OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE - 2. DEL

Po prebranem drugem delu te domače uspešnice s podnaslovom Babice, hčere, vnukinje seveda obvezno sledi krajša kritika z moje strani. Krajša zato, ker sem že pri prvem delu veliko povedala in bi težko zdaj povedala kaj izrazito novega, konec koncev gre le za zelo podobno oz. isto tematiko, samo generacije so se zamenjale. 

Podobno kot v prvem delu so me zmotile jezikovne napake, ki se vztrajno ponavljajo tudi v drugem - tu mislim predvsem na obrnjen besedni red pri dvojini v pretekliku. Namesto "naju je", "nama je" ipd. se tudi tu pojavlja "je naju", "je nama" itd. Poleg tega se pojavi še nekaj slovničnih napak, kot je recimo narekovaj na napačnem mestu, manjkajoča vejica in podobno. Naslednja stvar, ki rahlo zmoti bralca, ki je prebral tudi prvi del, je ta, da se nekje na prvi četrtini knjige (natančneje od 103. strani naprej) ponovi nekaj zgodb, ki so že bile zapisane v prvi knjigi. K sreči je takih res le nekaj zgodb, vse ostalo so sveže, še neprebrane zgodbe, ki bralca pritegnejo z vso svojo močjo.

Ne bi mogla presoditi, katera knjiga je bolj zanimiva ali, če se izrazim še bolj nepravično, "boljša", ker sta privlačni vsaka po svoje. Prva prinaša zgodbe naših prednikov, ljudi, ki so danes v visoki starosti ali pa jih niti ni več med nami, druga pa postreže z zgodbami kar treh generacij, poleg starejše sta tu še srednja in mlajša generacija. Torej se najde nekaj prav za vsakogar, vsak bralec lahko v tej knjigi najde svoje vrstnike in prisluhne njihovim zgodbam, ki so marsikdaj tako šokantne, tako grozljive, da je ob branju težko ostati neprizadet in preprosto moraš še z nekom podeliti to, kar si izvedel. Morda je ta knjiga bolj privlačna tudi za mlajšo generacijo (20-30 let), saj je zadnje poglavje posvečeno pripadnikom prav te. Lažje je prisluhniti in se poistovetiti z nekom, ki je približno tvoje starosti, kot z nekom, ki je (veliko) starejši. 

Seveda pa so vredne branja in pozornosti prav vse zgodbe, ne le tiste "mlajše". V pripovedih vseh generacij lahko najdemo marsikatero življenjsko modrost, ki si jo je vredno zapomniti. Posebno se mi je vtisnila v spomin naslednja misel Tatjance iz starejše generacije: "Če se mi je zdelo, da so bile težave, ki sem jih imela, prehude, sem jih za kakšen dan dala na stran, potem šele sem jih spet vzela v roke."

Pomanjkanje starševske ljubezni in celo sovraštvo do lastnih otrok je motiv, ki se očitno pojavlja vedno in povsod, tako tudi v pričujoči knjigi. Nikakor to ni nekaj, kar bi se dogajalo le pred sto leti, danes pa ne več. Žal ne. V zgodbah vseh treh generacij je veliko takšnih primerov. Recimo, Berta, ki pripada starejši generaciji, pripoveduje o svoji mami, ki je hodila v dnino na bogato kmetijo. Druge ženske so šle opoldne domov, da so kaj skuhale za družino, le njej se ni nikoli nikamor mudilo. Govorila je: "Še kakšno uro počakam, pa bodo potem, morda, kakšna usta manj za nahranit, ko se vrnem ..." Bertinega bratca naj bi tudi pustila pozimi ležati pri odprtem oknu, da je zmrznil.

Veliko je tudi primerov incestov in detomorov. Od mater, ki so vse od ranega otroštva spolno zlorabljale lastne sinove, do očetov, ki so spali z lastnimi hčerkami. Oče, ki je živel v incestnem razmerju z lastno hčerko, je otroka, ki mu ga je rodila hči, vrgel v steno z besedami: "Če je moj, bo crknil, če ni, bo pa preživel." Neki drugi oče je lastne novorojene otroke zakopaval v gnoj, ker jih ni hotel imeti več kot sedem.

Pripoved Viktorije se mi je vtisnila predvsem zato, ker gospa, ki je bila rojena leta 1929, še vedno izraža neverjetno eleganco in močno osebnost. Pravi: "Ženska se v damo ne spremeni z obleko, urejeno pričesko ali dragimi čevlji! Biti dama je stil življenja, ki se gradi več generacij. Kadar s prijateljico sediva ob kavi pred Maxijem in opazujeva mladino, ki hiti mimo, sva zgroženi! Nobenega stila, nobenih osebnosti, nobene elegance, nič. Ženska je na las podobna drugi ženski. Kako dolgočasno!" In še: "Še danes, ko sem stara skoraj devetdeset let in se odpravim v opero, sem presrečna, če se moške oči sprehodijo po meni. In če bi bila še kdaj priložnost ... Zakaj pa ne?!"

Ob zgodbi Valentine, ki pripada mlajši generaciji, sem se ponovno zamislila, tokrat nad dejstvom, da tudi danes še obstajajo ženske (in verjetno jih ni ravno malo), ki se stalno ponižujejo, ki nimajo niti kančka samospoštovanja in zavedanja lastne vrednosti. Če ženska potem, ko moški z njo grdo ravna, jo žali in celo pretepa, še vedno vztraja ob njem in je celo pripravljena pasti pred njim na kolena, kot da se ni nič zgodilo, je to pač jasen dokaz, da se ne ceni in ne spoštuje, da se ima za ničvredno. Tudi to ni nekaj, kar se je dogajalo zgolj včasih, še danes je veliko takih žensk, celo v najmlajši generaciji. Te ženske bi morale najprej korenito spremeniti odnos do sebe. Dokler tega ne storijo, bodo srečevale izključno takšne moške, ki bodo zrcalili njihov odnos do samih sebe. Navsezadnje je drugi vedno naše ogledalo.

Če strnem: tudi drugi del uspešnice Ogenj, rit in kače niso za igrače nas ne pusti hladnih in se nam globoko zareže v srce in v spomin. Če ne drugega, lahko ob branju teh raznovrstnih in skoraj brez izjeme pretresljivih zgodb občutimo veliko hvaležnost, da naše življenje ni bilo zaznamovano s tako groznimi izkušnjami, kot jih opisuje marsikatera pripovedovalka ali, redkeje, pripovedovalec. Če pa so takšne izkušnje v našem življenju bile ali so še, pa jih bomo s pomočjo teh zgodb morda lažje preboleli ali vsaj bolje razumeli, zakaj so nekateri ljudje takšni, kakršni so. Za vsako dejanje in dogajanje obstaja ozadje, obstaja vzrok, ki sproži posledico. 

Zato toplo priporočam v branje oba dela. Gre za knjigi, ki lahko koristita prav vsakomur, ki ju bo vzel v roke.