O življenju čudežnega zdravilca

Roman Laurus sodobnega ruskega pisatelja Jevgenija Vodolazkina menda nekateri primerjajo z Imenom rože Umberta Eca. Kolikor se spomnim tega romana (že zelo dolgo je, kar sem ga brala), bi se mogoče res dalo potegniti kakšno vzporednico med tema dvema deloma, a po mojem mnenju ne preveč. Resda se obe zgodbi dogajata v obdobju srednjega veka in v obeh nastopa samostan, a prav veliko drugih skupnih točk med njima ni. Mogoče tudi zato, ker v Laurusu malce umanjka element dramatične napetosti, da bi lahko primerjava med njima bila povsem na mestu. V vsakem primeru je Laurus povsem samosvoje delo, roman, ki govori predvsem o ljubezni do bližnjega, o moči volje in duha, o odrekanju in služenju ljubezni.

Roman je izšel leta 2012 in avtor je zanj takoj prejel tri literarne nagrade, od tega glavno rusko literarno nagrado Velika knjiga, zaslovel pa je tudi onkraj meja Rusije. Pri nas je izšel leta 2015 v zbirki Moderni klasiki Cankarjeve založbe, v odličnem prevodu Lijane Dejak, ki je zanj prejela Sovretovo nagrado. Prevajanje najbrž ni bilo prav mehek oreh, saj je Vodolazkin, ki je sicer eden vodilnih sodobnih znanstvenih preučevalcev staroruske literature, v roman vpletel staroruski jezik, predvsem v dialoge, kjer je govora o verskih zadevah. Prevajalka je te stavke v stari cerkveni slovanščini mojstrsko prenesla v protestantsko slovenščino, kot so jo govorili v času Trubarja. Tako pri branju dobimo resničen občutek tistega časa, davnega 15. stoletja, v katerem se zgodba večinoma odvija.

Roman Laurus je pravzaprav svojevrsten fenomen: od leta 2012 do danes je bil preveden že v 23 jezikov in še ga prevajajo. Ko ga je avtor končal, je bil menda prepričan, da ga bodo prebrali samo njegova žena in nekaj prijateljev. Morebiti zato, ker je bil tako drugačen od sodobne literature in vsega, kar je danes v njej "moderno". A kot kaže, bralci z veseljem sprejmemo tudi kaj drugačnega.

Poleg vsebine je zanimiva tudi zgradba romana. Mojo pozornost je takoj pritegnilo dejstvo, da v knjigi ni narekovajev. Veliko je dialogov, torej veliko premega govora, a brez narekovajev. Gre torej za neke vrste "svobodno" ali "prosto prozo", če bi tak termin seveda obstajal, in če bi se dalo potegniti vzporednico s svobodnim ali prostim verzom v poeziji. Za bralca to pomeni, da mora biti mogoče le malce bolj pozoren pri branju, da mu ne uide, kdaj je kdo kaj rekel, saj ni nobenih narekovajev, ki bi že od daleč opozarjali na to.  

Roman opisuje življenje srednjeveškega zdravilca Arsenija, ki na nek način preživi štiri različna življenja in ima tudi štiri različna imena. Je človek z nadnaravnimi močmi, ki ljudi zdravi najprej s pomočjo zdravilnih zelišč (to znanje mu je predal dedek), potem pa vse pogosteje že samo z dotikom, saj skozi življenje spoznava, da niso zelišča tista, ki povzročijo ozdravitev, pa tudi njegov dotik ne, sebe Arsenij vidi zgolj kot božje orodje. Tisto najpomembnejše, kar sproži ozdravitev, je vera; vera ljudi v to, da bodo ozdraveli. V času, ko po Evropi razsaja "črna smrt", kuga, ima Arsenij ogromno dela. Vse dneve in noči hodi naokrog, potuje skozi mesta in vasi, ki jih je prizadela kuga, in rešuje ljudi pred gotovo smrtjo. In, zanimivo: sam, čeprav gre za skrajno nalezljivo bolezen, pri tem nikoli ne zboli. 

