Moja zadnja prebrana knjiga je preprosto preveč izjemna, da bi šla kar mimo nje in da ne bi o njej napisala vsaj nekaj besed. To je roman Kralj, dama, fant Vladimirja Nabokova.
Omenjeno delo je Nabokov napisal še zelo mlad. Izšlo je leta 1928, ko je bilo Nabokovu devetindvajset let in je živel v Berlinu. Verjetno prav iz tega razloga se tudi zgodba romana dogaja v Nemčiji in z nemškimi junaki. Roman je poseben z več vidikov. Ne le zaradi zgodbe in večno privlačne teme, temveč tudi, kar se tiče jezika in sloga pisanja. Kot je zapisano na zadnji platnici knjige, bi lahko roman "na kratko označili za umetniško dovršeno parodijo na ljubezensko-kriminalni roman in črno komedijo. Fabula romana ironično ustreza standardom trivialne beletristike (ljubezenski trikotnik, v katerem skuša žena s pomočjo ljubimca umoriti moža), hkrati pa jo presega s satirično igrivostjo, pretanjenim erotizmom in izvirno poetiko".
V romanu spoznamo zakonski par, bogatega trgovca Dreyerja, že priletnega, a vitalnega gospoda, in njegovo lepo ženo Martho, "čudovito damo z velikimi očmi", ter mladeniča Franza, trgovčevega nečaka, ki pride v mesto, da bi začel delati pri stricu. Službo dobi v njegovi veliki trgovini z oblačili. Od vsega začetka se druži s stricem in njegovo ženo, pravzaprav je pri njima vsak dan, na večerji. In kaj se zgodi? Seveda, med Franzem in Martho preskočijo iskrice. Martha, ki je stara 34 let, se v zakonu s kakih dvajset let starejšim možem dolgočasi in si pravzaprav že dolgo želi ljubimca. Moža ne ljubi, do njega je izrazito hladna. Celo sovraži ga, z vstopom Franza v njeno življenje čedalje bolj ...
Kar nekaj časa traja, da oba premagata sramežljivost in začetne zadržke. Martha čaka, da jo bo Franz 'zgrabil' in poljubil. Tudi on si tega strastno želi, vendar nikakor ne zmore zbrati poguma. Potem njej zmanjka potrpljenja in nekega dne preprosto pride k njemu, v njegovo najeto sobico. Tam se potem dobivata vsak dan, ko Dreyerja ni doma, obenem pa Franz še naprej vsak dan prihaja k zakoncema na večerjo. Sčasoma, ko njuna zveza napreduje, se v Marthini glavi porodi močna želja, da bi se moža znebila. Kako? Če bi ga pregovorila v ločitev, bi ostala brez njegovega premoženja, brez hiše in vsega, njeni starši so obubožani. Torej? Edini način bi bil umor. Le na ta način bi si ga trajno spravila s poti in ostala premožna. In čez leto dni bi se lahko poročila s Franzem. Samo njega si želi.
In tako začneta skupaj tuhtati, na kakšen način bi lahko to izpeljala. Preučujeta knjige o strupih, na vsakem srečanju razglabljata o tem. Nazadnje se proti koncu romana stvari izkristalizirajo: utopila ga bosta. Dreyer in Martha gresta namreč na morje in Franza vzameta s sabo. Martha naredi načrt, Franz pa naj bi dejanje izvedel.
Že nekje med njunim mrzličnim načrtovanjem umora postaja čedalje bolj jasno, da Franzeva ljubezen umira. Ne čuti več tistega kot na začetku, še več: zdi se, da ne čuti več ničesar. Postaja ves mlahav, brez lastne volje, kot zombi, ničesar več ne ve dobro razen tega, da "se bo zgodilo tako, kot bo ona rekla".
Ko na morju napoči trenutek, ko naj bi se načrtovano vendarle zgodilo - vsi trije so skupaj v čolnu -, se ne zgodi nič, ker Dreyer prav takrat govori o tem, da se mora naslednjega dne na kratko vrniti v mesto, kjer ga čaka velik posel, s katerim naj bi veliko zaslužil. Samo zaradi tega - pohlepa po tem velikem dobičku - Martha Franzu ne da zelene luči, dogovorjenega znaka, Dreyer ostane živ in vrnejo se v hotel. (Veliko vprašanje pa je, ali bi Franz, glede na svoje stanje psihične razrvanosti in otopelosti, sploh zmogel to dejanje, če bi mu Martha dala znak.)
