Skozi celotno zgodovino človeštva je bilo vselej tako, da so tisti, ki so oznanjali resnico, zmeraj brez izjeme nastradali. Zaprli so jih, jim odvzeli vse, jim zagrenili življenje, še najpogosteje pa so jih preprosto ubili. Da bi ljudje izvedeli resnico - resnico o sebi, o svetu, o življenju ali zgolj o neki določeni tako ali drugače pomembni stvari - ni bilo nikoli v interesu vladajočih. Še več: tega so se bali kot hudič križa. Kajti v trenutku, ko bi se človek prebudil in se zavedel, KDO JE V RESNICI, bi bilo z njimi konec. Oni so lahko na vrhu samo dokler smo mi spodaj, potlačeni in steptani kot kislo zelje v čebru. Zato so vedno, skozi vso zgodovino vsakega prebujenega posameznika, ki je hotel opozoriti druge, po hitrem postopku likvidirali in, če je bilo le mogoče, tudi eliminirali. Sicer pa, bodimo iskreni: človeštvo je tako zelo pod njihovim vplivom, vsa ta tisočletja je bilo v tako globokem spancu, da je tiste redke posameznike, ki so si prizadevali, da bi jim nekaj prikazali z drugega, drugačnega vidika, onesposobilo kar samo. Ljudje so se jim posmehovali, jih imeli za nore, jih sežigali na grmadah, jih ovajali državi, v najboljšem primeru pa jih pač niso jemali resno, ignorirali so jih in živeli naprej svoje bedno življenje. In tako so opravili večino dela: ljudje so se sami med sabo onemogočili in pobili. Nikoli niso bili enotni, nikoli niso držali skupaj. Nikoli se niso zavedali, da so v resnici ENO. In vladajočim je bilo to še kako povšeči.
Res zanimivo je, kako so ljudje vedno pobijali in smešili tiste soljudi, ki so jim hoteli pravzaprav pomagati, ki so hoteli le to, da bi tudi drugi uvideli, kaj se v resnici dogaja. (Tudi še danes je prav tako in nič drugače: danes so takšni posamezniki ožigosani za "teoretike zarote".) Gre za prav neverjeten fenomen. Ljudje nesramno zasmehujejo in zatolčejo soljudi, ki jim želijo pomagati. Radi bi jim odprli oči, samo to. A to je skrajno nehvaležna naloga in vsakdo, ki se je loti, prej ali slej dojame, da bi bilo bolje, ko si je ne bi dodelil. Bolje zanj, za njegov duševni mir. Ker tako ali tako največkrat nima smisla. Tisti, ki so pripravljeni, da spregledajo, ne rabijo veliko. Včasih je dovolj, da se jih samo dregne, ali pa še to ne; lahko naredijo preskok sami od sebe. Tistim drugim, ki ne zmorejo ali nočejo spregledati, pa ne pomaga niti, če se kdo prav prijazno njim na čast meče na trepalnice. Edini rezultat te kalvarije bo ta, da bo oni drugi ostal brez trepalnic in, kar je še huje, tudi brez živcev. In zato takšenle trud nima prav nobenega smisla. Resnica vedno pride na dan, slej ko prej. VEDNO. Ko se to zgodi, so tudi vsi zanikovalci prisiljeni spregledati. Lahko pa tudi živijo še naprej v zanikanju očitnega, tega jim nihče ne brani. Vprašanje je le, kako jim bo takšno "življenje" odgovarjalo.
Sprva sem hotela napisati kaj o korona-prevari. Dolgo, res dolgo sem se pripravljala, da tudi jaz kaj napišem. Vendar sem začela malo drugače kot sem nameravala. Takoj ko sem se zjutraj zbudila, so začeli besede in stavki pronicati v moj um, in kadar se mi to zgodi, vem, da moram samo hitro zapisovati. A mislim, da sem vseeno že povedala (le da na malo bolj posreden način), kaj si mislim o vsem skupaj. K sreči smo v takšnem času, ko resnica prihaja na dan, in prihajala bo z vse večjim truščem in čedalje bolj očitno, dokler ne bo na koncu zasluženo zmagala. To je nekaj, na kar že zelo dolgo čakamo, pa se tega mogoče niti ne zavedamo. (Ne vsi.) Živeli smo v matrici, ki se je zdaj začela rušiti in zrušila se bo v vsakem primeru, ne glede na to, ali mi to spregledamo takoj ali pa si raje zatiskamo oči dokler gre, ker nam je tako bolj udobno. Vsak razumen človek, ki ima v glavi nekaj delujočih nevronov, je že moral vsaj približno spoznati, za kaj gre pri vsem skupaj. Da ne gre za noben virus. (Nočem biti žaljiva in to niti ni moj način, ampak, oprostite, tudi moje potrpljenje ima meje.)
