Modrost divjine

Če ne drugega, bi me pri tej knjigi pritegnila že naslovnica. Že od nekdaj so se mi volkovi zdeli nekaj posebnega. Vse živali neizmerno spoštujem, a v zvezi z volkovi sem imela vedno prav posebna čustva. In ob branju te knjige se mi je potrdilo, da ni to nič neobičajnega, da nisem edina, ki tako čuti. Med človekom in volkom zares obstaja poseben odnos. Ali je razlog za to v tem, da je volk prednik psa, ki naj bi bil "človekov najboljši prijatelj", ali pa še v čem drugem, mogoče nikoli ne bomo natančno vedeli. Zagotovo pa k temu pripomore tudi dejstvo, da smo si ljudje in volkovi v marsičem izjemno podobni.

Knjiga Modrost volkov je pri nas prvič izšla lani pri založbi Mladinska knjiga. Napisala jo je nemška raziskovalka volkov Elli H. Radinger, ki je veliko let preživela v Yellowstonu, kjer je bivala sredi neokrnjene divjine in v osrčju območja divjih volkov. Z vsakodnevnim opazovanjem teh veličastnih plenilcev se je o njih naučila marsikaj. V knjigi opiše vsa področja življenja volkov, izvemo, kako velik pomen ima zanje družina, kako si pomagajo med sabo in skrbijo drug za drugega, kako inteligentno rešujejo probleme, kakšen je njihov odnos do človeka in koliko (če sploh) so človeku dejansko nevarni. Dejstva o teh divjih lepotcih so naravnost fascinantna - od njih bi se lahko česa naučili. Neverjetno je, kako pomembna je pri volkovih družina; vse temelji na njej. Volkovi živijo v tropih, ki bi se jim z drugo besedo lahko reklo - družine. Vsak trop je namreč sestavljen iz dveh vodilnih volkov, ki sta par, starša, in njunih mladičev več generacij. Vsako pomlad se pridružijo novi mladiči, prejšnji pa lahko odidejo iz matičnega tropa, gredo "na svoje", ali pa ostanejo v varnem okrilju družine. Zanimivo je, da skrb za mladiče in vzgoja nista izključno stvar matere, ampak vseh. Vsi pomagajo vzgajati mladiče: od matere in očeta do bratov in sester, tet in stricev, skratka vsi, ki so v tropu. In nikakor ne gre zanemariti njihovega odnosa do bolnih ali starih članov tropa. Za te še posebej ganljivo skrbijo. Nikoli jih ne zapustijo, nosijo jim že napol prebavljeno hrano (tako kot mladičem), če so bolni, so ob njih, dokler si ne opomorejo. Ob vsem tem nikoli ne pozabijo na igro. Odrasli volkovi se igrajo z mladiči in med sabo. Znajo se prilagoditi vsakemu položaju. Če naletijo na težave, najdejo očarljivo preproste rešitve. Če je nek položaj neugoden in ga ne morejo spremeniti, ne gredo z glavo skozi zid (kot marsikdaj počnemo ljudje). Ali kot pravi avtorica: 

Nobenega tarnanja, pritoževanja in jeznega udarjanja s tacami po tleh. Položaja ni mogoče spremeniti - izkoristimo ga, kolikor gre, ali pa poiščimo drugo možnost. 

(Modrost volkov, str. 271)

Sicer pa je to lastnost, ki jo imajo vse živali. Ljudje smo tisti, ki kompliciramo, se oklepamo svojih hotenj in predstav o tem, kako bi nekaj moralo biti, in predvsem se oklepamo svojega ega. Smo nekakšna nevrotična, krčevita bitja, ki so pozabila, kako lepo in preprosto bi postalo življenje, če bi samo bila.

