8. marec 2018
»[...] Spomnim se, da sem jo včasih, potem ko je odšel od nje, napol v šali, napol zares vprašala, zakaj je vsa tako radostna in cvetoča. ‘Tvoj moški sploh ni zares tvoj, kako lahko to veš in si vseeno srečna?’ sem jo spraševala. Veš, kaj mi je odgovarjala?«
»Kaj?«
»Rekla mi je: ‘Veš kaj, moja draga Darinka, včasih se mi zdi tako še bolje. Poglej običajne zakonske pare: tako hitro se naveličajo drug drugega. Možem gredo njihove žene na živce in v gostilnah zabavljajo čeznje, žene pa so jih prej ali slej tako site, da jih niti gledati več ne morejo. Jaz imam pravzaprav velik privilegij. Imam ljubimca, ki se ga ne bom nikoli naveličala, ker ga za kaj takega premalo vidim. In isto velja zanj. Najina zveza tudi po mnogih letih ostaja takšna, kot je bila na začetku: vedno polna vznemirljivega pričakovanja naslednjega srečanja.’ Zmajala sem z glavo nad njo, obenem pa sem si morala priznati, da sploh ni neumna in da je v njenih besedah celo nekaj smisla. Ljudje smo res tako narejeni, drugega cenimo in ljubimo še najbolj takrat, ko ga ne moremo imeti ves čas ob sebi. Tisto, kar nam je vedno na razpolago, nekako izgubi svojo vrednost in postane samoumevno. A če zdaj pomislim, je šlo mogoče še najbolj za to, da se je z nečim pač morala tolažiti … Vedela sem, da s Karlom nista samo ljubimca, da je med njima nekaj mnogo globljega. Ko mi je govorila takšne stvari, se mi je vedno zdela nekako pretirano vesela … In v bistvu mi ni bilo ravno jasno, ali se samo šali ali pa misli popolnoma resno. Mogoče je potem, ko je ostala sama, snela masko in se na skrivaj zjokala. Kdo bi vedel.«
***
Ni komentarjev:
Objavite komentar