Pred nami so spremembe. Velike spremembe. In to na bolje. Tako zelo NA BOLJE, da si tega še predstavljati ne moremo. Ne bom tukaj naštevala teh sprememb, ker mi ni do posmeha s strani duš, ki trenutno še spijo in se ne zavedajo, kdo v resnici so. Ne zavedajo se svoje moči, svoje veličine. Večinoma mislijo, da so tukaj zato, da delajo za tuje cilje (daleč najpomembnejše!), da spijo, jedo, prebavljajo, se razmnožujejo, se učijo in študirajo zlagane vede, gledajo televizijo in živijo na avto-pilotu. Ne vedo še, zakaj so V RESNICI tukaj. Oni me ne bi razumeli. Tisti, ki me razumejo, pa točno vedo, o čem govorim.
Nič ne bo več tako, kot je bilo. Na našo veliko srečo! Zase lahko rečem, da sem to, kar se nam približuje, čakala vse svoje življenje. Že od malih nog. Sploh nisem vedela, na kaj čakam, vedela sem samo, da v svetu, v kakršnega sem se rodila, živim z veliko težavo. Bil mi je tako zelo TUJ. Nisem se znašla v njem, nisem mogla funkcionirati v njem, BOLEL me je. Na vsakem koraku mi je povzročal bolečino, na vse možne načine: preko ljudi okrog mene, ki so živeli potopljeni v 3D matrico, preko situacij, ki so bile škodljive in so povzročale trpljenje, preko vseh praks in načinov delovanja tega sveta, v katerem vedno potegnejo kratko in pokasirajo največ trpljenja najbolj nedolžni med nami. (Nič krivi ljudje in tisti daleč najbolj nedolžni in čisti: otroci in živali.) Tega nikoli nisem mogla prenašati, nisem mogla živeti v takšnem svetu in še vedno ne morem. Vedno sem čutila, da je nekaj velikega hudo, hudo narobe. Tudi zdaj si še prigovarjam: samo še malo, samo še čisto malo pa bo vsega tega konec in človeštvo bo končno lahko zadihalo s polnimi pljuči in razširilo svoja krila, tako kot mu je bilo namenjeno in kot si zasluži!
Časi prevlade razuma se končujejo, začenja se čas SRCA. TO je tisto, kar bo zdaj pomembno. Nič več "Mislim, torej sem", temveč "Ljubim, torej sem". Saj ne da nam ne bo treba več misliti, nikakor ne. Toda največjo veljavo bo imelo vse tisto, kar lahko samo občutimo. Do resnice ni mogoče priti preko razuma, ampak preko srca, intuicije. Trenutno je takšno mišljenje sicer še vedno predmet posmeha. Vsi tisti, ki do spoznanj pridejo kako drugače kot z razumom, so zasmehovani, in vsi, ki nočejo prejemati informacij samo iz enih in edinih, vedno istih, s strani vladajočih priznanih kanalov, so, ponovno, označeni za "teoretike zarot". Ko pa je bilo vse, kar so hoteli, pogledati na zadevo še iz drugih zornih kotov. Smola je le, ker so se tega Sizifovega dela lotili v družbi, ki bolj od vsega časti enoumje, vladajočo elito in največjo vseh religij, ki se ji reče znanost, z medicino na čelu. (In znanost je dejansko prav to: religija. Obstaja le še zato, ker množice ljudi slepo in brez kančka cenzure verujejo vanjo. Povsod tam, kjer ni prostora niti za najmanjši dvom, lahko govorimo le o religiji, nikakor pa ne o znanosti.) Država in medicina nam vsem skupaj seveda želita samo najboljše! Niti na kraj pameti jima ne pade, da bi nam kdaj prizadejali kaj neljubečega ali da bi - bog ne daj! - celo služili na račun naše nesreče, trpljenja in bolezni. Oh, kje pa, lepo vas prosim! Država, medicina in farmacija - te so vendar kot naši ljubeči starši, ki nam že od nekdaj, odkar smo prišli na svet, vedno in brez izjeme želijo samo dobro! (Edini pravi teoretiki zarote so zame tisti, ki razmišljajo kot zgoraj opisano.)
Ob tem se spomnim na besede Ericha von Dänikena: "Kdor torej v resnici išče resnico, ne more novih in drznih ter še nedokazanih pogledov odkloniti samo zato, ker se ne prilegajo v kalup njegovega mišljenja (ali verovanja)." (!) [...] "Če se hočemo napotiti na težavno pot iskanja resnice, moramo zbrati ves pogum, da zapustimo miselni tir, po katerem smo do danes usmerjali svoje mišljenje, in da o vsem, kar je bilo za nas pravilno in resnično, zdvomimo." (Spomini na prihodnost, str. 76)
Čas je, da se zavemo svojih preštevilnih zmot in uvidimo tisto, kar je treba videti, in ne tisto, kar bi radi videli. Začnimo uporabljati svoje možgane v celoti, ne le tistih nekaj procentov, predvsem pa odprimo SRCE. Tam so vsi odgovori. Vsi že vse vemo, samo svojemu srcu moramo dati možnost, da spregovori. Prenehajmo se oklepati strahu, ker nam to čustvo prinaša samo še več tistega, česar se bojimo. Kdaj bomo spoznali, da si vse skreiramo sami? Skreirajmo si torej raj na Zemlji. Jaz grem tja. Greste z mano?
Ni komentarjev:
Objavite komentar