13. april 2018
[...]
»Eh, saj ljubezni sploh ni,« je rekel s polnimi usti in se gugal na stolu. »Je samo kemično brbotanje in žuborenje, ki se poleže takoj, ko doseže svoj namen: zaploditev potomcev in nadaljevanje vrste. Prava ljubezen je praktično nemogoča. Če že pride do tega, da se dva prostovoljno združita (kakšna sreča je že to, da sta si oba všeč!), vsak od njiju s seboj prinaša goro predsodkov, pričakovanj in vzorcev, ki so tako trdno ukoreninjeni, da jih je skoraj nemogoče spreminjati. Človek prinaša s sabo vso mogočo prtljago, ki so mu jo že v ranem otroštvu oprtali na ramena starši, kasneje pa še družba; prinaša svojo izoblikovano podobo anime ali animusa, kalup, v katerega hoče po vsej sili vtakniti svojega partnerja. Ko pa mu to ne uspe, ker ima partner ponavadi precej drugačno obliko, kot jo ima tisti kalup, človek zažene vik in krik, pri priči zapusti partnerja, se loči od njega, tarna, kako je nesrečen in kako trpi, ker ga oni ne razume in ker je tako grozen, ker noče biti take oblike, kot je njegov kalup, ker se ne prilega njegovim pričakovanjem. Če bi v odnose vstopali samo svobodni ljudje, ljudje s praznim umom, očiščenim vsakršnih vzorcev in pričakovanj in sploh česarkoli, potem, mogoče … Otrok, ki bi že od rojstva živel v neobsojajočem in nepresojajočem okolju, med ljudmi, ki nikoli o ničemer in nikomer ne sodijo, ampak samo živijo – tak otrok bi zrastel v človeka s čistim umom in ta človek bi bil sposoben vstopiti v odnos z drugim človekom popolnoma neobremenjen in svoboden. In če bi se našla dva taka človeka, bi verjetno lahko ustvarila nekaj, čemur ti praviš ljubezen. Zdaj pa mi povej: koliko takšnih ljudi poznaš? Koliko takšnih ljudi v današnjem času in v tej naši izrojeni družbi sploh hodi naokrog po tem svetu?«
***
Ni komentarjev:
Objavite komentar