Razlog(i)

Torej, obljuba dela dolg 😉. Zakaj sem deaktivirala svoj FB račun?

Nedvomno je to zorelo v meni že dlje časa. Dokončno pa je počilo nekaj dni pred soboto. Ena mojih zadnjih objav je dvignila toliko prahu, tako je razburila ljudi, takšno sveto jezo je zvabila iz njih, da sem dejansko samo zijala z na široko odprtimi očmi in usti in se trudila razumeti to skrajno pretirano, bolno potencirano in do epskih razsežnosti prignano reakcijo. Folk se je dobesedno usral. Bilo je približno tako, kot da bi vsem skupaj oznanila: "Živjo vsi, oprostite, ampak - ubila sem vaše mame." Bilo je enostavno - glej in se čudi. Poglej, kaj zna izvabiti iz ljudi dobro namerjena brca v njihovo kosmato vest. Pravičniški srd, ki se je usul iz vseh teh ljudi in je bil usmerjen v popolnoma napačno smer - vame (češ, kako si drznem širiti takšne bedarije, takšne laži in neresnice?!), je bil kaplja čez rob. Pa ne, ker bi me to prizadelo, tu ni šlo zame osebno. Preprosto mi je dovolj tega, da folk ne dojame stvari. Da je vse bob ob steno. Da nima smisla. Da je vse popolnoma zaman. Nakapljalo se je še od neštetih predhodnih objav na to temo, kapljalo je in kapljalo, dokler ni prikapljalo čez rob. Ta objava, ki je tako razjarila folk, je popolnoma zgrešila point in bi bilo bolje, da ne bi bila objavljena. Ker ni ničesar spremenila, zgolj še enkrat mi je pokazala, da folk ne dojame in da tudi z mojo dobrohotno pomočjo ne bo dojel (pa če se razčetverim), da konzumirati in uporabljati živali ni prav. Pač ne dojamejo in tudi preko mojega krvavega potu ne bodo. Torej kaj? Nima smisla, da še naprej izgubljam svojo dragoceno energijo. Ker dejansko je to ves 'izkupiček' vsega skupaj: moja izgubljena energija, pa nič drugega. Vse, kar mi preostane, je, da se sprijaznim, da se bo izkoriščanje živali pač nadaljevalo, da se bo zaslepljen, dvoličen folk še naprej tolažil, da je klanje živali isto kot klanje rastlin, zato je prvo popolnoma opravičljivo, in da jaz pri tem ne morem čisto nič. Naredila sem pač spremembo pri sebi in to je to, več kot toliko itak ne more nihče od nas. Lahko spremeniš sebe, drugih ne moreš.

Kako potem še naprej živeti v tem zajebanem svetu, v katerem se muči, kolje in žre druga bitja tako, kot se diha? Hja, le kako. Tako kot do zdaj. Če si navajen, da te že vse življenje bolita srce in duša, to komaj še opaziš.

Moj problem je, da ne morem dojeti in da me strahotno boli dejstvo, da še vedno 99 % ljudi na tem zajebanem planetu konzumira živali, jih predeluje v svojih prebavnih sistemih, in da je to čisto tako, kot da bi jedli in prebavljali kruh, krompir, jabolka ali pač karkoli. Ne razumem tega, to mi povzroča psihično in celo fizično bolečino, in to je moj velik problem. Ker tega pač ne morem spremeniti, pa če se razhajkam. Kdo bi morda rekel: "Lahko bi vsaj poskusila razumeti, nenazadnje si tudi sama nekoč počela isto." Ja, saj je res, a res je tudi, da sem jedla meso le prvih petnajst let svojega življenja, pa še to bolj ko ne na silo in z odporom. Nikoli ga nisem marala, ob njem se mi je obračal želodec. Pa sem ga vseeno jedla (v zelo majhnih količinah), pa ne zato, ker bi me v to silili starši ali kdorkoli drug, ampak zato, ker sem pač mislila, da je tako prav. Vsi okrog mene ga jedo, torej? Prizadevala sem si, da bi ustrezala okvirjem tako kot vsi ostali, na silo sem se tlačila v splošno sprejete kalupe, v katere so se vsi drugi tako perfektno prilegali, ne da bi jih le za en sam trenutek kaj žulilo. Mene je žulilo kar naprej. Vsi robovi so bili zame preostri. Bila sem prevelika in docela nepravih oblik za njihove okvirje in kalupe. Živali zame niso bile hrana, nikoli in nikdar. Pika.

Velikokrat slišimo ali preberemo očitek, da smo vegani 'nasilni' in vsiljivi. Nihče pa se ne vpraša, kako mi preživimo sleherni dan, ko moramo skozi vse svoje pore vdihavati povsod prisotno prikrito nasilje, s katerim je ta svet prepojen do zadnje celice - začenši z reklamami za meso na televiziji in na letakih in plakatih, kamorkoli greš -, z nasiljem, ki je družbeno sprejeto, legalizirano in celo moralno opravičeno ter položeno že otrokom v zibelko. In če si tu in tam kdo drzne opozoriti na to nevidno in neslišno nasilje (ki hitro postane še kako vidno in slišno recimo ob obisku klavnice), je nemudoma označen za čudaka in norega, nasilnega vegana, diskreditiran, zasmehovan in žolčno obsojan, ker si drzne "gledati drugim v krožnik". Pri tem pa seveda nihče ne pomisli, da tukaj sploh ne gre za njih in njihov tako zelo ljubljeni, negovani, velespoštovani in cenjeni EGO, temveč za nekaj in nekoga popolnoma drugega. Prav tako ne pomislijo, da bi tudi oni še kako gledali v tuj krožnik, če bi se na tem krožniku znašel pasji ali mačji zrezek. In kakšen kraval bi vzdignili v tem primeru. Nič novega, človeška dvoličnost pač.