Naslednjega jutra vse kaže, da je Martha zbolela. Blede se ji, ima vročino. Franza prosi, naj ji gre kupit aspirine. Dreyer je odšel že zjutraj, vrnil naj bi se čez tri dni in takrat, tako Martha, naj bi Franz končno opravil z njim.
Ko se Dreyer vrne, izve, da je v njegovi odsotnosti Martho pregledal ugleden zdravnik, ki ravno stanuje v istem hotelu. Ta mu pove, da ima njegova žena hudo pljučnico. Marthi se blede, v njenih blodnjah so oni trije v čolnu, s Franzem se spet in spet skušata znebiti Dreyerja, vendar ne gre; ta nebodigatreba noče in noče umreti. K sreči njenega mrmranja nihče ne sliši in razume.
Dreyer si je v mestu med sklepanjem posla nekako nehote prisvojil cigarnico človeka, s katerim je posloval. Zdaj mu je zaradi tega strašno nerodno in bi rad predmet vrnil. Hotel se je pošaliti (Dreyer je izredno veder, šaljiv človek, ki se veliko smeje), pa mu ni uspelo. Ko o tem pove Franzu, ta kar plane: bo šel on v mesto in namesto njega vrnil cigarnico. Po vsem sodeč umira od želje, da bi šel stran, čim dlje stran od ženske, ki je njegov rabelj in ki, tako na tihem upa, zdaj umira. Dreyer mu je zelo hvaležen, da bo to naredil zanj. Franz še istega dne odpotuje v mesto, odda cigarnico v recepciji hotela, kjer stanuje poslovnež, in se naslednjega dne vrne. Dobro ve, da je bil to "namišljen beg. Vedel je, da bo z njim konec, če bo Martha preživela. Povrnila si bo prejšnjo moč, ki se ji Franz ne more upreti, in on bo izgubljen. Marthino morebitno smrt si je zamislil s tako sladko jasnostjo, da je za trenutek res verjel vanjo" (str. 238-239).
Ko se vrne v hotel, iz Dreyerjevega obraza in obnašanja razbere, da je Martha umrla. Nenadoma se zdi, kot da se je zbudil, na novo rodil. Na poti v svojo sobo komaj zadržuje "smeh, ki ga je dušil, mu trgal nosnice in napenjal trebuh". Strežniku naroči, naj mu v sobo prinese večerjo, sobarici pa, naj ga naslednjega dne ne budijo pred deseto. "Mimogrede je pomislil, da bi jo najbrž lahko uščipnil že zdaj, ne da bi to prelagal na jutri. Smeh se mu je nazadnje iztrgal. Sunkovito je odprl vrata svoje sobe. Gospodični v sosednji sobi, ki se je pravkar zbudila, se je zazdelo, da se za steno smejejo in govorijo vsi naenkrat, nekaj okajenih ljudi." (str. 242) Tako se roman konča.
Ljubezen se torej izrodi in bi kmalu ugonobila oba. Tako pa smrt odnese le Martho, katere organizem ni več prenesel tolikšne živčne in psihične napetosti in katere bolan um je moral prej ali slej okužiti tudi telo. In Franz: vedel je, da ne bo preživel, če ona preživi. Pod strašnim pritiskom, ki ga je izvajala nad njim, v dušečem oklepu neznanske (in neznosne) moči, ki jo je imela nad njim, bi bilo z njim konec, preden bi uspel izpeljati strašno dejanje: umor človeka, njegovega strica. Tako pa se lahko življenje vsaj zanj, osvobojenega, nadaljuje. In za Dreyerja, ki ves ta čas ni niti slutil, kaj mu preti s strani dveh njemu najbližjih (in najdražjih) ljudi, tudi.
