Mirno lahko rečem, da podobne knjige še nisem brala in da sem izvedela res veliko, veliko novega o naši preteklosti, o času in življenju naših prednikov. Seveda govorim o knjigi OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE. Knjiga je še vedno na vrhu lestvice najbolj branih in najbolje prodajanih knjig, čemur se sploh ne gre čuditi.
Naj se najprej posvetim vsebinskemu delu. Že zato, ker se knjiga posveča v glavnem (ne pa tudi zgolj) intimi naših prednikov, je praktično za vsakega bralca izredno zanimiva in privlačna. Koga pa ne zanima, kako so živeli naši babice in dedki in kako so počeli "tiste stvari"? Povsem normalno je, da nas zanimajo tako osnovne sestavine življenja. In kljub temu, da v teoriji že vemo, da je bilo življenje pred sto leti drugačno, pa marsičesa pred branjem te knjige preprosto nismo mogli vedeti, in ti podatki nas lahko močno presenetijo (ne ravno prijetno), celo pretresejo. Če nas denimo dejstvo, da so bile ženske povsem brez pravic in da so imele predvsem tri dolžnosti - biti dobra gospodinja, rojevati otroke in dajati možu užitek - niti ne preseneča toliko, saj se nam je o tem že nekaj sanjalo, pa to ne velja recimo za podatek, da so imeli moški posebne "nožičke", ki so jih uporabljali za strganje nesnage, ki se jim je nabirala na spolovilu in je bila posledica neumivanja. Umivali so se namreč le na vsake toliko, kar je po eni strani razumljivo, saj je vode primanjkovalo in zato je bilo nepredstavljivo, da bi se številna družina z desetimi ali več otroki umivala vsak teden ali celo vsak dan. Poleg tega je treba upoštevati dejstvo, da se tudi takrat, ko so se umivali, niso smeli dotikati med nogami, ker bi bil to greh. Pri ženskah je bil to še večji problem, saj se niso umivale niti med menstruacijo. Da ne govorimo o njihovih mukah pri spolnih odnosih, ki so bili namenjeni zgolj moškemu užitku in zaploditvi potomcev. Niti ženskam niti moškim se ni sanjalo o tem, da bi lahko pri spolnosti uživale tudi ženske, če pa je že kdaj kdo pomislil na kaj takega, se je sam pri sebi hitro pokesal zaradi grešnih misli.
Knjiga pa se ne posveča le intimi naših prednikov, ampak tudi drugim področjem njihovega življenja. Izvemo, kako težko so živeli, koliko odrekanja je bilo v kmečkih družinah z veliko otroki. Kako vsakdanje je bilo, če so otroci umirali, še kot dojenčki ali malo večji, kako so si nekateri starši celo želeli, da bi "Bog vzel k sebi" otroke, ki so bili bolni. Kako so nekaterim menda celo pomagali na oni svet. Kako so bili še posebno očetje brezbrižni do njih, saj večinoma niti niso poznali imen vseh svojih otrok. Izvemo vse o tem, kako so že majhni otroci hodili služit in kako so nekateri celo življenje ostali hlapci in dekle. Izvemo, zakaj so bile skoraj vse tašče takšne "hudičevke", kako so živeli otroci in kako so jih kaznovali, poučimo se tudi o tem, kako so po vojni gradili hiše. Vse od prve do zadnje strani gre za izredno zanimivo branje in izjemen prispevek v zakladnico slovenske stvarne literature, ki pa se bere kot roman. Avtorica je s to raziskavo opravila res veliko in izvirno delo, sploh glede na dejstvo, da gre za vsega skupaj 800 strani obsegajoče delo, saj je prvemu delu knjige sledil še drugi del (ki se mu bom posvetila v enem od prihodnjih prispevkov).
Sicer pa, naj se še tako zmrdujemo nad čudnimi navadami naših prednikov, moramo le priznati, da se marsikaj od takrat pa vse do danes sploh ni spremenilo. Kot pravi tudi avtorica: ženske so poniževali in maltretirali takrat, a jih tudi danes. Bili so incesti - tudi danes so. Bila je prostitucija - tudi danes je. Morda se nekatere stvari ne bodo nikoli spremenile ali pa bo moralo preteči še veliko vode, preden se bo spremenilo tisto, kar se spremeniti mora. Avtorica trdi, da smo ženske po eni strani danes še na slabšem kot nekoč. Takrat ženske res niso imele nobenih pravic, a so imele vsaj samo tri dolžnosti. Danes pa imajo že veliko več pravic, a tudi veliko preveč dolžnosti. Od ženske se pričakuje, da bo "hendlala" družinsko življenje, skrbela za moža, otroke in hišo/stanovanje, slednje mora biti seveda vedno tip-top, obenem mora imeti še bleščečo kariero, v kateri je super uspešna, obvezno pa mora tudi izgledati kot iz škatlice, brez odvečnega kilogramčka, brez gubic, vedno srečna in nasmejana, za povrh ne škodi, če vsaj trikrat na teden hodi na telovadbo, tek ali jogo, vse istočasno s prevažanjem otrok po raznih krožkih in obšolskih dejavnostih. Ja, v tem pogledu nam ženskam tudi dandanes ni lahko. Ampak, bodimo iskreni ... to so zunanja pričakovanja. Vse to od nas pričakuje družba, od nas samih pa je odvisno, koliko tem pričakovanjem nasedemo. Najpomembnejše je, da prisluhnemo sebi, da ravnamo po svoji vesti in ne tako, kot nam diktira nekdo ali nekaj od zunaj.
Če sem pri vsebinskem delu knjige nizala same pohvale, bo po oblikovni plati malo drugače. Kljub temu, da je knjiga lektorirana, vsaj tako je navedeno, nas vseeno tu in tam zmoti kakšna slovnična napaka, pa tudi tiskarskih napak je nekaj. Osebno me najbolj zmoti obrnjen besedni red v stavkih, kjer se pojavlja dvojina v preteklem času, na primer "to je naju najbolj težilo", še bolj je to moteče zato, ker se nenehno ponavlja. Praktično povsod, kjer se pojavi dvojina v pretekliku, se obvezno pojavi tudi obrnjen besedni red. Razen tega lahko najdemo v knjigi še nekaj manjših slovničnih napak, ki so manj moteče.
Kar se tiče oblike, bi lahko izpostavili le še eno, čisto praktično pomanjkljivost: vezava. Ta bi lahko bila trdnejša. Knjiga se težko odpira in ko sem jo na sredi malce raztegnila, da se mi ne bi kar naprej zapirala, je bilo hitro preveč in zdaj se lahko zgodi, da bodo listi sčasoma začeli izpadati. Glede na kvaliteto knjige in tudi glede na ceno bi se mi zdelo prav, da bi bila tudi vezava temu primerna.
Kljub manjšim oblikovnim pomanjkljivostim pa gre vsekakor za knjigo, vredno branja. Izredno koristno je, da poznamo preteklost naših prednikov in s tem svojo lastno preteklost. Saj smo konec koncev izšli iz nje. Ob branju in spoznavanju, kakšne težave, frustracije in travme so imeli ljudje takrat, pa lažje prepoznamo, ozavestimo in na koncu tudi razrešimo svoje lastne tegobe. Nenazadnje se zgodovina rada ponavlja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar