15. maj 2018

[...]

Ko sem se predvčerajšnjim vozila proti domu, sem razmišljala, kako neverjetno je, da sva se spoznala že pred desetimi leti, ne da bi vedela, da sva v sorodu. In kako čudno sta se potem, čez dve leti in pol, najini poti ločili … in se ponovno prekrižali čez sedem let in pol, v povsem drugačnih okoliščinah, ki so se nato prefinjeno in osupljivo zložile skupaj, in to na takšen način, da nihče, ki bi vse to opazoval, ne bi mogel verjeti, da gre za naključja.

Pomislila sem tudi … Mogoče sva se tako dobro ujela in tako odlično (marsikdaj brez besed) razumela tudi zato, ker se po najinih žilah pretaka ista kri … Ker sta se moj ded in njegova babica tako nesmrtno ljubila, da se je ta ljubezen neizbrisno vtisnila v njuno kri, v njun genski zapis, in se zdaj prenaša naprej s krvjo in geni, na vse njune potomce?

Vem, skrajno idealistično in najbrž pretirano romantično razmišljanje. A ponavadi se v redu počutim in mi dobro dene, če lahko tako razmišljam. Ali je tudi res, je povsem nebistveno. 

***

(Iz romana Dnevnik nore skulirane sladostrastnice)