Nekoč in danes (nadaljevanje razmišljanja)

Kljub temu, da sem svojo oceno knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače že napisala, pa še kar ne morem nehati razmišljati o določenih stvareh. Recimo, glede na to, da sem tudi sama mama, se ne morem nehati spraševati o tem, kdaj je bilo za otroke bolje oz. slabše: takrat, pred sto leti, ali danes?

V nekaterih pogledih jim je bilo včasih zagotovo precej huje. Otroke se je veliko pretepalo, za vsak najmanjši prestopek je pela šiba ali "gajžla" ali pa še kaj drugega. A četudi ni bilo toliko pretepanja, večina staršev ni bila sposobna izkazovanja ljubezni. Imeli so preveč drugih skrbi, največkrat so se iz dneva v dan borili za golo preživetje, poleg tega so bili tudi sami od svojih staršev nevajeni dotikov, objemov, verbalnih in neverbalnih izrazov ljubezni. Menili so, da se otrok s crkljanjem razvadi, da postane scrtan. Seveda pa spet ne gre, da bi vse metali v isti koš. Vedno so bile in vedno bodo izjeme. Tako kot so tudi takrat obstajali starši, ki so svojim otrokom namesto pretepanja odkrito izkazovali ljubezen, tako tudi danes obstajajo starši, ki svoje otroke tako ali drugače trpinčijo. 

In zato ni mogoče trditi, da je vsem otrokom brez izjeme danes bolje, kot jim je bilo včasih. Sploh ne. Kakršno koli posploševanje ne pride v poštev, kar je bilo včasih, je marsikje še danes. Če so otroci v preteklosti živeli v materialnem pomanjkanju, to ni bilo niti približno tako hudo, kot če jim je primanjkovalo ljubezni. In povsem isto velja za današnji čas. Otroci, ki trpijo pomanjkanje materialnih dobrin, a imajo ljubeče starše, ki jih pogosto objamejo in jim tako ali drugače pokažejo, da jih imajo radi, taki otroci so pravzaprav v veliko boljšem položaju kot oni, ki imajo vsega na pretek, ki ob vsakem obisku trgovine dobijo novo igračo ali računalniško igrico ali pa se že v prvem razredu postavljajo s pametnim telefonom, doma pa imajo starše, ki so tam prisotni - ko so sploh prisotni - zgolj fizično, ker imajo toliko drugega, pomembnejšega dela. Starše, ki jim hitro prižgejo televizijo ali računalnik, samo da imajo mir. Starše, ki so pozabili, kaj je tisto najpomembnejše, kaj je tisto, česar se ne da kupiti. 

Da ne govorimo o tem, koliko več so se takrat otroci gibali v naravi, tudi veliko bolje so jo poznali. Živeli so z njo, bili so odvisni od nje. Tudi danes smo, a smo na to pozabili. Vsake toliko nas kaj opomni, a so ti opomniki še premalo hudi. Otroci, ki danes ure in ure preždijo pred televizijo ali računalnikom - ali pametnim telefonom - so na slabšem kot otroci pred stoletjem, ki so bili sicer ves čas vpreženi v delo in so morali od malih nog garati, a to jim ni škodilo, dokler je bilo v mejah normale, prav nasprotno. Današnji otroci večinoma niso navajeni delati, kar jim za nadaljnje življenje prav nič ne koristi. Otroku, ki ga že od malih nog navajamo na delo, bo v življenju veliko lažje kot tistemu, ki mu nikoli ničesar ni treba, najprej zato, ker je še premajhen, potem je kakšna druga ovira, vedno je kaj, dokler ne postane nesposoben, domišljav odrasel, ki verjame, da so vsi ostali na svetu zato, da mu strežejo.  

Vedno so bili takšni primeri in vedno bodo. V nekaterih pogledih je bilo včasih slabše kot danes, v drugih spet bolje. In z vsem je tako, pa naj vzamemo pod drobnogled kateri koli segment življenja. Nazadnje pridem do istega zaključka kot avtorica knjige. Kar je bilo včasih, je tudi še danes, v bistvu se ni nič zares spremenilo. Ali drugače: šele ko se stvari spremenijo v glavah, se lahko spremenijo tudi v svetu.

