11. april 2008

»Človek kot poosebljeni etos,« je rekel Kosovel. Ha, današnji človek že ne; vsaj ne še. Današnji človek je kvečjemu parazit te Zemlje (od koga sem že to slišala?), breme tega planeta in narave. Svet je pokvarjen zaradi človeštva. A vsemogočna narava bo ločila zrnje od plev, Zemlja bo izbruhala vse te absurdne bedarije, to grozo, vsa ta trupla in vse te nemogoče izrodke naših zavoženih namenov. Potem si bo oddahnila. In mi z njo.

SREČKO KOSOVEL:

Opus: 800 pesmi (!)

Spanje: po dve uri na noč (!)

Govoril šest jezikov (!)

Kosovel je bil resnični genij. Če bi se ukvarjal z bedarijami, se osredotočal na bedarije in razmišljal le o bedarijah, ne bi nikoli napisal 800 pesmi in se naučil šestih jezikov, sploh pa ne do svojega 22. leta. Saj res! Če bi jaz danes umrla, kaj bi pustila za sabo? Kup sentimentalnih dnevnikov, polnih oslarij, pa nič drugega. No, ja, vsi pač ne moremo biti tako zgodaj geniji. Poleg tega je on v podzavesti vedel, da bo kmalu umrl, zato je tako hitel. Jaz torej vem vsaj to, da še ne bom umrla.

***

Odlomek je iz mojega romana Dnevnik nore (skulirane) sladostrastnice, ki je pravkar izšel pri založbi Sanje in je že na voljo v njihovi knjigarni, v broširani in trdi vezavi.