Celotno Arsenijevo življenje je pravzaprav poskus, da bi se odkupil za greh, ki ga je storil že kot mlad fant, ko je nehote povzročil smrt svoje ljubljene in njunega nerojenega otroka. Osebno me je najbolj pretresel podroben opis zelo težavnega poroda, ki se konča tragično. Ta huda izkušnja v rani mladosti Arsenija povsem spremeni, sprva si želi umreti tudi sam. Potem pa najde svojo rešitev v nesebični pomoči drugim, kar je pravzaprav počel že prej. Vse njegovo bivanje je posvečeno ljubljeni Ustini, vse, kar počne, počne zanjo in na nek način živi namesto nje. Svoji ljubezni tako ostane zvest tudi po njeni smrti, vse življenje, in ves svoj preostali čas preživi kot asket in svetnik. Roman je večplasten in čas v zgodbi ne poteka vselej linearno; pripoved včasih skoči v preteklost, v Arsenijeve spomine, pa tudi v daljno prihodnost. Lahko bi rekli, da je to roman o času, o tem, da časa pravzaprav ni. Da ni preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, ampak da vse obstaja hkrati, tukaj in zdaj. Čas je tu le zato, da se mi lažje znajdemo, ker človeška zavest pač ne more sprejeti vase vsega naenkrat. Zato si ljudje čas predstavljamo kot linearno črto, ki teče naprej, čeprav ima v resnici obliko spirale, ki nima ne začetka ne konca. (Zanimivo, to me spominja na določeno stran v moji knjigi, kjer omenjam točno to.)

Sicer pa odsotnost časa ni edino sporočilo te knjige. Sama bi rekla, da je tu vsaj še eno zelo pomembno sporočilo, ki ga predaja roman Laurus. To je sporočilo o moči človeškega duha, o tem, kaj vse se da doseči z močjo volje. O tem, kaj vse lahko človek prenese, čemu vse se lahko odreče, pa bo še vedno živel in preživel, in kako neverjetno moč imajo njegove misli, njegova vera in ljubezen do bližnjega. To pa je nekaj, kar je aktualno v vseh časih - no, le še en dokaz, da časa v resnici ni. 

Pravila božanske ljubezni

Če bi me kdo prosil, naj mu priporočim knjigo, ki ne bo običajni priročnik za samopomoč, duhovno rast in iskanje samega sebe (ki jih je dandanes povsod okrog nas že malo morje), ampak naj bo raje leposlovno delo, roman, vendar naj bo v njej toliko življenjske modrosti in duhovnih resnic, kot jih še v priročnikih težko najdemo, naj bo torej vse skupaj v obliki zgodbe, vendar tako nabito s pomenom, da knjiga od njega kar poka po šivih - bi mu priporočila tole. Štirideset pravil ljubezni turške pisateljice Elif Shafak. Za vse, ki mogoče ne marajo romanov ali pa sem jim zdi škoda časa za branje leposlovja - ob tej knjigi bodo spoznali, da se da tudi v leposlovni obliki povedati vse tisto bistveno in temeljno - bržkone še bolje in bolj učinkovito kot v obliki suhoparnega priročnika. 

Roman Štirideset pravil ljubezni je resnično, z eno besedo - očarljiv. Magičen. Navdihujoč. Božanski. No, to je že krepko več besed kot ena. Sicer pa je nemogoče opisati takšno knjigo z eno samo besedo. Sploh me ne čudi, da je postala uspešnica in da je avtorica z njo zaslovela. Roman je prvič izšel leta 2010, pri nas pa je doživel že tri natise pri založbi Sanje. Privlačna je že sama zgradba romana: gre pravzaprav za zgodbo v zgodbi. Pripoved nas takoj potegne v svoj neustavljiv, magičen vrtinec, in z zanimanjem spremljamo obe zgodbi: okvirno, ki se dogaja v sodobnosti, in tisto "vstavljeno", ki se odvija v preteklosti, v daljnem 13. stoletju. Protagonistka okvirne zgodbe je Ella, štiridesetletna ameriška gospodinja, poročena in mati treh otrok, ženska, ki živi ustaljeno družinsko življenje, v katerem ne more biti več presenečenj, in ženska, ki ugotavlja, da je ljubezen med njo in možem nekam izginila, obenem pa se dobro zaveda moževih skrivnih skokov čez plot, a se pretvarja, da ničesar ne sumi. Tu so tudi določene težave z otroki in Ella kot popolna mati in gospodinja najraje beži v svet kuhanja, ker je to nekaj, v čemer se počuti najbolj suvereno in najbolj doma. Vendar ima tudi druge talente in že takoj na začetku izvemo, da je pravkar začela honorarno delati za neko literarno agencijo. Njene naloge vključujejo branje literarnih del neznanih avtorjev in pisanje poročil o njih. Tako ji literarna agencija pošlje roman Sladka blasfemija neznanega avtorja iz Amsterdama. Ko ga Ella začne brati, se prične potovanje v še eno zgodbo: zgodbo romana, ki se dogaja v letih 1242 do 1260 in opisuje neverjetno, nezemeljsko prijateljstvo med sufijskim učiteljem in pesnikom Rumijem ter potujočim dervišem Šamsom iz Tabriza, nekonvencionalnim modrecem, ki je povsod, kjer se je pojavil, dvigal prah in puščal ljudi odprtih ust. Njuna vez je tako močna, tako nadčloveška in božanska, da presega okvirje običajne človeške navezanosti in ljubezni in zato jo le malokdo v njuni okolici lahko razume. Sta duhovna sopotnika, ki se spoznata v na videz usodno določenem trenutku, skupaj preživita določeno obdobje življenja, potem pa se morata na tragičen način raziti. Šams je tisti, ki Rumiju in vsem, s katerimi pride v stik, predaja svoje modrosti v obliki štiridesetih pravil ljubezni. Po tem usodnem srečanju ni Rumi nikoli več enak; prijateljstvo s Šamsom ga popolnoma spremeni. Postane pesnik, kar prej ni bil. Zveza z dervišem ga preoblikuje in pregnete kot glino: iz uglednega, spoštovanega predavatelja in učitelja se spremeni v nekoga, ki izgubi ves svoj ugled in začne pisati pesmi. Zahvaljujoč poznanstvu s Šamsom ga danes poznamo kot enega najbolj priznanih bližnjevzhodnih pesnikov, ki se uvršča v sam vrh svetovne lirike. Znan je tudi kot "pesnik božanske ljubezni". 

Ella torej bere roman o Rumiju in Šamsu, obenem pa se tudi njeno življenje začne spreminjati, sprva nežno in neopazno, potem pa čedalje bolj neustavljivo in - prav tako usodno. V njeno življenje prav v trenutku, ko je že obupala in povsem nehala verjeti, da bi se ji kaj takega lahko še kdaj zgodilo, vstopi ljubezen. Strastna, vznemirljiva, zasvajajoča ljubezen. Vendar tudi Elli podobno kot Rumiju tragičen konec ni prihranjen ...

Vse nadaljnje besede bi bile odveč, kdor si želi spoznati ves čar in življenjsko modrost knjige Štirideset pravil ljubezni, jo mora vzeti v roke in jo použiti od začetka do konca. In, verjemite - použili jo boste kot slastno čokoladno tortico, ki vas bo ne le posladkala, ampak tudi nahranila, globoko, bogato in prepotrebno. Zgolj za prikaz, priokus te literarne tortice bom navedla nekaj odlomkov iz knjige - nekatera od štiridesetih pravil ljubezni, o katerih govori Šams iz Tabriza.

"Ne iščem česa drugačnega. Boga iščem," sem rekel. "Moje iskanje je iskanje boga."

"Potem pa iščeš na napačnem kraju," je odvrnil, in njegov glas je bil nenadoma zadrgnjen. "Ta kraj je bog zapustil! Ne vemo, kdaj bo nazaj."

Srce v prsih mi je ob teh besedah uplahnilo. "Kadar kdo govori slabo o bogu, govori slabo o sebi," sem rekel.

Čuden, skrivenčen nasmeh se je zarisal na gostilničarjevih ustih. Na njegovem obrazu sem videl grenkobo in ogorčenost in še nekaj, kar je spominjalo na otročjo prizadetost.

"Ali ne pravi bog 'saj smo mu bližji od utripalnice na vratu'?" sem vprašal. "Bog ni nekje daleč na nebu. Je v vseh in vsakem izmed nas. Zato nas nikoli ne zapusti. Kako bi lahko zapustil sebe?"

"Vendar zapusti," je pripomnil gostilničar, njegove oči pa so bile mrzle in uporne. "Če je bog tukaj, pa ne migne s prstom, ko brezmejno trpimo, kaj nam to pove o njem?"

"To je prvo pravilo, brat," sem rekel. "Kako vidimo boga, je neposreden odsev tega, kako vidimo sebe. Če nam bog v misli prikliče predvsem strah in obtoževanje, pomeni, da se je v nas nabralo preveč strahu in obtoževanja. Če vidimo boga kot polnega ljubezni in sočutja, smo takšni tudi sami." 

Šams je za trenutek obmolknil in počakal, da je mojster prižgal oljenko. "Eno od pravil pravi: Lahko proučuješ boga skozi vse in vsakogar v vesolju, kajti bog ni omejen na mošejo, sinagogo ali cerkev. A če moraš še vedno vedeti, kje natanko je njegovo domovanje, obstaja samo en kraj, kjer ga lahko iščeš: srce iskrenega ljubimca. Nikogar ni, ki je živel, potem ko ga je videl, kakor ni nikogar, ki je umrl, potem ko ga je videl. Kdor ga je našel, bo z njim ostal za vedno."

Srce v prsih se mi je stisnilo. Počasi sem izdihnil, zelo počasi. Nisem si mogel kaj, da se ne bi spomnil pravil. Osamljenost in samota sta dve različni stvari. Ko si osamljen, se je lahko zavajati, da si na pravi poti. Samota je boljša za nas, saj pomeni, da smo sami, ne da bi bili osamljeni. A na koncu je bolje najti nekoga, osebo, ki bo tvoje zrcalo. Zapomni si, samo v srcu drugega človeka lahko resnično vidiš sebe in božjo navzočnost v sebi. 

Ko sem gledal ljudi okoli sebe, sem se spomnil še enega zlatega pravila: Lahko je ljubiti popolnega boga, brezmadežnega in nezmotljivega, kakršen je. Precej težje pa je ljubiti soljudi z vsemi njihovimi napakami in pomanjkljivostmi. Zapomnite si, samo tisto lahko poznamo, kar zmoremo ljubiti. Brez ljubezni ni modrosti. Če se ne naučimo ljubiti božjih stvaritev, ne moremo ne resnično ljubiti ne resnično poznati boga. 

Hotela sem, da razloži, pa je nadaljeval: "To je eno od štiridesetih pravil. Če bi rad spremenil to, kako se drugi vedejo do tebe, moraš najprej spremeniti to, kako se do sebe vedeš sam. Če se ne naučiš ljubiti samega sebe, popolnoma in iskreno, ni nobene možnosti, da boš ljubljen. Ko enkrat dosežeš to stopnjo, bodi hvaležen za vsak trn, ki ga drugi morda vržejo vate. To je znak, da te bodo kmalu zasuli z vrtnicami." Na kratko je premolknil in nato dodal: "Kako lahko krivite druge, da vas ne spoštujejo, ko pa sami o sebi mislite, da niste vredni spoštovanja?"