VSE, ČESAR NISMO VEDELI O NAŠIH PREDNIKIH

Mirno lahko rečem, da podobne knjige še nisem brala in da sem izvedela res veliko, veliko novega o naši preteklosti, o času in življenju naših prednikov. Seveda govorim o knjigi OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE. Knjiga je še vedno na vrhu lestvice najbolj branih in najbolje prodajanih knjig, čemur se sploh ne gre čuditi.

Naj se najprej posvetim vsebinskemu delu. Že zato, ker se knjiga posveča v glavnem (ne pa tudi zgolj) intimi naših prednikov, je praktično za vsakega bralca izredno zanimiva in privlačna. Koga pa ne zanima, kako so živeli naši babice in dedki in kako so počeli "tiste stvari"? Povsem normalno je, da nas zanimajo tako osnovne sestavine življenja. In kljub temu, da v teoriji že vemo, da je bilo življenje pred sto leti drugačno, pa marsičesa pred branjem te knjige preprosto nismo mogli vedeti, in ti podatki nas lahko močno presenetijo (ne ravno prijetno), celo pretresejo. Če nas denimo dejstvo, da so bile ženske povsem brez pravic in da so imele predvsem tri dolžnosti - biti dobra gospodinja, rojevati otroke in dajati možu užitek - niti ne preseneča toliko, saj se nam je o tem že nekaj sanjalo, pa to ne velja recimo za podatek, da so imeli moški posebne "nožičke", ki so jih uporabljali za strganje nesnage, ki se jim je nabirala na spolovilu in je bila posledica neumivanja. Umivali so se namreč le na vsake toliko, kar je po eni strani razumljivo, saj je vode primanjkovalo in zato je bilo nepredstavljivo, da bi se številna družina z desetimi ali več otroki umivala vsak teden ali celo vsak dan. Poleg tega je treba upoštevati dejstvo, da se tudi takrat, ko so se umivali, niso smeli dotikati med nogami, ker bi bil to greh. Pri ženskah je bil to še večji problem, saj se niso umivale niti med menstruacijo. Da ne govorimo o njihovih mukah pri spolnih odnosih, ki so bili namenjeni zgolj moškemu užitku in zaploditvi potomcev. Niti ženskam niti moškim se ni sanjalo o tem, da bi lahko pri spolnosti uživale tudi ženske, če pa je že kdaj kdo pomislil na kaj takega, se je sam pri sebi hitro pokesal zaradi grešnih misli.

Knjiga pa se ne posveča le intimi naših prednikov, ampak tudi drugim področjem njihovega življenja. Izvemo, kako težko so živeli, koliko odrekanja je bilo v kmečkih družinah z veliko otroki. Kako vsakdanje je bilo, če so otroci umirali, še kot dojenčki ali malo večji, kako so si nekateri starši celo želeli, da bi "Bog vzel k sebi" otroke, ki so bili bolni. Kako so nekaterim menda celo pomagali na oni svet. Kako so bili še posebno očetje brezbrižni do njih, saj večinoma niti niso poznali imen vseh svojih otrok. Izvemo vse o tem, kako so že majhni otroci hodili služit in kako so nekateri celo življenje ostali hlapci in dekle. Izvemo, zakaj so bile skoraj vse tašče takšne "hudičevke", kako so živeli otroci in kako so jih kaznovali, poučimo se tudi o tem, kako so po vojni gradili hiše. Vse od prve do zadnje strani gre za izredno zanimivo branje in izjemen prispevek v zakladnico slovenske stvarne literature, ki pa se bere kot roman. Avtorica je s to raziskavo opravila res veliko in izvirno delo, sploh glede na dejstvo, da gre za vsega skupaj 800 strani obsegajoče delo, saj je prvemu delu knjige sledil še drugi del (ki se mu bom posvetila v enem od prihodnjih prispevkov).

