3. maj 2018

[...]

»Kakšne so bile te moči? Kaj je počela?« sem podrezala in upala, da nisem zvenela preveč nestrpno. Tejine široko odprte oči so izdajale, da si tudi ona želi izvedeti, za kaj gre. Darinka se je odkašljala in nekoliko v zadregi pogledala okrog sebe.

»Lahko se je … no, khm, pogovarjala z mrtvimi. Včasih je k njej prišel kdo, ki mu je umrl kateri od bližnjih in si je želel vzpostaviti stik z njim. Kakšna žalujoča žena ali mati, na primer. Ona … jim je to omogočila. Govorila je, da vidi mrtve, da se pojavijo v njeni bližini, kadar so v istem prostoru njihovi bližnji, ki so še živi. Pokojni so ji predajali sporočila za bližnje in ti so bili vselej presunjeni. Pravili so, da jim je Jadviga o pokojnih povedala take stvari, ki jih nikakor ni mogla vedeti sama od sebe. To so imeli za dokaz njenega resničnega daru. Bilo je obdobje, tega se dobro spomnim, ko je k njej prišlo veliko ljudi s tem namenom. Glas o njej in njenih sposobnostih se je razširil daleč naokrog. To je vedno počela kar tako, zastonj, nikoli ni ničesar zahtevala v zameno. Ljudje pa so ji seveda kljub temu prinašali najrazličnejša darila. Kakšne domače klobase in pršute sva vedno pokasirala midva s tvojim dedom.«

Zasanjano se je smehljala, potopljena v spomine, midve s Tejo pa sva se zaprepadeno spogledovali.

***

(Iz romana Dnevnik nore skulirane sladostrastnice)