18. januar 2018
[...]
»No, pa mi povej,« sem rekla, »zakaj me vedno tako gledaš, če pa do mene ne čutiš ničesar? Boš rekel, da je to normalno in da se vsi tako gledajo? Ali pa ti res vsakogar tako gledaš?«
To ga je očitno presenetilo. Pogledal je stran.
»Nikoli nisem rekel, da do tebe ne čutim ničesar.«
»Pa tudi tega, da karkoli čutiš, ne.«
»No ja, verjetno res ne …«
Obrnil se je spet k meni.
»Zakaj te tako gledam, sprašuješ … Pa se ti res zdi, da te gledam na poseben način?«
Nepotrpežljivo sem dvignila obrvi in ga strmo pogledala. Halo?! Spet je pogledal stran, proti obzorju, in spet se mi je zazdel silno otožen.
»Gledam te, ker se mi zdiš lepa. In ker se mi nekaj v tvojem pogledu zdi tako znano … Kot da te poznam že od nekdaj.«
Poslušala sem ga z izbuljenimi očmi. Medtem ko je govoril zadnje besede, se je sanjska scenografija okrog naju povsem naravno spremenila: nisva bila več na obali, ampak v gozdu. Sedela sva na robu jase, na kateri se je mirno pasel par srn.
»Če bi bila samo lepa,« je nadaljeval, »bi te pogledal samo enkrat, potem pa bi pozabil nate. Videl sem že vse preveč žensk z lepo fasado, a brez vsebine. Ti si drugačna. V tebi je nekaj več. Tvoje oči me privlačijo in ne morem se upreti, da ne bi vedno znova strmel vanje. Zdi se mi, kot da sem jih že nekje videl, že veliko prej, preden sem srečal tebe.«
***
Ni komentarjev:
Objavite komentar