Nekoč in danes (nadaljevanje razmišljanja)

Kljub temu, da sem svojo oceno knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače že napisala, pa še kar ne morem nehati razmišljati o določenih stvareh. Recimo, glede na to, da sem tudi sama mama, se ne morem nehati spraševati o tem, kdaj je bilo za otroke bolje oz. slabše: takrat, pred sto leti, ali danes?

V nekaterih pogledih jim je bilo včasih zagotovo precej huje. Otroke se je veliko pretepalo, za vsak najmanjši prestopek je pela šiba ali "gajžla" ali pa še kaj drugega. A četudi ni bilo toliko pretepanja, večina staršev ni bila sposobna izkazovanja ljubezni. Imeli so preveč drugih skrbi, največkrat so se iz dneva v dan borili za golo preživetje, poleg tega so bili tudi sami od svojih staršev nevajeni dotikov, objemov, verbalnih in neverbalnih izrazov ljubezni. Menili so, da se otrok s crkljanjem razvadi, da postane scrtan. Seveda pa spet ne gre, da bi vse metali v isti koš. Vedno so bile in vedno bodo izjeme. Tako kot so tudi takrat obstajali starši, ki so svojim otrokom namesto pretepanja odkrito izkazovali ljubezen, tako tudi danes obstajajo starši, ki svoje otroke tako ali drugače trpinčijo. 

In zato ni mogoče trditi, da je vsem otrokom brez izjeme danes bolje, kot jim je bilo včasih. Sploh ne. Kakršno koli posploševanje ne pride v poštev, kar je bilo včasih, je marsikje še danes. Če so otroci v preteklosti živeli v materialnem pomanjkanju, to ni bilo niti približno tako hudo, kot če jim je primanjkovalo ljubezni. In povsem isto velja za današnji čas. Otroci, ki trpijo pomanjkanje materialnih dobrin, a imajo ljubeče starše, ki jih pogosto objamejo in jim tako ali drugače pokažejo, da jih imajo radi, taki otroci so pravzaprav v veliko boljšem položaju kot oni, ki imajo vsega na pretek, ki ob vsakem obisku trgovine dobijo novo igračo ali računalniško igrico ali pa se že v prvem razredu postavljajo s pametnim telefonom, doma pa imajo starše, ki so tam prisotni - ko so sploh prisotni - zgolj fizično, ker imajo toliko drugega, pomembnejšega dela. Starše, ki jim hitro prižgejo televizijo ali računalnik, samo da imajo mir. Starše, ki so pozabili, kaj je tisto najpomembnejše, kaj je tisto, česar se ne da kupiti. 

Da ne govorimo o tem, koliko več so se takrat otroci gibali v naravi, tudi veliko bolje so jo poznali. Živeli so z njo, bili so odvisni od nje. Tudi danes smo, a smo na to pozabili. Vsake toliko nas kaj opomni, a so ti opomniki še premalo hudi. Otroci, ki danes ure in ure preždijo pred televizijo ali računalnikom - ali pametnim telefonom - so na slabšem kot otroci pred stoletjem, ki so bili sicer ves čas vpreženi v delo in so morali od malih nog garati, a to jim ni škodilo, dokler je bilo v mejah normale, prav nasprotno. Današnji otroci večinoma niso navajeni delati, kar jim za nadaljnje življenje prav nič ne koristi. Otroku, ki ga že od malih nog navajamo na delo, bo v življenju veliko lažje kot tistemu, ki mu nikoli ničesar ni treba, najprej zato, ker je še premajhen, potem je kakšna druga ovira, vedno je kaj, dokler ne postane nesposoben, domišljav odrasel, ki verjame, da so vsi ostali na svetu zato, da mu strežejo.  

Vedno so bili takšni primeri in vedno bodo. V nekaterih pogledih je bilo včasih slabše kot danes, v drugih spet bolje. In z vsem je tako, pa naj vzamemo pod drobnogled kateri koli segment življenja. Nazadnje pridem do istega zaključka kot avtorica knjige. Kar je bilo včasih, je tudi še danes, v bistvu se ni nič zares spremenilo. Ali drugače: šele ko se stvari spremenijo v glavah, se lahko spremenijo tudi v svetu.

VSE, ČESAR NISMO VEDELI O NAŠIH PREDNIKIH

Mirno lahko rečem, da podobne knjige še nisem brala in da sem izvedela res veliko, veliko novega o naši preteklosti, o času in življenju naših prednikov. Seveda govorim o knjigi OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE. Knjiga je še vedno na vrhu lestvice najbolj branih in najbolje prodajanih knjig, čemur se sploh ne gre čuditi.