Sicer pa, naj se še tako zmrdujemo nad čudnimi navadami naših prednikov, moramo le priznati, da se marsikaj od takrat pa vse do danes sploh ni spremenilo. Kot pravi tudi avtorica: ženske so poniževali in maltretirali takrat, a jih tudi danes. Bili so incesti - tudi danes so. Bila je prostitucija - tudi danes je. Morda se nekatere stvari ne bodo nikoli spremenile ali pa bo moralo preteči še veliko vode, preden se bo spremenilo tisto, kar se spremeniti mora. Avtorica trdi, da smo ženske po eni strani danes še na slabšem kot nekoč. Takrat ženske res niso imele nobenih pravic, a so imele vsaj samo tri dolžnosti. Danes pa imajo že veliko več pravic, a tudi veliko preveč dolžnosti. Od ženske se pričakuje, da bo "hendlala" družinsko življenje, skrbela za moža, otroke in hišo/stanovanje, slednje mora biti seveda vedno tip-top, obenem mora imeti še bleščečo kariero, v kateri je super uspešna, obvezno pa mora tudi izgledati kot iz škatlice, brez odvečnega kilogramčka, brez gubic, vedno srečna in nasmejana, za povrh ne škodi, če vsaj trikrat na teden hodi na telovadbo, tek ali jogo, vse istočasno s prevažanjem otrok po raznih krožkih in obšolskih dejavnostih. Ja, v tem pogledu nam ženskam tudi dandanes ni lahko. Ampak, bodimo iskreni ... to so zunanja pričakovanja. Vse to od nas pričakuje družba, od nas samih pa je odvisno, koliko tem pričakovanjem nasedemo. Najpomembnejše je, da prisluhnemo sebi, da ravnamo po svoji vesti in ne tako, kot nam diktira nekdo ali nekaj od zunaj. 

Če sem pri vsebinskem delu knjige nizala same pohvale, bo po oblikovni plati malo drugače. Kljub temu, da je knjiga lektorirana, vsaj tako je navedeno, nas vseeno tu in tam zmoti kakšna slovnična napaka, pa tudi tiskarskih napak je nekaj. Osebno me najbolj zmoti obrnjen besedni red v stavkih, kjer se pojavlja dvojina v preteklem času, na primer "to je naju najbolj težilo", še bolj je to moteče zato, ker se nenehno ponavlja. Praktično povsod, kjer se pojavi dvojina v pretekliku, se obvezno pojavi tudi obrnjen besedni red. Razen tega lahko najdemo v knjigi še nekaj manjših slovničnih napak, ki so manj moteče.

Kar se tiče oblike, bi lahko izpostavili le še eno, čisto praktično pomanjkljivost: vezava. Ta bi lahko bila trdnejša. Knjiga se težko odpira in ko sem jo na sredi malce raztegnila, da se mi ne bi kar naprej zapirala, je bilo hitro preveč in zdaj se lahko zgodi, da bodo listi sčasoma začeli izpadati. Glede na kvaliteto knjige in tudi glede na ceno bi se mi zdelo prav, da bi bila tudi vezava temu primerna.

Kljub manjšim oblikovnim pomanjkljivostim pa gre vsekakor za knjigo, vredno branja. Izredno koristno je, da poznamo preteklost naših prednikov in s tem svojo lastno preteklost. Saj smo konec koncev izšli iz nje. Ob branju in spoznavanju, kakšne težave, frustracije in travme so imeli ljudje takrat, pa lažje prepoznamo, ozavestimo in na koncu tudi razrešimo svoje lastne tegobe. Nenazadnje se zgodovina rada ponavlja.

Sprememba tematike bloga

Preden napišem karkoli novega, sem dolžna kratko obvestilo: moj nekdanji blog o zdravi prehrani bom spremenila v blog o književnosti, literaturi in o vsem, tako ali drugače povezanem s to tematiko. Zdi se mi resnično škoda, da moj blog stagnira, da sem prenehala pisati, pisati pa sem prenehala v glavnem zato, ker me tema, ki se ji je moj blog posvečal, ni več dovolj pritegovala. Zdrava prehrana in zdrav način življenja me vsekakor zelo zanimata, a če že govorimo o strasti - nenazadnje naslov bloga, Sladostrastnica, ostaja enak - potem je prav, da pišem o tistem, kar je v mojem življenju največja strast. Največja strast mojega življenja je književnost, pisanje, branje, razmišljanje, ocenjevanje in debatiranje o književnih delih. Zato bo to neke vrste blog knjižnega molja, če hočete, pa tudi blog osebe, ki je tudi strokovno podkovana v poznavanju literature in se z njo ne ukvarja samo ljubiteljsko. Nenazadnje sem pet let darovala študiju primerjalne književnosti in literarne teorije in čeprav bi mi bilo danes iz čisto pragmatičnih razlogov lahko marsikdaj žal, da sem se odločila za ta študij - ni namreč ravno enostavno dobiti zaposlitev, primerno moji izobrazbi, ker gre za nekaj tako specifičnega, po čemer za povrh ni prav veliko povpraševanja - kljub temu, pravim, mi ni in mi ne bo žal, hvaležna sem, da sem študirala primerjalno književnost in da sem pridobila to znanje, hvaležna sem za tista leta na fakulteti, ki so bila ena najlepših v mojem življenju, saj sem na predavanjih in nasploh pri samem študiju neskončno uživala. In to je dovolj, že to, da vem, da sem študirala tisto, kar me v življenju najbolj zanima in veseli, mi je v veliko zadoščenje.

In zato se bom v to področje še bolj poglobila, temu primerno preobrazila svoj blog in pisala o knjigah, o literaturi, na dolgo in široko. Če ne drugega, se bom zagotovo oglasila po vsaki prebrani knjigi s kritiko. Eno imam že v rokavu ... Moja prva recenzija bo posvečena knjigi, ki je v zadnjem času izredno popularna, saj že lep čas kraljuje na vrhu seznama najbolj branih knjig in najbolj iskanih knjig v knjižnicah. 

Predstavitev knjige Vrnitev

Knjiga si seveda zasluži malo podrobnejšo predstavitev na mojem blogu. Kot lektorica in "urednica" knjige mojega dragega pač moram narediti še malo reklame ;). 

Knjiga je roman v pismih (v malo modernejši obliki, ker gre za elektronska pisma) in se začne s predgovorom (izpod mojega peresa :)). Ta uvodni sestavek na kratko predstavi vsebino romana in pojasni nekaj temeljnih dejstev o avtorju. 

Nato se zvrstijo številna elektronska pisma, ki jih je avtor pisal in pošiljal enkrat tej, drugič drugi osebi. Najpogosteje jih naslavlja na sestrično Jano, pogosto piše tudi Nastji - dekletu, ki jo je spoznal prav zaradi svoje knjige in s katero se je že na začetku dogovoril, da bo knjigo lektorirala, nato pa je, še preden se je zgodilo karkoli drugega, postala njegova srčna izbranka :). Piše tudi drugim osebam, sorodnikom, prijateljem ... roman torej sestavlja obsežna spletna korespondenca, ki nam razkriva podrobnosti o avtorjevem življenju - njegovi preteklosti, zaznamovani z odvisnostjo od drog in vsem, kar nekako spada zraven, pa tudi o njegovi sedanjosti, o njegovem novem življenju in postopni izgradnji novega človeka.

Avtor v svoja e-pisma vpleta tudi razne zapise iz preteklosti, med drugim nam predstavi tudi nekaj svoje poezije, ki je nastajala v njegovi mladosti, ko se je že boril z odvisnostjo. Nekatere pesmi slogovno spominjajo na našega velikega pesnika Srečka Kosovela.

Lektorica in urednica knjige si dovoli tudi svoj "dodatek" ... Roman sem popestrila z enim ali dvema od spletnih klepetov (chatov) med glavnima protagonistoma, ko se je med njima kar iskrilo, resda na začetku le na daljavo. Ti chati bralcu omogočajo vpogled v takratno vseprežemajoče občutje vznemirljivosti in duševne privlačnosti, ki je vladalo med Petjo in Nastjo. (Kdo je v resnici Nastja, ste verjetno že ugotovili?)  

Za konec pa še slika s samega začetka njune zveze, na kateri se je ocena 10 kar nekako sama od sebe prikradla nad njuni glavi. To malenkost sta opazila šele kasneje in si jo tolmačila kot dobro znamenje za naprej. In, kot vse kaže, sta imela kar prav. ;) 

Izšla je knjiga VRNITEV. Pisma bivšega odvisnika. Končno! ;)

Tokrat se Sladostrastnica javlja kot strastna poznavalka in oboževalka dobre literature, a ne le to - tudi kot lektorica in soavtorica enega od najnovejših prispevkov v izdani literaturi. Ja, končno je izšla knjiga mojega partnerja Petje, knjiga, ki jo je začel pisati že pred približno sedmimi leti, knjiga, ki sem jo sama tolikokrat prebrala, lektorirala, uredila in sfrizirala, da jo znam že skoraj na pamet, knjiga, zaradi katere sva sploh prišla skupaj, saj sva se zaradi nje spoznala. In zdaj, po vsem tem času, je končno ugledala luč sveta - zahvaljujoč njegovim krasnim sorodnikom. Ti so mu za 50. rojstni dan pripravili presenečenje v obliki 50-ih izvodov njegove sveže natisnjene knjige, ki so mu jih predali včeraj na nepozabnem skupnem srečanju. Njemu se o vsem skupaj ni niti sanjalo, zato je bil še toliko bolj presenečen in - seveda - srečen. Razvil se je pravi foto-šuting z avtorjevim podpisovanjem knjig, ki jih je razdelil sorodnikom, ki so pomagali, da je knjiga lahko izšla. Ostalo je še precej izvodov, ki so seveda na voljo drugim ljubiteljem dobrega branja :). Sama sem mnenja, da bodo ti izvodi kar hitro pošli, prvič že zato, ker gre za izredno zanimivo in vedno aktualno temo, drugič pa zato, ker mojega dragega pozna toliko ljudi, od katerih bi jih zagotovo veliko rado izvedelo, kako mu je uspelo, kar mu je uspelo, kaj vse je doživel in kakšna je ta njegova neverjetna zgodba. 

Ko sem malo brskala po preteklosti, sem odkrila, da sem o tem, o tej njegovi knjigi, enkrat že nekaj napisala na svojem blogu, le da je bil to tisti drugi blog, ne tale. Zapis je nastal oktobra 2012, nekako takrat, ko sem začela knjigo pregledovati in popravljati. Že ta zapis pove marsikaj, zato ga bom kar skopirala semle:

Še malo in izšla bo knjiga ...

Že en mesec lektoriram knjigo svojega dragega. Zdaj se že počasi bližam h koncu tega nadvse prijetnega opravila. Knjiga je namreč tako zanimiva, tako berljiva, tako dobra, da resnično komaj čakam, da izide. Mislim, da bo to ena tistih knjig, ki jih ne moreš izpustiti iz rok, dokler jih ne prebereš do konca. Vsebina je več kot privlačna: življenje s prepovedanimi drogami, konstantno na robu zakona, vsaj trikrat na robu smrti, številne ljubezenske zveze, poznanstva z mnogimi slavnimi osebami, skoraj četrt stoletja zadetosti, z redkimi, a svetlimi trenutki treznosti, ko so nastajali navdihujoči članki, iskrivi intervjuji in enkratna, dih jemajoča poezija, ki spominja na Kosovela. Vse to in še več, zajeto v knjigo v obliki elektronskih pisem, ki jih je avtor pošiljal svoji sestrični, svoji "Razorožiteljici" (kdo je ta, bralci tega bloga že vedo) in še komu. Naslov: VRNITEV. Pisma bivšega odvisnika.

Upam si trditi, da bo knjiga uspešnica. Morda sem malo pristranska, kar je logično, ker jo je pač napisala moja ljubezen, ampak iz mene obenem govori tudi nepristranski poznavalec dobre književnosti. Sicer pa boste kot nepristranski bralci o kvaliteti knjige lahko presodili sami, ko bo končno izšla.

In kdaj bo izšla? Zaenkrat se še ne ve, ker je vse odvisno od sponzorjev. Urednik založbe, ki bo knjigo izdala, žal nima sredstev, da bi jo izdal sam. Zato je treba najti sponzorje in z njihovo pomočjo čim prej zbrati potrebna sredstva. Šele potem bo knjiga lahko izšla.

Če slučajno obstaja kakšen bralec ali bralka tega bloga, ki nam lahko pri tem kakorkoli pomaga, že vnaprej najlepša hvala!!!

Kar ne morem verjeti, da se je to zdaj končno zgodilo ... Počutim se povsem enako, kot če bi izšla moja knjiga, ne bi mogla biti še bolj vesela, kot sem.

Upam si trditi, da bo knjiga kmalu potrebovala ponatis, ker sploh ne dvomim, da bo za bralce neznansko zanimiva. Do takrat pa jih imamo še nekaj na zalogi, tako da če bi jo kdo želel imeti, naj me kontaktira :).

Moji članki na mojpogled.com

Začela sem pisati članke za spletni portal mojpogled.com, zato vse svoje redne (in manj redne) bralce vabim k branju mojih prispevkov na omenjeni spletni strani. Ne vem, koliko bom sploh še pisala na blog, ker mi zmanjkuje časa. Poskusila se bom vsaj vsake toliko oglasiti, a na portalu mojpogled.com bom zagotovo prisotna veliko več. Teme mojega pisanja bodo raznolike, ne bom pisala le o zdravi prehrani, ampak še o marsičem drugem.

Vabljeni torej k branju mojih prispevkov na mojpogled.com :).

Ponovno javljanje - s torto

Ojooooooj, to je pa zdaj že kar zločinsko, kako zanemarjam ta svoj blog!!! To ni za nikamor, zato zdaj zares obljubljam - vem, da sem že nekajkrat, a tokrat se bom potrudila, da bo za spremembo držalo - da bom pisala vsaj enkrat na teden. Resno! Vidim, da število ogledov kljub moji neaktivnosti še kar narašča, kar pomeni, da vas očitno zanima, kar pišem. In zato moram tokrat RES držati besedo.

Bo pa ena spremembica ... ne bom več pisala samo o hrani. Sladostrastje se konec koncev lahko nanaša še na marsikaj drugega, ne le na hrano, mar ne? ;) Poleg tega hrana ni nekaj, kar bi me v življenju najbolj zanimalo. Saj me, a če bi naredila nekakšno lestvico najpomembnejših stvari v svojem življenju, bi hrano uvrstila na kakšno tretje, četrto mesto. Pred malo več kot tremi leti sem se sicer res nameravala podati na samostojno podjetniško pot in se resno ukvarjati s hrano, natančneje z veganskimi in presnimi sladicami. A več stvari je prišlo vmes in zadeva je padla v vodo. Medtem sem tudi ugotovila, da me to področje ne zanima tako zelo, da bi si želela to početi - in trdo delati, vsaj na začetku - cele dneve in temu posvetiti res ves svoj čas in energijo. Stvari so se v zadnjih letih torej pošteno spremenile. Če bi zdaj sestavila lestvico najpomembnejših stvari v mojem življenju, bi se na prvem mestu znašla moja fanta, jasno :). Na drugem je absolutno književnost, literatura, jezik, pisanje in vse, kar je tako ali drugače povezano s tem. Tu nekje pride na vrsto ljubezen do narave. No, in tu nekje se znajde tudi hrana - zdrava hrana, seveda. To sicer ne pomeni, da nikoli ne pojem ničesar nezdravega, daleč od tega, tako popolna (žal) še nisem, ne morem pa reči, da gojim ljubezen do nezdrave hrane. Do zdrave pa vsekakor.

Tokrat moram poročati še o svoji zadnji rojstnodnevni torti, ki sem jo skuhala - ja, skuhala, ne spekla - za drugi rojstni dan svojega sinka. Uspela je super, le še nekaj manjših izboljšav imam v mislih, te pa bom izpeljala naslednji teden, ko bom naredila spet enako torto - tokrat za moj rojstni dan :).

Govorim seveda o torti iz prosene kaše, ki sem jo takrat, pred davnimi leti (!?) poimenovala "Tortica prosene sanje s čokolado". Tole spodaj je čokoladna izvedba, za katero sem ugotovila, da mi uspe najbolje.

No ... zdaj pa da vidimo, koliko zvestih bralcev še imam ... Če bi radi izvedeli recept za to slastno, nasitno in resnično hranljivo torto (ki se jo lahko je namesto samostojnega obroka), mi to napišite v komentar! Samo tako bom vedela, da se ga resnično splača izdati ;).