(Januar 2023)

Ponovno se mi je sanjalo o laseh. Spet sem jih imela. Te sanje so že kot jebena lajna in v njih sem vedno tako srečna, tako nepopisno hvaležna, da imam lase, predvsem pa je to vselej nekaj izjemno naravnega. Tako zelo naravno in tako neverjetno resnično. Tista sanjska realnost, kjer imam lase, se mi zmeraj zdi neprimerno bolj resnična kot ta tukaj, v ‘budnem’ stanju, kjer sem brez njih.

Zakaj ‘budno’ v narekovajih? Zato, ker dejansko ne vem, katero je v resnici  budno stanje: tole zdaj, ko ne spim, ali tisto v sanjah, ko spim.

Nekaj sem brala, nekaj o laseh. “Britje glave znotraj določenih asketskih linij je simbolično predstavljalo ločitev od predvidenega življenja na tem svetu in nevtraliziranje karmičnih vplivov iz preteklosti.”

Kot bi mi nekaj prižgalo luč v možganih. Kot da sem zdaj za nekaj težkih kilogramov lažja. Morda se mi je pa to preprosto moralo zgoditi! Prav zato – da se je na ta način presekala moja negativna karma. In to na širšem nivoju, na ravni družinske karme, celih rodov – ženskih prednic. Morebiti so se lahko le na ta način dokončno pretrgali določeni toksični vzorci, ki so se že dolgo vlekli, iz generacije v generacijo.

[...] V teh zadnjih sanjah sem imela moške lase. Ne vem, kaj naj bi to pomenilo, niti v čem so bili tako zelo različni od ženskih, vem samo, da so bili moški. Je bil mogoče tudi to nekakšen simboličen namig na presek z ‘žensko karmo’?  

***

(iz romana Zgoraj brez)