Avtorica to dobro opiše v naslednjem odlomku:

Volkovi in divjina nas vodijo do eksistenčnih duhovnih vprašanj: Kdo sem? Zakaj sem tu? Kaj je smisel življenja? V sebi začutimo iskrico božanskega, ki se skriva v vseh živalih. Le da si volkovi teh vprašanj ne zastavljajo. Ne zanima jih, ali so naše totemske živali in ali jih želimo postaviti na oltar ali pa jih sovražiti. Ne zanima jih niti, ali smo sploh tu. Zanje nismo nič drugega kot del njihovega okolja, ki se mu prilagodijo.

Morda je ravno to njihovo veliko darilo, namenjeno nam: ta nepomembnost nas ljudi za volkove. Morda v odnosu z naravo potrebujemo nekaj več ponižnosti in skromnosti. Čas bi že bil, da se ne bi več imeli za tako pomembne in da bi preprosto bili. Potem bomo volku bliže, kot smo mu bili kadarkoli.

(Modrost volkov, str. 230) 

Knjiga se seveda dotakne tudi v zadnjem času posebno pereče tematike: škode, ki naj bi jo povzročali volkovi, in sovraštva, ki ga nekateri gojijo do teh divjih živali. Ob tem bi se bilo treba najprej vprašati tole: Kdo je bil prej tu, mi ali volkovi? Sledilo bi lahko vprašanje: Kdo je po naravi in v fiziološkem smislu plenilec in mesojedec, mi ali volkovi? Odveč ne bi bilo tudi razmisliti o tem, kje in komu volkovi povzročijo največ škode - tistim, ki imajo svoje živali primerno zaščitene ali tistim, ki jih nimajo? Če človek že mora posedovati živali (ovce, koze, krave itd.), potem naj jih vsaj primerno zaščiti, če živi na območju, kjer živijo tudi volkovi. Ker, če tega ne naredi, kako si sploh lahko dovoli kakršno koli pritoževanje? Treba se je zavedati, da je volk, ne glede na to, kako ga sovražimo in kako ga ne prenesemo, inteligentna žival, ki je tudi oportunist. Če bi vam ponudili hrano na pladnju, bi jo zavrnili, vseeno šli v gozd in tratili dragoceno energijo, da bi si ulovili plen? Zakaj le, če vam nekdo pred nos nastavlja hrano? In, nenazadnje, če ne bi imeli vseh tistih ubogih živali doma, ki jih imate tam le zato, da jih boste slej ko prej zaklali in pojedli, potem teh problemov sploh ne bi bilo. Človek si sam ustvari probleme. Če bi jedel le tisto, kar je dejansko njegova hrana (in ne tisto, kar ni), vseh teh kolobocij ne bi bilo. Volk bi bil sit in koza cela. Rekli boste: "Ampak ljudje od tega živijo. To je njihov kruh." To razumem, ampak saj se ni tako težko preusmeriti. Ljudje lahko živijo od marsičesa. Verjamem, da prihaja čas, ko se bodo ljudje prisiljeni iz vzreje živali za prehrano preusmeriti v gojenje rastlin za prehrano, torej poljedelstvo in sadjarstvo. Čas bi bil, da bi se spomnili, kaj je v resnici naša osnovna hrana. A to je že predmet druge razprave ... Človek bi se moral naučiti sobivanja z naravo, tudi z volkom. Seveda je najlažje tisto, kar nas boli, preprosto odstraniti. Problematične volkove, ki so tako hudobni do nas, odstrelimo, pa je. In s tem naj bi bil problem rešen. Človek je tako topoumen, da sploh ne sprevidi, da se s tem problemi šele začnejo. Preprosto ne vidi, da je v naravi vse povezano z vsem. Dokler bomo delali proti naravi, tako dolgo bo narava proti nam. In ob vsem, kar počnemo, se resnično čudim, kako da nas še ni preprosto izpljunila kot nadležen, kužen tujek v ustih.  

O tej problematiki govori naslednji odlomek iz knjige:

Ko ga je Kenny vprašal, kaj stori, če mu volk upleni ovco, je rejec odgovoril: "Sramujem se."