Naj se najprej posvetim vsebinskemu delu. Že zato, ker se knjiga posveča v glavnem (ne pa tudi zgolj) intimi naših prednikov, je praktično za vsakega bralca izredno zanimiva in privlačna. Koga pa ne zanima, kako so živeli naši babice in dedki in kako so počeli "tiste stvari"? Povsem normalno je, da nas zanimajo tako osnovne sestavine življenja. In kljub temu, da v teoriji že vemo, da je bilo življenje pred sto leti drugačno, pa marsičesa pred branjem te knjige preprosto nismo mogli vedeti, in ti podatki nas lahko močno presenetijo (ne ravno prijetno), celo pretresejo. Če nas denimo dejstvo, da so bile ženske povsem brez pravic in da so imele predvsem tri dolžnosti - biti dobra gospodinja, rojevati otroke in dajati možu užitek - niti ne preseneča toliko, saj se nam je o tem že nekaj sanjalo, pa to ne velja recimo za podatek, da so imeli moški posebne "nožičke", ki so jih uporabljali za strganje nesnage, ki se jim je nabirala na spolovilu in je bila posledica neumivanja. Umivali so se namreč le na vsake toliko, kar je po eni strani razumljivo, saj je vode primanjkovalo in zato je bilo nepredstavljivo, da bi se številna družina z desetimi ali več otroki umivala vsak teden ali celo vsak dan. Poleg tega je treba upoštevati dejstvo, da se tudi takrat, ko so se umivali, niso smeli dotikati med nogami, ker bi bil to greh. Pri ženskah je bil to še večji problem, saj se niso umivale niti med menstruacijo. Da ne govorimo o njihovih mukah pri spolnih odnosih, ki so bili namenjeni zgolj moškemu užitku in zaploditvi potomcev. Niti ženskam niti moškim se ni sanjalo o tem, da bi lahko pri spolnosti uživale tudi ženske, če pa je že kdaj kdo pomislil na kaj takega, se je sam pri sebi hitro pokesal zaradi grešnih misli.

Knjiga pa se ne posveča le intimi naših prednikov, ampak tudi drugim področjem njihovega življenja. Izvemo, kako težko so živeli, koliko odrekanja je bilo v kmečkih družinah z veliko otroki. Kako vsakdanje je bilo, če so otroci umirali, še kot dojenčki ali malo večji, kako so si nekateri starši celo želeli, da bi "Bog vzel k sebi" otroke, ki so bili bolni. Kako so nekaterim menda celo pomagali na oni svet. Kako so bili še posebno očetje brezbrižni do njih, saj večinoma niti niso poznali imen vseh svojih otrok. Izvemo vse o tem, kako so že majhni otroci hodili služit in kako so nekateri celo življenje ostali hlapci in dekle. Izvemo, zakaj so bile skoraj vse tašče takšne "hudičevke", kako so živeli otroci in kako so jih kaznovali, poučimo se tudi o tem, kako so po vojni gradili hiše. Vse od prve do zadnje strani gre za izredno zanimivo branje in izjemen prispevek v zakladnico slovenske stvarne literature, ki pa se bere kot roman. Avtorica je s to raziskavo opravila res veliko in izvirno delo, sploh glede na dejstvo, da gre za vsega skupaj 800 strani obsegajoče delo, saj je prvemu delu knjige sledil še drugi del (ki se mu bom posvetila v enem od prihodnjih prispevkov).

Sicer pa, naj se še tako zmrdujemo nad čudnimi navadami naših prednikov, moramo le priznati, da se marsikaj od takrat pa vse do danes sploh ni spremenilo. Kot pravi tudi avtorica: ženske so poniževali in maltretirali takrat, a jih tudi danes. Bili so incesti - tudi danes so. Bila je prostitucija - tudi danes je. Morda se nekatere stvari ne bodo nikoli spremenile ali pa bo moralo preteči še veliko vode, preden se bo spremenilo tisto, kar se spremeniti mora. Avtorica trdi, da smo ženske po eni strani danes še na slabšem kot nekoč. Takrat ženske res niso imele nobenih pravic, a so imele vsaj samo tri dolžnosti. Danes pa imajo že veliko več pravic, a tudi veliko preveč dolžnosti. Od ženske se pričakuje, da bo "hendlala" družinsko življenje, skrbela za moža, otroke in hišo/stanovanje, slednje mora biti seveda vedno tip-top, obenem mora imeti še bleščečo kariero, v kateri je super uspešna, obvezno pa mora tudi izgledati kot iz škatlice, brez odvečnega kilogramčka, brez gubic, vedno srečna in nasmejana, za povrh ne škodi, če vsaj trikrat na teden hodi na telovadbo, tek ali jogo, vse istočasno s prevažanjem otrok po raznih krožkih in obšolskih dejavnostih. Ja, v tem pogledu nam ženskam tudi dandanes ni lahko. Ampak, bodimo iskreni ... to so zunanja pričakovanja. Vse to od nas pričakuje družba, od nas samih pa je odvisno, koliko tem pričakovanjem nasedemo. Najpomembnejše je, da prisluhnemo sebi, da ravnamo po svoji vesti in ne tako, kot nam diktira nekdo ali nekaj od zunaj. 

