Virginia Woolf je ena najpomembnejših pisateljic in vsekakor najvidnejša ženska pisateljica 20. stoletja. V knjižnici mi je padla v oko njena knjižica Lastna soba, za katero sem kot diplomantka primerjalne književnosti in literarne teorije seveda vedela, nisem pa je še prebrala. Branja sem se lotila v upanju, da to ne bo povsem enaka izkušnja kot recimo pri romanih Gospa Dalloway in K svetilniku. Kajti, ja, priznam, da sem omenjena romana te velike pisateljice brala s precejšnjo težavo. Komaj da sem ju pogoltnila 😅. Zame osebno težko branje. Mogoče mi je še najlažje zdrsnil po grlu Orlando. Ta roman je v določenih pogledih drugačen od onih dveh, pa sem ga lažje prebavila.
No, začetek Lastne sobe me je nekoliko dolgočasil, vse je kazalo, da me čaka tipična 'Virginia-Woolf-izkušnja'. Toda potem se je stvar spremenila. Skozi poglavja (knjižica jih obsega šest) je bila vsebina, ki govori o ženskah in literaturi, o ženskah pisateljicah skozi zgodovino, čedalje bolj privlačna in zanimiva. Glavna teza, ki jo zagovarja avtorica v tem besedilu, ki je bilo napisano leta 1928 za predavanje študentkam na eni britanskih univerz, je, da ženska, ki se želi ukvarjati s pisanjem, potrebuje čas, denar in lasten prostor.
Veliko je odlomkov, ki si vsekakor zaslužijo, da jih izpostavim.
[...] da je napisati genialno delo skoraj vedno strahoten napor in junaštvo. Vse je usmerjeno proti verjetnosti, da bo prišlo delo iz umetnikovega duha celo in nepoškodovano. Psi bodo lajali; ljudje ga bodo prekinjali; denar bo treba zaslužiti; zdravje ga bo zapustilo. Da dobijo vse te težave primeren poudarek in jih je še težje prenašati, pa poskrbi notorična brezbrižnost sveta. Svet nikakor ne prosi, naj človek piše pesmi ali romane ali zgodovinska dela; ne potrebuje jih. Sveta ne briga, ali bo našel Flaubert pravo besedo in ali bo Carlyle vestno preveril to in ono zgodovinsko dejstvo. Seveda tudi ne bo plačeval tistega, česar ne mara. In tako doživlja pisatelj, Keats, Flaubert, Carlyle, posebno v ustvarjalnih mladih letih najrazličnejše motnje in odvračanja. Kletev, bolesten krik, vstaja iz knjig izpovedi in analize. "Mogočni poeti, umrli v bedi" - to je refren njihove poezije. Pravi čudež je, če se kljub vsemu temu kaj rodi, in najbrž je ni knjige, ki bi se rodila cela in nepohabljena, taka, kakršna je bila spočeta.
(str. 53-54)
Margaret Cavendish, vojvodinja Newcastelska (1623-1673), je bila angleška pesnica, dramatičarka in avtorica epistol.
Dorothy Osborne (1627-1695), znana predvsem po pismih soprogu siru Williamu Templu, je možu takole pisala o novi vojvodinjini knjigi: "Uboga ženska je prav gotovo malo zmešana, sicer se ne bi mogla tako smešiti, da si drzne pisati knjige, in celo v verzih; meni ne bi prišlo kaj takega na misel niti, če dva tedna ne bi spala."
(str. 63)
Aphra Behn (1640-1689) je bila angleška romanopiska in dramatičarka, ki je
[...] dokazala, da lahko služiš denar s pisanjem, nemara žrtvujoč nekatere cenjene lastnosti; in tako sčasoma pisanje ni bilo več zgolj dokaz norosti in zmedenega duha, temveč je dobilo praktično vrednost.
(str. 65)
*
Denar daje dostojanstvo početju, ki je ničevo, če ni plačano.
