8. marec 2018
[...]
»Jadviga je bila pravzaprav zelo posebna ženska,« je nadaljevala. »Če bi živela v srednjem veku, bi jo gotovo označili za čarovnico in jo zažgali na grmadi. Na svojem vrtičku je gojila ogromno različnih vrst zelišč, s katerimi je znala pozdraviti številne tegobe in bolezni. Bila je neverjetno usklajena z naravo. Verjela je v neka svoja božanstva, pravila jim je duhovi. Duhovi zemlje, duhovi neba, duhovi vode, duhovi dreves … Verjela je, da ima vsako drevo svojega duha. In tudi, da imajo živali dušo. Zato je za svoje kokoši zelo lepo skrbela: jajca jim je s spoštovanjem vzela, a njih ni nikoli zaklala in pojedla. V bistvu ni jedla mesa nobene živali.«
»Kaj res?« sem vzkliknila. Zato torej vegetarijanske kuharice v njeni kuhinji! se je potrdil moj sum.
»Res, res. Spomnim se, da se je z mesom prenehala hraniti že, ko je bila še pri nas, v hiši mojih staršev. Za tiste čase je bilo to precej nenavadno. Sicer smo mesa jedli zelo malo – enkrat na teden, ponavadi v nedeljo, je vsak dobil en majhen kos in to je bilo vse. S tem smo bili zadovoljni. Ni bilo tako kot danes. Sveta pomagavka, včasih kar ne morem verjeti, kaj se danes počne s tem mesom. Eni se bašejo z njim, kot da ne bi imeli vseh kolesc v glavi. Človek nikoli ni jedel takšnih količin mesa, saj zato pa je danes tudi toliko bolezni. V mojih časih je bilo meso bolj neke vrste priboljšek, nekaj, kar si privoščiš vsake toliko, nikakor pa ne vsak dan in to cele gore. Sama se še danes držim tega: enkrat na teden en majhen kos, to mi je dovolj. No, Jadviga pa ni hotela niti tega. To se nam je zdelo kar malo čudaško. Mi smo se tako veselili tistega edinega dne v tednu, ko si bomo lahko privoščili košček mesa, ona pa je neke nedelje kar na lepem izjavila, da mesa ne bo več jedla, in rekla mojim staršem, da ju lepo prosi, da je nič ne sprašujeta in njen kos preprosto razdelita med ostale. Bila sta začudena, vendar sta jo pustila pri miru. Moja starša sta bila za tiste čase zelo tolerantna in precej odprtih nazorov. Enkrat sem pri mizi celo slišala svojo mamo, ko je Jadviga spet odklonila meso, zamrmrati: ‘Saj te razumem.’ Moja mama je bila zelo nežna duša; nikoli ni mogla prisostvovati nobenemu zakolu. Vedno, ko smo imeli koline, se je nekam skrila, da je ni nihče našel. Spomnim se, da sem jo enkrat slišala, kako je očetu s studom rekla: ‘Zakaj mora klavec vedno najprej spiti toliko žganja? Je mar kronik ali kaj?’ Oče se je nekaj izmotaval, ona pa je usekala: ‘No, no, kar pusti, saj vem: trezen se nikoli ne bi bil sposoben lotiti tega krvavega dela.’ [...]«
***
Ni komentarjev:
Objavite komentar