Kaj sem mislila, ko sem objavila tisto sliko, kaj sem pričakovala? Jasno, da je folk reagiral, kot da sem jim raztrgala in razparala mamo. Ker krava je njihova mati. Le da se do nje obnašajo prekleto mačehovsko. Vtikati se v meso na njihovih krožnikih (a samo, dokler to meso ni pasje, mačje, opičje ali podganje!), v mleko njihove kravje matere, ki ga pijejo, je tako, kot bi grobo opljuval in preklel njihovega boga. Živalska hrana je njihova tradicija in posledično religija. Religija pa je nedotakljiva. V njenem imenu prebivalci tega planeta ubijajo. Ljudi, živali, vse, kar je pač treba. V religijo se pač ne vtikaš. Vanjo so ljudje indoktrinirani že v prvem letu življenja. To je tako kot pri Jehovih pričah. Če hočeš izstopiti, te to stane nečloveškega napora. In če ti kljub vsemu vendarle uspe, si do konca življenja odpadnik, izobčenec.

In zato - ja, dojela sem, da imam dovolj. Dovolj zaletavanja z glavo v steno, dovolj Sizifovega valjenja skale v hrib, ki nima vrha. Dovolj brezplodnega truda, ki se nikoli ne konča in nima haska, dovolj izgubljanja dragocene energije za nič. Če sem kdaj komu pomagala spregledati, da na tem svetu ne more biti miru, dokler bomo klali svoja sobitja - super, naredila sem, kar sem lahko, in to je to. V tem svetu jo najbolje odneseš, če se brigaš predvsem za svojo rit. V nasprotnem primeru po delčkih izgubljaš sebe, dokler te na koncu ne ostane nič in si lahko drugi ob tvoje raztrgane ostanke obrišejo čevlje.

In vendar bi lagala, če bi trdila, da me to še vedno prizadeva, da me boli, mene osebno. O ne, nisem zato zapustila Facebooka. Za razliko od vseh tistih v dno duše razžaljenih vernikov, ki so pljuvali sveto jezo pod mojo objavo, se zavedam, da tu ne gre zame, za mojo osebo in moj ego. Jaz tu nisem pomembna. Kar je tu pomembno in kar je srž vsega skupaj (in ta srž je bila - ponovno - spregledana), je trpljenje drugih. Konkretno v tem primeru trpljenje, mučenje, izkoriščanje in uporaba živali. In to je tisto, na kar bom opozarjala in kar bom obsojala vedno. Vedno. Tudi če me raztrgajo in razčetverijo. Tudi skozi raztrgano grlo se bo razlegal moj glas za tiste, ki nimajo glasu.

*

Skratka, kot se je zgodilo že neštetokrat poprej, je moja objava povsem zgrešila svoj namen. Trume svetohlincev in dvoličnežev so se zapičile v sliko, ki sem jo objavila, dokazujoč, da ni in ne more biti resnična. Pri tem pa nihče ni pokapiral, da sploh ni point v sliki. Jaz bi prav lahko pod njo napisala: "Slika je simbolična." Ker mogoče res ni resnična. Bistvo NI V TEM!! Sporočilo je bilo, da to, kar prikazuje slika, v masovni industriji - živinoreji ni noben tabu in se dogaja, pa če se trume vernikov pokakajo pod mojo objavo. Pustimo, ali se dogaja pri nas ali ne, tudi to ni bistveno. Zame ne obstaja 'pri nas' in 'pri njih', vsi smo v istem čolnu. Ne razumem, kako so lahko ljudje, ki so že spregledali, da nam vlada laže, da nam lažejo tudi medicina, farmacija, industrija, šolstvo, cerkev, skratka, da nam vsi lažejo, ker jim je to pač v interesu, kako so lahko ti isti ljudje tako naivni, da mislijo, da nam mlečna industrija pa NE laže, nasprotno, da celo tako lepo in ljubeče skrbi za nas, da ji ne bi niti na kraj pohlepne pameti padlo, da bi z živalmi grdo ravnala, da bi jih molzla do krvi in tako dopustila, da se v kravjem mleku znajde tudi ena sama kapljica krvi iz vnetih seskov ali urina izmučenih živali. Pa dobro, navsezadnje je vseeno, ker tudi če ne bi bili tako naivni in bi si dali dopovedati, da to se dogaja, namen objave še vedno ne bi bil dosežen. Namen pa je bil opozoriti na nedopustnost vsakršnega izkoriščanja in uporabe živali, tudi tam, kjer se z živalmi 'lepo' in 'humano' ravna in se jih ne cuza do krvi in do zadnjega atoma njihovih izmozganih teles.

Vrh glave imam svetohlincev in dvoličnežev, ki se usajajo pod mojimi objavami in žolčno zagovarjajo uživanje mesa in vseh ostalih živalskih izdelkov, medtem pa v isti sapi trepljajo svojega pasjega ali mačjega (ali hrčjega ali kunčjega, whatever) ljubljenčka. Specizem in dvoličnost, dvoličnost, dvoličnost in še enkrat DVOLIČNOST.