(str. 66)
*
Mojstrovine namreč niso posamezne in osamljene ptice; so rezultat veliko let skupnega premišljevanja, razmišljanja družbenega telesa, tako da je za posameznim glasom množična izkušnja. Jane Austen bi morala položiti venec na grob Fanny Burney in George Eliot počastiti robustno senco Elize Carter - pogumne starke, ki je privezala zvonec na svoj posteljnjak, da bi se zbudila zgodaj in se učila grščine. In vse ženske bi morale posuti s cvetjem grobnico Aphre Behn, [...], ker jim je ona prislužila pravico, da povedo, kaj mislijo. In zaradi nje - naj je bila še tako zaljubljiva in zloglasna - ni čisto fantastično, če vam nocoj pravim: zaslužite petsto na leto s svojo lastno glavo.
(str. 66-67)
*
Če je ženska pisala, je morala pisati v skupni dnevni sobi. In, kot se je Florence Nightingale tako silovito pritoževala - "ženske nikoli nimajo niti pol urice ... o kateri bi lahko rekli, da jo imajo samo zase" -, neprestano so jo motili. Vendar je moralo biti lažje tamkaj pisati prozo in romane, kot bi bilo pisati poezijo ali dramsko delo. Potrebno je manj koncentracije. Jane Austen je tako pisala do konca svojih dni. "Kako je mogla vse to izpeljati," piše njen nečak v svojih spominih, "je presenetljivo, ker ni imela posebne delovne sobe, kamor bi se lahko umaknila, in večino dela je nedvomno opravila v skupni dnevni sobi, kjer je doživljala najrazličnejše naključne prekinitve. Skrbela je za to, da ne služabniki, ne obiskovalci ne bi opazili, s čim se ukvarja, sploh nihče zunaj njenega družinskega kroga." Jane Austen je skrivala svoje rokopise ali jih pokrila s kosom pivnika. [...] Brez bahanja in ne da bi hotele prizadeti nasprotni spol, lahko rečemo, da je Prevzetnost in pristranost dobra knjiga. [...] Pa vendar je bila Jane Austen vesela, da je neki tečaj škripal in je rokopis lahko skrila, preden je kdo vstopil. Za Jane Austen je bilo nekaj nečastnega v tem, da je pisala Prevzetnost in pristranost. In spraševala sem se, ali bi bila Prevzetnost in pristranost boljši roman, če Jane Austen ne bi mislila, da je rokopis treba skriti pred obiskovalci? Prebrala sem stran ali dve, da bi to preverila. Pa nisem mogla najti nobenega znamenja, da bi okoliščine v čemer koli škodile njenemu delu. To je bil nemara poglavitni čudež pri stvari. Okoli leta 1800 je neka ženska pisala brez sovraštva, brez zagrenjenosti, brez strahu, brez nasprotovanja, brez pridiganja.
(str. 67-69)
*
"Zaman je trditi, da je človek srečen, le da ima mir. Ni res! Človek mora delati, ustvarjati! [...] In zelo ozkosrčno je, če njihova sobitja, ki uživajo toliko prednosti, trdijo, da je zanje [ženske] edino prav, če se zapro v hišo in pečejo pudinge, pletejo nogavice, igrajo na klavir in vezejo mošnjičke in če jih lahkomiselno zasmehujejo, ako se katera izmed njih skuša naučiti več, kot mislijo oni, da se zanjo in za njen spol spodobi."
(str. 70; citat iz Jane Eyre Charlotte Brontë)
*
In tvegala bi reči, da morajo biti knjige, ki jih pišejo ženske, krajše, bolj koncentrirane kot moške, in zasnovane tako, da ne terjajo dolgih ur vztrajnega in neprekinjenega dela. Prekinitve bodo namreč vedno obstajale. Živci, ki hranijo možgane, so menda različni pri moških in ženskah, in če jih hočete pripraviti do tega, da bodo delali kar najbolje in najbolj intenzivno, morate ugotoviti, kakšno ravnanje jim ustreza - ali so jim, na primer, ljube te ure dolge lekcije, ki so si jih verjetno pred stoletji izmislili menihi -, kakšno zaporedje dela in počitka potrebujejo, pri čemer počitka ne pojmujemo kot čas, ko ne delaš nič, temveč ko delaš nekaj, vendar nekaj drugega; in kaj naj bo to drugo?
(str. 78)
*
[...] da je za vsakogar, ki piše, usodno, misliti pri tem na svoj spol. Usodno je že biti kratko malo moški ali ženska; biti moraš moško-ženski ali žensko-moški. Za žensko je usodno, če tudi samo malce poudari svojo zamero; če se tudi povsem upravičeno poteguje za kakšno 'stvar'; če, skratka, zavestno govori kot ženska. In usodnost ni samo prispodoba; kar koli je zavestno napisano pristransko, je obsojeno na smrt. Ni več oplojeno. Naj je videti še tako bleščeče in učinkovito, silno in mojstrsko za dan ali dva, ovenelo bo, ko se znoči; v dušah drugih ne more rasti. Priti mora do nekakšnega sodelovanja med ženskimi in moškimi duševnostmi, preden je mogoče doseči umetnost ustvarjanja.
(str. 103)
'Prozaični' sklep, do katerega se dokoplje Virginia Woolf in ki je bistvo in srž knjige Lastna soba, je,
[...] da je treba imeti petsto funtov na leto in sobo s ključavnico na vratih, če naj pišeš prozo ali poezijo.
(str. 104)
*
"Reven pesnik nima danes nikakršne možnosti in je ni imel zadnjih dvesto let ... reven otrok nima v Angliji nič več upanja, kot ga je imel sin sužnja v Atenah, da se bo povzpel do tiste intelektualne svobode, iz katere se porajajo velika literarna dela." (Sir Arthur Quiller-Couch, The Art of Writing.) To je to. Intelektualna svoboda je odvisna od materialnih stvari. Poezija je odvisna od intelektualne svobode. In ženske so bile vselej revne, ne samo zadnjih dvesto let, temveč kar svet stoji. Ženske so imele manj intelektualne svobode kot sinovi atenskih suženj. Ženske torej niso imele nikakršne možnosti pisati poezijo. Zato sem tako močno poudarjala denar in lastno sobo.
(str. 107)
Pa še pomenljive
[...] besede gospoda Johna Langdona-Daviesa (v knjigi Kratka zgodovina žensk). Gospod John Langon-Davies svari ženske, da "ženske nehajo biti povsem potrebne, ko otroci nehajo biti povsem zaželeni". Upam, da si boste to zapisale v spomin.
(str. 111)
Tudi iz spremne besede Tee Hvala velja izpisati nekaj citatov.
[...] je Woolf poudarila, da jo institucionalna politika 'dolgočasi'. Obenem ugotavlja, da temu ni botrovala njena samozaverovanost, kot so ji očitali sodobniki, temveč prepričanje, da stranke ne glede na svoj predznak "sodelujejo v sistemu, ki uničuje človeška življenja, resnico in vizijo pa zakoplje pod goro laži, krutosti in gospodovalnosti".
(spremna beseda, str. 146)
*
Leposlovje, pravi Woolf, je "delo trpečih ljudi", pripeto na "surovo materialne stvari, kot so zdravje, denar in hiše, v katerih živimo", ženska pa za lastno literarno ustvarjanje poleg lastnega dohodka in sobe potrebuje tudi prosti čas.
(spremna beseda, str. 147)
*
V Lastni sobi je razmišljala o njih, deprivilegiranih ženskah, ki niso imele lastne sobe, ampak so pisale v skupni dnevni sobi, v kateri so jih neprestano motili; o ženskah, ki niso imele "petsto funtov na leto" kakor sama, pri čemer se je zavedala svojih privilegijev, [...].
(Opomba pod črto: Leta 1929 je bilo s 500 funti na leto (ok. 40 funti na mesec) mogoče kupiti toliko blaga in/ali storitev, kolikor bi jih danes lahko kupili z ok. 35 000 funti letno (ok. 3000 mesečno), kar v evrih znaša ok. 40 000 letno (ok. 3300 evrov mesečno).)
(spremna beseda, str. 148)
Foto: https://365.rtvslo.si/arhiv/sobotno-branje/174941839
Foto: https://www.disenz.net/lastna-soba-odlomek/
Ni komentarjev:
Objavite komentar