Če sem pri vsebinskem delu knjige nizala same pohvale, bo po oblikovni plati malo drugače. Kljub temu, da je knjiga lektorirana, vsaj tako je navedeno, nas vseeno tu in tam zmoti kakšna slovnična napaka, pa tudi tiskarskih napak je nekaj. Osebno me najbolj zmoti obrnjen besedni red v stavkih, kjer se pojavlja dvojina v preteklem času, na primer "to je naju najbolj težilo", še bolj je to moteče zato, ker se nenehno ponavlja. Praktično povsod, kjer se pojavi dvojina v pretekliku, se obvezno pojavi tudi obrnjen besedni red. Razen tega lahko najdemo v knjigi še nekaj manjših slovničnih napak, ki so manj moteče.

Kar se tiče oblike, bi lahko izpostavili le še eno, čisto praktično pomanjkljivost: vezava. Ta bi lahko bila trdnejša. Knjiga se težko odpira in ko sem jo na sredi malce raztegnila, da se mi ne bi kar naprej zapirala, je bilo hitro preveč in zdaj se lahko zgodi, da bodo listi sčasoma začeli izpadati. Glede na kvaliteto knjige in tudi glede na ceno bi se mi zdelo prav, da bi bila tudi vezava temu primerna.

Kljub manjšim oblikovnim pomanjkljivostim pa gre vsekakor za knjigo, vredno branja. Izredno koristno je, da poznamo preteklost naših prednikov in s tem svojo lastno preteklost. Saj smo konec koncev izšli iz nje. Ob branju in spoznavanju, kakšne težave, frustracije in travme so imeli ljudje takrat, pa lažje prepoznamo, ozavestimo in na koncu tudi razrešimo svoje lastne tegobe. Nenazadnje se zgodovina rada ponavlja.

Sprememba tematike bloga

Preden napišem karkoli novega, sem dolžna kratko obvestilo: moj nekdanji blog o zdravi prehrani bom spremenila v blog o književnosti, literaturi in o vsem, tako ali drugače povezanem s to tematiko. Zdi se mi resnično škoda, da moj blog stagnira, da sem prenehala pisati, pisati pa sem prenehala v glavnem zato, ker me tema, ki se ji je moj blog posvečal, ni več dovolj pritegovala. Zdrava prehrana in zdrav način življenja me vsekakor zelo zanimata, a če že govorimo o strasti - nenazadnje naslov bloga, Sladostrastnica, ostaja enak - potem je prav, da pišem o tistem, kar je v mojem življenju največja strast. Največja strast mojega življenja je književnost, pisanje, branje, razmišljanje, ocenjevanje in debatiranje o književnih delih. Zato bo to neke vrste blog knjižnega molja, če hočete, pa tudi blog osebe, ki je tudi strokovno podkovana v poznavanju literature in se z njo ne ukvarja samo ljubiteljsko. Nenazadnje sem pet let darovala študiju primerjalne književnosti in literarne teorije in čeprav bi mi bilo danes iz čisto pragmatičnih razlogov lahko marsikdaj žal, da sem se odločila za ta študij - ni namreč ravno enostavno dobiti zaposlitev, primerno moji izobrazbi, ker gre za nekaj tako specifičnega, po čemer za povrh ni prav veliko povpraševanja - kljub temu, pravim, mi ni in mi ne bo žal, hvaležna sem, da sem študirala primerjalno književnost in da sem pridobila to znanje, hvaležna sem za tista leta na fakulteti, ki so bila ena najlepših v mojem življenju, saj sem na predavanjih in nasploh pri samem študiju neskončno uživala. In to je dovolj, že to, da vem, da sem študirala tisto, kar me v življenju najbolj zanima in veseli, mi je v veliko zadoščenje.

In zato se bom v to področje še bolj poglobila, temu primerno preobrazila svoj blog in pisala o knjigah, o literaturi, na dolgo in široko. Če ne drugega, se bom zagotovo oglasila po vsaki prebrani knjigi s kritiko. Eno imam že v rokavu ... Moja prva recenzija bo posvečena knjigi, ki je v zadnjem času izredno popularna, saj že lep čas kraljuje na vrhu seznama najbolj branih knjig in najbolj iskanih knjig v knjižnicah.