Od nekdaj sem bila velika zmrzljivka. Tuširanje z vodo, ki ni bila vroča, je bilo zame nepredstavljivo. Ne le topla, voda je morala biti vedno tako vroča, da se je kadilo od mene, ko sem stopila izpod prhe. Tudi danes imam rada vroče, to se ni spremenilo. Čaj ali kakav, ki ga pijem, mora biti vroč, drugače ni vreden nič. Poletje mora biti VROČE, drugače ni poletje. Res, 30 stopinj je zame minimum. Raje več 😉. Nekaj se je pa le spremenilo. Jaz, zmrzljivka, sem se začela tuširati z mrzlo vodo.
Zdaj je od tega dobro leto. Že dolgo sem brala in poslušala razne navdušene izpovedi in pripovedi o ljubeznih z mrzlo vodo. O tem, kako se je ljudem izboljšalo zdravje in počutje, ko so se začeli tuširati z mrzlo vodo ali kopati v njej. Kako velik, pomemben preboj so s tem naredili v svojem življenju. Emil Ledenko je bil, jasno, moj prvi navdih (kot še pri marsikom). Takoj za njim je bila še Veronika Mežnar. Oba sem globoko občudovala in ju tudi intervjuvala za revijo 5D. In potem sem izvedela za knjigo Metoda Wima Hofa. Pravzaprav sem zanjo vedela že dolgo, le da me prej očitno ni poklicala. Za vsako stvar mora priti pravi čas. Tako sem torej prebrala to knjigo, ko je prišel pravi čas zanjo, in takoj začela z jutranjimi mrzlimi prhami. Čez kakšen teden, ko sem knjigo prebrala do konca, sem začela še z dihalnimi vajami. Pol leta je bil to moj vsakodnevni jutranji ritual. Dihalne vaje in nato mrzla prha. Takoj sem opazila pozitivne spremembe na počutju.
S prvimi malimi korakci v to smer sem sicer začela že prej. Pri vsakem tuširanju sem se na koncu kakih trikrat oblila z mrzlo vodo. Izmenično mrzla in vroča voda. Po prebrani knjigi Wima Hofa pa sem se še bolj opogumila in presedlala samo na mrzle prhe. Z začetka 10, 15 sekund, potem pol minute, potem minuta in danes najmanj dve.
Od nekdaj so me mikali ekstremi, hoja po robu, tam, kjer si drugi ne upajo ali pa mislijo, da ni vredno, da se ne splača, da je nespametno, celo nevarno. Izstop iz cone udobja je na začetku nekaj zelo težkega. Toda potem, ko enkrat narediš ta korak - ko prestopiš meje vsega do zdaj znanega, vsega, kar je doslej uokvirjalo tvoje življenje, ga delalo predvidljivega, vedno enakega, zazibanega v namišljeno varnost, ki ti daje občutek, da se ti nikoli več ne more zgoditi nekaj novega, drugačnega, nekaj takega, kar te bo zrukalo in pretreslo prav do temeljev ... Potem šele vidiš, kaj vse si zamujal. In da JE vredno. Pa še kako. Šele ko prestopiš tiste znane meje, se ponovno docela zaveš, da si ŽIV. Ker prej si bil bolj ali manj na avtopilotu. Mi pa nismo tu zato. Nismo tu zato, da preživimo življenje kot avtomatiki, roboti, ki sleherni dan svojega življenja počnejo ene in iste stvari, na koncu, ko jih zateče smrt, pa se zavedo, da pravzaprav sploh niso zares živeli. Toliko so zamudili ... ker si niso drznili prestopiti svojih meja.
Sama sem prestopila tisto svojo mejo, ki me je ščitila pred mrazom. Mraza sem se bala, bil je moj sovražnik. Zdaj je moj prijatelj. Moje telo se je utrdilo, ni več pomehkuženo, kot je bilo. Ne rabi več vroče vode. Vsako jutro se spopade z neposrednim mrazom in to ga dela močnega, močnejšega in odpornejšega, kot je kdajkoli bilo. Ne spomnim se, kdaj sem bila nazadnje tudi samo rahlo prehlajena. Mrzle noge in roke so preteklost. (Prej so bile stalnica.) Cirkulacija se mi je neverjetno izboljšala. Komaj kdaj me zebe. Veliko sadja, presne hrane, mrzel tuš vsak dan, čim manj stresa, pozitivno razmišljanje in veselo, smeha polno življenje - to je moj recept za zdravje. Na kratko. Na daljše pa kdaj drugič 😆.
Kot pravi Wim Hof: mraz je neizprosen, toda pravičen. Res je. V trenutku, ko te oblije mrzla voda, ne moreš razmišljati. Lahko samo dihaš. Globoko, s polnimi pljuči. In tako se spet povežeš s sabo, spet si bližje Izviru, bistvu sebe in vsega, kar je. Tvoje telo se okrepi, ožilje spet postane mišičasto (ste vedeli, da imajo tudi žile svoje mišice??), s tem pa se okrepi tudi tvoj duh. Kajti ta odločitev - da se boš spoprijateljil z mrazom - mora najprej dozoreti v duhu in v glavi. Tam se začne vse.
Dihalne vaje sem izvajala pol leta, potem sem prekinila, ker je selitev vse postavila na glavo. Z družino sem se preselila skorajda na drugi konec Slovenije, vse se je obrnilo, tudi moj jutranji ritual se je pretrgal. Z mrzlim tuširanjem sem sicer po kratki pavzi nadaljevala, preveč me je zasvojilo, da bi se mu lahko še kdaj odpovedala, tega niti nočem. Dihalne vaje pa me nekako ne pokličejo več. Opažam, da mi je mrzlo tuširanje zaenkrat dovolj. 1. januarja lani sem šla tudi prvič v morje sredi zime. Voda je imela dobrih 11 stopinj. Krasna izkušnja 😍. Za bolj mrzle - beri LEDENE - vode pa še zbiram pogum. Prav blizu doma imam en čudovit potoček. Morda se pa kmalu odločim in preprosto grem ...
Pa vi, kaj prijateljujete z mrazom? 😉
