3. maj 2018

[...] 

Teja se je nasmehnila, njena babica pa je vzdihnila in nadaljevala.

»Zadnjič sem pozabila omeniti še eno pomembno stvar … Jadviga je imela poleg vsega, kar sem ti že povedala o njej, neke posebne moči.«

Našpičila sem ušesa. Posebne moči?

»Včasih je počela stvari, ki so druge pustile brez besed, celo mene, ki sem jo drugače tako dobro poznala. V takih trenutkih sem vselej pomislila: kako dobro to žensko v resnici poznam?«

Premolknila je. Nestrpno sem čakala nadaljevanje. Tejin pogled mi je povedal, da njena babica govori o nečem, česar tudi ona ne ve.

»Če se ne motim, sem ti omenila, da je bila Jadviga neke vrste ‘čarovnica’ oziroma da bi jo v srednjem veku tako označili? Da je verjela v neke svoje duhove, da imajo živali dušo in da jih zato ni jedla in tako naprej?«

»Ja, vse to ste mi povedali.«

Zmajala je z glavo. »Potem mi je še manj jasno, kako sem lahko pozabila omeniti to stvar. Eh, ta moja glava … Že dolgo ni več tako, kot je bilo. Ob vsem, kar sem ti povedala, nisem omenila, da je imela nadnaravne moči, s katerimi je včasih koga tudi pošteno prestrašila. Nekateri ljudje so se je zaradi tega izogibali, govorili so, da je – kajpak – čarovnica. Naju s tvojim dedom ni mogla prestrašiti, preveč rada sva jo imela. Zavedala sva se, da ima poseben dar, na katerega je treba gledati s spoštovanjem. A kljub temu je tu pa tam tudi mene in njega nekoliko spravila iz tira.«

Spet premolk. Uh, presneto, sem si mislila. Od firbca me bo razneslo.

***

(Iz romana Dnevnik nore skulirane sladostrastnice)