Roman Laurus sodobnega ruskega pisatelja Jevgenija Vodolazkina menda nekateri primerjajo z Imenom rože Umberta Eca. Kolikor se spomnim tega romana (že zelo dolgo je, kar sem ga brala), bi se mogoče res dalo potegniti kakšno vzporednico med tema dvema deloma, a po mojem mnenju ne preveč. Resda se obe zgodbi dogajata v obdobju srednjega veka in v obeh nastopa samostan, a prav veliko drugih skupnih točk med njima ni. Mogoče tudi zato, ker v Laurusu malce umanjka element dramatične napetosti, da bi lahko primerjava med njima bila povsem na mestu. V vsakem primeru je Laurus povsem samosvoje delo, roman, ki govori predvsem o ljubezni do bližnjega, o moči volje in duha, o odrekanju in služenju ljubezni.
Roman je izšel leta 2012 in avtor je zanj takoj prejel tri literarne nagrade, od tega glavno rusko literarno nagrado Velika knjiga, zaslovel pa je tudi onkraj meja Rusije. Pri nas je izšel leta 2015 v zbirki Moderni klasiki Cankarjeve založbe, v odličnem prevodu Lijane Dejak, ki je zanj prejela Sovretovo nagrado. Prevajanje najbrž ni bilo prav mehek oreh, saj je Vodolazkin, ki je sicer eden vodilnih sodobnih znanstvenih preučevalcev staroruske literature, v roman vpletel staroruski jezik, predvsem v dialoge, kjer je govora o verskih zadevah. Prevajalka je te stavke v stari cerkveni slovanščini mojstrsko prenesla v protestantsko slovenščino, kot so jo govorili v času Trubarja. Tako pri branju dobimo resničen občutek tistega časa, davnega 15. stoletja, v katerem se zgodba večinoma odvija.
Roman Laurus je pravzaprav svojevrsten fenomen: od leta 2012 do danes je bil preveden že v 23 jezikov in še ga prevajajo. Ko ga je avtor končal, je bil menda prepričan, da ga bodo prebrali samo njegova žena in nekaj prijateljev. Morebiti zato, ker je bil tako drugačen od sodobne literature in vsega, kar je danes v njej "moderno". A kot kaže, bralci z veseljem sprejmemo tudi kaj drugačnega.
Poleg vsebine je zanimiva tudi zgradba romana. Mojo pozornost je takoj pritegnilo dejstvo, da v knjigi ni narekovajev. Veliko je dialogov, torej veliko premega govora, a brez narekovajev. Gre torej za neke vrste "svobodno" ali "prosto prozo", če bi tak termin seveda obstajal, in če bi se dalo potegniti vzporednico s svobodnim ali prostim verzom v poeziji. Za bralca to pomeni, da mora biti mogoče le malce bolj pozoren pri branju, da mu ne uide, kdaj je kdo kaj rekel, saj ni nobenih narekovajev, ki bi že od daleč opozarjali na to.
Roman opisuje življenje srednjeveškega zdravilca Arsenija, ki na nek način preživi štiri različna življenja in ima tudi štiri različna imena. Je človek z nadnaravnimi močmi, ki ljudi zdravi najprej s pomočjo zdravilnih zelišč (to znanje mu je predal dedek), potem pa vse pogosteje že samo z dotikom, saj skozi življenje spoznava, da niso zelišča tista, ki povzročijo ozdravitev, pa tudi njegov dotik ne, sebe Arsenij vidi zgolj kot božje orodje. Tisto najpomembnejše, kar sproži ozdravitev, je vera; vera ljudi v to, da bodo ozdraveli. V času, ko po Evropi razsaja "črna smrt", kuga, ima Arsenij ogromno dela. Vse dneve in noči hodi naokrog, potuje skozi mesta in vasi, ki jih je prizadela kuga, in rešuje ljudi pred gotovo smrtjo. In, zanimivo: sam, čeprav gre za skrajno nalezljivo bolezen, pri tem nikoli ne zboli.
Celotno Arsenijevo življenje je pravzaprav poskus, da bi se odkupil za greh, ki ga je storil že kot mlad fant, ko je nehote povzročil smrt svoje ljubljene in njunega nerojenega otroka. Osebno me je najbolj pretresel podroben opis zelo težavnega poroda, ki se konča tragično. Ta huda izkušnja v rani mladosti Arsenija povsem spremeni, sprva si želi umreti tudi sam. Potem pa najde svojo rešitev v nesebični pomoči drugim, kar je pravzaprav počel že prej. Vse njegovo bivanje je posvečeno ljubljeni Ustini, vse, kar počne, počne zanjo in na nek način živi namesto nje. Svoji ljubezni tako ostane zvest tudi po njeni smrti, vse življenje, in ves svoj preostali čas preživi kot asket in svetnik. Roman je večplasten in čas v zgodbi ne poteka vselej linearno; pripoved včasih skoči v preteklost, v Arsenijeve spomine, pa tudi v daljno prihodnost. Lahko bi rekli, da je to roman o času, o tem, da časa pravzaprav ni. Da ni preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, ampak da vse obstaja hkrati, tukaj in zdaj. Čas je tu le zato, da se mi lažje znajdemo, ker človeška zavest pač ne more sprejeti vase vsega naenkrat. Zato si ljudje čas predstavljamo kot linearno črto, ki teče naprej, čeprav ima v resnici obliko spirale, ki nima ne začetka ne konca. (Zanimivo, to me spominja na določeno stran v moji knjigi, kjer omenjam točno to.)
Sicer pa odsotnost časa ni edino sporočilo te knjige. Sama bi rekla, da je tu vsaj še eno zelo pomembno sporočilo, ki ga predaja roman Laurus. To je sporočilo o moči človeškega duha, o tem, kaj vse se da doseči z močjo volje. O tem, kaj vse lahko človek prenese, čemu vse se lahko odreče, pa bo še vedno živel in preživel, in kako neverjetno moč imajo njegove misli, njegova vera in ljubezen do bližnjega. To pa je nekaj, kar je aktualno v vseh časih - no, le še en dokaz, da časa v resnici ni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar