13. maj 2018

[...]

Zmajal je z glavo. »Vem, ampak … Glej, Živa, mi verjameš, da se na to sploh nikoli nisem spomnil? Iskreno povedano, ko sem bil s tabo, je bila moja babica zadnje, na kar bi mislil. Vse kaj drugega sem imel v glavi in niti v sanjah mi ne bi padlo na pamet, da bi se s tabo pogovarjal o starih starših. Si ti kdaj pomislila na kaj takega, ko si bila z mano? Da bi se pogovarjala z mano o svojem dedu ali babici?«

»Oh, ne, lepo te prosim,« sem se zasmejala. »Spet imaš prav. Če pogledam takole … je res naravnost smešno. In povsem razumljivo, zakaj mi nisi nikoli omenil svoje tako posebne babice. Samo … Ja, če gre zame, si res ne morem predstavljati, da bi bila takrat v tvoji bližini sposobna misliti še na kaj drugega kot nate. Nisem pa vedela, da je bilo tudi s tabo tako. Da tudi ti v moji bližini nisi mogel razmišljati o drugih stvareh …«

»Ah, daj no, spet se podcenjuješ. Zakaj je to tako čudno? Meni se zdi precej logično. Vedno sem težil k temu, da se človeku, s katerim se pogovarjam, povsem posvetim, da se resnično, iz srca zanimam zanj, ne le navidezno. Ne pa, da se z nekom kao pogovarjaš, kimaš in se delaš, kako strašno te zanima to, kar govori, z mislimi pa si čisto drugje. Tega nikoli nisem prenašal pri ljudeh. To se itak začuti in družbe takšnega človeka nihče ne bo prav dolgo trpel, nihče se ne bo hotel pogovarjati z njim več kot enkrat. Zato se sam vedno trudim, da nisem tak. Ko sem z nekom, se mu stoodstotno posvetim. Poslušam ga, ga sprašujem, se zanimam zanj in ne mislim na nič drugega. Takrat je v mojih mislih samo ta človek. Seveda to ne pomeni, da njegove probleme in tegobe prevzamem nase; ne, ostanem na distanci, ne dovolim, da bi njegovi problemi vplivali na moj duševni mir. Sočustvujem z njim, vendar ne potonem pregloboko. Držim se pač načela: bodi do drugih tak, kot si želiš, da bi bili drugi do tebe. In lahko rečem, da se mi to samo obrestuje.«

***

(Iz romana Dnevnik nore skulirane sladostrastnice)