Če ne prej, nam je ob koncu zgodbe kristalno jasno, da v Franzu ni ostalo več niti trohice čustev do Marthe. Njene smrti se veseli, srečen je, smeje se, praznuje. Svoboden je, spet lahko živi.
Poleg zanimive in napete zgodbe, ki nas ne spusti iz primeža, vse dokler ne pridemo do zadnje strani, roman odlikuje izrazito izviren slog pisanja, nadvse originalna poetika. Eden od elementov, v katerih se kaže ta izvirnost, presenetljivost, je recimo pisanje o stvareh, predmetih, tudi pojmih, kot da so živi. Poglejmo na primer opis 'prizora' v Franzevi sobi med Marthinim prvim obiskom. Medtem ko se zaljubljenca prvič ljubita, se pripovedovalec posveti opisovanju 'dogajanja' v sobi.
Zdaj je bilo v sobi prazno. Stvari so ležale v tistih nepazljivih legah, ki jih zasedajo v odsotnosti ljudi. Črn dnevnik je dremal na nedokončanem pismu. Okrogel damski klobuk je meni nič tebi nič kukal izpod mize. Nekakšen zamašek, ki je bil na enem koncu zamazan z modrino črnila, je malce pomislil in se tiho, v polkrogu odkotalil po mizi, z nje pa padel na tla. Veter je skušal s pomočjo dežja odpreti okno, vendar se mu ni posrečilo. V omari je halja dočakala pravi trenutek in skrivaj cepnila z obešalnika - to je storila že večkrat, kadar je nihče ni mogel slišati.
Toda nenadoma je ogledalo svareče poblisnilo in v njem se je pokazala lepa gola roka, ki se je onemoglo iztegnila in padla kot mrtva. Postelja se je počasi pripeljala nazaj. Martha je ležala z zaprtimi očmi in nasmeh je ob koncih njenih stisnjenih ustnic oblikoval dve srpasti jamici.
(str. 90-91)
Podobnih primerov, ko se avtor poigrava z opisovanjem neživih predmetov, kot bi bili živi, je v knjigi še veliko; zraven pa se bralec lahko opaja z osupljivimi prispodobami, ki so tako nepričakovane, da delujejo osvežujoče in naravnost čudovito.
Hiša je bila prazna; v jedilnici še ni bilo pogrnjeno; v spalnici je bilo na preprogi in modri zofi skrbno zloženo sonce.
(str. 93)
*
Sprevidela je, da je njena rešitev v strogi preprostosti, v običajnosti; način, ki ga išče, mora biti popolnoma naraven in čist. Nobenih posrednikov. Strup je zvodnik, pištola je agent. Oba te lahko pustita na cedilu. To sta volkodlaka naključja.
(str. 178)
*
Razkošni beli oblaki so hitro in močno plavali s prsmi naprej, poševno, po modrini, ki je bila že poletno temna. Sonce je s pravilnimi iskrami oblepljalo zelene luskine strehe nasproti. Nekje je z nizkim zvokom drdral tovornjak.
(str. 178)
*
Franz je molče odšel. Na stopnicah se mu je zavrtelo in nekaj časa je stal, potem ko je odložil kovček in se prijel za ograjo. Nazadnje se je hiša odprla, ga izpustila in se spet zaprla.
(str. 205)
*
Glasba se je postavila na zadnje noge in razsula. Premaknila se je k mizici. Naokoli so ploskali. Glasba je oživela.
(str. 222)
*
Marthi v kavarni niso dali tistega peciva, ki ga je naročila, zato se je razjezila in dolgo klicala strežnika, ki je tekal naokoli, in pecivo (čudovit čokoladni ekler) je ležalo na krožniku, osamljeno, nepotrebno, po krivem razžaljeno.
(str. 208)
Roman Kralj, dama, fant je vsekakor eno tistih književnih del, ki človeku ostanejo v spominu. Še posebej literarni sladokusci zlepa ne moremo pozabiti tako slastno zapisane zgodbe, ki je bila povrhu ustvarjena že pred skoraj celim stoletjem, pa kljub temu še danes deluje tako sveže in privlačno.
Foto: https://www.primus.si/knjige
Ni komentarjev:
Objavite komentar