Prvo leto (2018–2019)
November
[...]
Dejstvo je, da še nikoli nisem toliko razmišljala o laseh kot prav zdaj, ko jih nimam več. Ljudje smo smešni. Večino stvari v svojih življenjih imamo za povsem samoumevne in o njih ne razmišljamo, sploh se jih ne zavedamo – dokler ne ostanemo brez njih. Takrat ponavadi zaženemo vik in krik, ker nam je umanjkalo nekaj, kar smo imeli za tako naravno in samoumevno kot zrak, ki ga dihamo.
Začelo se je kaki dve leti nazaj. Približno. Gašper je bil star leto in pol, mogoče malo več. Nekega dne sem se slučajno čohala po glavi in nenadoma zadaj, nad tilnikom, zatipala nekaj, česar tam, med lasmi, ne bi smelo biti. Gola, povsem gladka koža, v obliki kroga. Seveda se mi je zdelo čudno. Vendar sem tiste vrste človek, ki takšnim, na videz drobnim stvarem ne posveča pretirane pozornosti in upa, da bodo izginile tako, kot so se pojavile: same od sebe. Ta pristop tokrat ni deloval, ker stvar ni izginila sama od sebe. Namesto tega sem čez nekaj časa na svoji glavi odkrila še en goli otok – ta se je naselil za levim ušesom, pravzaprav ga je obkrožal. To res ni bilo prav nič spodbudno, a še vedno se nisem pretirano sekirala, najbrž zato, ker se nobene od teh golic še ni opazilo; ostajali sta skriti pod lasmi. In tako sem se lahko kar lep čas uspešno pretvarjala, da je na moji glavi vse v redu, da tam ni ničesar posebnega, samo zato, ker to za druge ni bilo vidno.
[...]
In vendar se z vsem tem sploh nisem ubadala, dokler stanje ni šlo na slabše. Prišel je september in šla sem na pregled k dermatologinji. Do takrat se mi je na drugi roki naredila še ena bradavica. Sestra mi je obe zamrznila. Potem sem počakala na dermatologinjo, da pogleda, kaj se dogaja na moji glavi. Odmaknila sem lase na mestih, kjer se je kazala gola koža, zdravnica me je zelo na hitro in z distance ošinila s pogledom, ne da bi se me dotaknila, nato pa brž napisala recept za neko mazilo. To je bil ves moj stik z dermatologinjo. Dobila sem nov datum zaradi bradavic, ki naj bi jih bilo treba zamrzniti vsaj še enkrat. Šla sem v lekarno po predpisano mazilo in tako je uradna medicina opravila z mojo alopecijo.
Če bi že takrat vedela, kaj je to, kar mi je predpisala dermatologinja, če bi se prej dobro informirala, po tisto mazilo prav gotovo ne bi šla, sploh pa si ga ne bi zlivala na glavo, kar sem potem pridno počela, vse dokler nisem porabila cele stekleničke. Če bi vedela, da so to, kar si zlivam na glavo, kortikosteroidi, ki telesu povzročijo izjemno škodo, koža pa postane od njih odvisna, takrat sploh ne bi šla v lekarno. S to žavbo se je šele začel pravi žur. [...]
***
(odlomek iz romana Zgoraj brez)
