prisiljena, se mi zdi. Imela je tako težko otroštvo in mladost, da ji je preostalo samo dvoje: ali se zlomi in popolnoma izgubi vero vase in v življenje, ali pa se postavi na lastne noge, vzame svoje življenje v svoje roke in oblikuje neko svojo filozofijo, ki ji bo dala trdnost in moč, da lahko vztraja v tem krutem svetu in v njem vidi le še dobre stvari. Včasih, ko sva se pogovarjali o njenem otroštvu in življenju do takrat, ko je prišla k nam, o vsem, kar je morala pretrpeti, mi je rekla: ‘Veš, zdi se mi, da je največja moč človeka v tem, da je sposoben živeti v gnilem, pokvarjenem okolju, ne da bi se tudi sam pokvaril. Da preprosto ne podleže zunanjim vplivom, pa naj bodo ti še tako močni in prepredeni povsod okrog njega. Ne verjamem v tisto, kar so trdili naturalisti v prejšnjem stoletju: da je človek nekakšna posledica dednosti, okolja in dobe, v kateri živi. Ne, verjamem, da vse to vpliva nanj samo toliko, kolikor sam dovoli. Vidiš, jaz bi recimo lahko postala alkoholičarka in pretepačka ali pa, nasprotno, večna žrtev, ki bi vse svoje življenje kasirala samo udarce, misleč, da si drugega ne zasluži. Ko sem doma gledala očeta, kako se naliva z žganjem, bi lahko začela to tudi sama početi, ker bi mislila, da je normalno, če si vsak dan pijan. Ko sem gledala, kako pretepa mamo, ki se ni nikoli postavila niti zase niti za nas, svoje otroke, bi lahko začela misliti, da je to normalno, da si ženska to pač zasluži, da otroci to rabijo, in bi ta vzorec vlekla s sabo vse življenje, dokler se ne bi nekega dne znašla v jarku, pretepena do smrti. Ko so me tisti omejenci posilili, bi lahko mislila, da si tudi to zaslužim in bi mi na pot prišel moški, ki bi me izkoriščal in mučil ter me silil v ogabne stvari; ali pa bi se mi spolnost za vse večne čase priskutila, šla bi v samostan in tam strohnela. Ko sem bila prisiljena pomagati pri kolinah, gledati upiranje in smrtni strah prašičev, poslušati njihovo presunljivo cviljenje in pijansko kričanje klavca, bi lahko mislila, da je to normalno in da tako pač mora biti, ker na tem ljubem svetu za nas, ljudi, krono stvarstva, pač ni druge hrane kot trupla prestrašenih, izmučenih živali. Ne, nikoli ne bom verjela, da je človek žrtev okolja. Človek je žrtev samo toliko, kolikor to sam dopusti. Človek ima moč, ki se je niti zaveda ne.’ [...]
***
Ni komentarjev:
Objavite komentar