13. maj 2018

[...]

Ko sem prišla do hiše, sem opazila, da je džip na dvorišču. Povzpela sem se do vhodnih vrat in potrkala. Kmalu sem ga skozi šipo zagledala, kako prihaja proti vratom. Njegov obraz je imel rahlo presenečen izraz.

»O, le čemu se imam zahvaliti za ta obisk?« je vljudno vprašal, ko je odprl vrata. Povabil me je noter. Vstopila sem in rekla, da sem mu prišla nekaj povedat.

»A tako? Zdaj sem pa že prav radoveden.« Rekel mi je, naj sedem in me vprašal, ali bi kaj spila. Zahvalila sem se in rekla, da ni treba.

»V bistvu sem prav vesela, da sem te dobila doma. V gozdu pri drvih te ni bilo in pomislila sem, da si mogoče kam šel ali pa da nimaš več dopusta.«

»Dopust imam res samo še do konca tega tedna, v ponedeljek grem nazaj v službo. Kar pa se tiče drv, sem si danes vzel prosto, ker vreme ni prav nič spodbudno. Že ves dan grozi, da se bo vsak čas ulilo.«

Prikimala sem. »Torej imam res srečo. Kot sem rekla, nekaj pomembnega bi ti rada povedala. Zanimalo pa bi me tudi, če kaj od tega ti že veš.«

Njegov presenečen pogled je izdajal, da nima niti najrahlejšega pojma, za kaj gre.

»Zdaj pa res ne vem, kaj naj si mislim. Imaš vso mojo pozornost.«

Globoko sem vdihnila in nekaj trenutkov izbirala besede.

***

(Iz romana Dnevnik nore skulirane sladostrastnice)