(December 2019)

 

Doživela sem zelo prijetno presenečenje, ki me je močno vzradostilo. Neznana gospa, ime ji je Bojana, mi je v klepetalnik poslala zasebno sporočilo: »Joj, Lejla, tvoja knjiga …« in dodala tri srčke. Bila sem tako presenečena in zmedena, da sem pozabila, da moja druga knjiga sploh še ni izšla, in sem jo vprašala, katero knjigo misli. V odgovoru se mi je najprej opravičila za tikanje (ki me ni niti najmanj zmotilo) in omenila mojo prvo knjigo. (Seveda, katero pa?!) »Takooo dobra zgodba, počutila sem se, kot bi brala svoje že izgubljene dnevnike,« je pisala. »Sicer sem se skozi knjigo prebijala bolj počasi, ker sem si ob branju delala seznam literature, ki je notri omenjena, in bi jo rada prebrala.« Napisala je še, da jo čudi, da so izvodi moje knjige v knjižnici videti tako novi, kot da bi bila knjiga še povsem neodkrita, tudi na spletu se o njej nič ne govori. »Ko pa se kakšen bizgec spomni nekaj naumiti in naredi dobro reklamo, je pa takoj bestseller.« Odgovorila sem ji, da je res ogromno odvisno od tega, kdo je knjigo napisal. Dokler si bolj ko ne neznan avtor, te skoraj nihče ne povoha. Na koncu je napisala še: »Samo eno napako ima vaš roman … zahteva nadaljevanje.« Odgovorila sem ji, da nadaljevanje prihaja, da je drugi del že napisan, le da še ne vem, kdaj izide. »Super, Lejla, kar tako naprej, z veseljem vas bomo brali.« Zahvalila sem se ji in poudarila, koliko mi pomenijo takšni odzivi, kot je njen. Zaradi tega konec koncev pišem. Najprej zase, a v enaki meri tudi za bralce. 

[...]

***

(iz romana Zgoraj brez)

(Januar 2019)

 

Oni dan sem imela s homeopatinjo dolg klepet v spletnem klepetalniku. Postavila sem ji veliko vprašanj o tej bolezni, o možnih vzrokih zanjo in o tem, kako se jo zdravi. Bila je zelo prijazna, njeni odgovori so bili hitri in točni. Najin klepet je trajal kar nekaj časa, vmes pa sem počela še kup drugih stvari.

[...] na kratko sem ji opisala svoj način prehranjevanja in jo vprašala, ali je možno, da bi bila ta bolezen pri meni posledica pomanjkanja kakšnih ključnih hranil v prehrani. Poudarila sem, da v to sicer ne verjamem, ker se večino časa počutim zelo dobro; mesa ne jem že od pubertete; odkar sem skoraj povsem črtala predelan sladkor in gluten ter pojem le malo kuhane hrane (presna prehrana sestavlja vsaj dobro polovico, če ne tri četrtine mojega jedilnika), pa opažam, da imam tudi znatno več energije. Dobro je vedeti, kaj lahko rečem drugim, če me kdaj kdo vpraša, sem ji napisala. Njen odgovor je bil kratek in jedrnat: »Če imate pomanjkanje kakšnih hranilnih snovi, se to lahko potrdi izključno s testiranjem. Vendar je alopecija avtoimuna bolezen, te pa izvirajo iz oslabljenega črevesja in so v skoraj vseh primerih povzročene s cepivi.« [...]

***

(iz romana Zgoraj brez) 

(Januar 2023)

Ponovno se mi je sanjalo o laseh. Spet sem jih imela. Te sanje so že kot jebena lajna in v njih sem vedno tako srečna, tako nepopisno hvaležna, da imam lase, predvsem pa je to vselej nekaj izjemno naravnega. Tako zelo naravno in tako neverjetno resnično. Tista sanjska realnost, kjer imam lase, se mi zmeraj zdi neprimerno bolj resnična kot ta tukaj, v ‘budnem’ stanju, kjer sem brez njih.

Zakaj ‘budno’ v narekovajih? Zato, ker dejansko ne vem, katero je v resnici  budno stanje: tole zdaj, ko ne spim, ali tisto v sanjah, ko spim.

Nekaj sem brala, nekaj o laseh. “Britje glave znotraj določenih asketskih linij je simbolično predstavljalo ločitev od predvidenega življenja na tem svetu in nevtraliziranje karmičnih vplivov iz preteklosti.”

Kot bi mi nekaj prižgalo luč v možganih. Kot da sem zdaj za nekaj težkih kilogramov lažja. Morda se mi je pa to preprosto moralo zgoditi! Prav zato – da se je na ta način presekala moja negativna karma. In to na širšem nivoju, na ravni družinske karme, celih rodov – ženskih prednic. Morebiti so se lahko le na ta način dokončno pretrgali določeni toksični vzorci, ki so se že dolgo vlekli, iz generacije v generacijo.

[...] V teh zadnjih sanjah sem imela moške lase. Ne vem, kaj naj bi to pomenilo, niti v čem so bili tako zelo različni od ženskih, vem samo, da so bili moški. Je bil mogoče tudi to nekakšen simboličen namig na presek z ‘žensko karmo’?  

***

(iz romana Zgoraj brez)