3. maj 2018

[...]

»Očitno je res imela nepredstavljive moči,« sem rekla. »Prepričana sem, da bi s takimi sposobnostmi lahko tudi zdravila ljudi … Je mogoče počela tudi to?«

»Lahko bi, prav gotovo. Vendar se ni hotela spuščati pregloboko v to. Omejila se je na svoje zdravilne rastline, ki jih je gojila na vrtu – saj sem ti menda omenila, da je znala z njimi pozdraviti marsikaj. No, to je počela, včasih je k njej prišel kdo, ki so ga mučili glavobol, zobobol, zgaga, previsok pritisk in podobne nevšečnosti. Vse je znala pozdraviti ali vsaj omiliti s svojimi zdravilnimi zelmi. Vendar je ljudi vedno opozarjala, da to ni dovolj in da naj se ne zanašajo samo na njeno pomoč. ‘Če ne boste tudi sami kaj naredili zase, vam tudi jaz ne morem pomagati. Dokler mečete vase smeti in se hranite z mrtvo hrano, ne pričakujte čudežev,’ jim je govorila. Ljudem ponavadi ni bilo všeč poslušati take stvari. Ljudje smo pač leni; mislimo, da bodo drugi reševali naše probleme in zdravje, da bi sami kaj ukrenili, to je pa že preveč za nas. Vsi pa le niso bili taki. Marsikdo si je njene besede vzel k srcu in takim je Jadviga resnično lahko pomagala. Ja, taka je bila, ta moja ljuba prijateljica. Globlje v zdravilstvo pa se ni hotela spuščati. Govorila je, da si noče še tega nakopati na glavo. Zavedala se je, kakšno veliko odgovornost to prinaša s seboj.«

***

(Iz romana Dnevnik nore skulirane sladostrastnice)