Kenny je zmedeno poizvedoval naprej: "Kaj to pomeni, da se sramuješ?" Odgovor ga je ganil.

"Sramujem se pred drugimi rejci, ker sem slab pastir. Za živali sem odgovoren in moram poskrbeti za to, da se jim nič ne zgodi."

Tak odnos bi si želela tudi od nemških rejcev. Ni treba, da ljubijo volkove, prav pa bi bilo, da bi svoje ovce imeli toliko radi, da bi jih zaščitili pred volkom. Tako bi se moralo živeti z volkom. Brez večnega pritoževanja in jamranja, brez prelaganja odgovornosti na državo, brez obtoževanja plenilca, ki zgolj živi svoje življenje. Prevzemanje odgovornosti na lastna pleča in sprejemanje dejstva, da je življenje pač takšno, kakršno je, in da je volk del tega življenja.

(Modrost volkov, str. 257-258) 

Knjigo toplo priporočam vsem, ki imajo še nekaj zdrave pameti in srčnosti. Vsem, ki se zavedajo, da je narava z vsemi svojimi prebivalci mnogo, mnogo večja od nas. Vsem, ki vedo, da volkovi, druge divje živali in narava nasploh brez nas lahko preživijo. Mi pa brez narave ne moremo. 

Moj najnovejši knjižni projekt

Čas je, da napišem kaj o svojem zadnjem projektu, s katerim se ukvarjam od letošnjega julija in je zdaj pri koncu, obenem pa je tudi že "uradno potrjen", če se tako izrazim. Saj bom vse razložila ... 😉

Poleti sem dobila idejo za novo knjigo in se takoj vrgla v delo. S pomočjo Facebooka sem poiskala in pisala približno sto šestdesetim ljudem. Vsem tem ljudem je bila skupna ena stvar: vsi so vegani. Ja, moja ideja je bila napisati knjigo o veganstvu oziroma, natančneje: zbrati pričevanja ljudi, ki so vegani, in jih objaviti v knjigi. Razmišljala sem, da bi bilo že kar nujno malce razbiti ta večni mit o shiranih, podhranjenih in šibkih, na drugi strani pa agresivnih, vsiljivih in "tečnih" veganih. Super bi bilo zbrati pričevanja čim več ljudi, ki se prehranjujejo in živijo na ta način in pokazati, da so vegani povsem normalni ljudje, ki se od drugih večinoma razlikujejo le po tem, da si upajo razmišljati s svojo glavo, izven družbeno sprejetih okvirjev, in predvsem poslušati svoje srce. Ljudje, ki so v sebi prebudili empatijo, sočutje, in jih tega ni sram, še več, zaradi tega si upajo biti tudi zasmehovani. Obenem, sem razmišljala, bi takšnale "raziskava" pokazala tudi, da vegani ne trpijo nobenega pomanjkanja, temveč so, nasprotno, v splošnem bolj zdravi od vsejedcev in bolje telesno pripravljeni. Ideja o tem projektu se je izoblikovala v moji glavi kar na vsem lepem, lahko bi rekla čez noč. In dela sem se lotila takoj. Šlo je hitro in bilo je neverjetno zanimivo. Vsi, ki sem jim pisala, mi seveda niso odgovorili. Ogromno pa se jih je z navdušenjem odzvalo in kasneje, ko se je glas o tem mojem projektu že malce razširil, mi jih je veliko pisalo tudi samoiniciativno. Branje pričevanj najrazličnejših ljudi je bilo zame enkratna izkušnja. Vsak prispevek sem seveda tudi uredila in lektorirala. V štirih mesecih sem zbrala več kot osemdeset pričevanj (v tem trenutku jih je 83, dobila naj bi še eno ali dve). Svoje poglede je prispevalo tudi nekaj znanih Slovencev veganov, pa tudi zdravnik in psihiater. 

Seveda sem si že skoraj od vsega začetka razbijala glavo okoli tega, kateri založbi naj knjigo ponudim. Jasno, da mi je bilo veliko do tega, da bi izšla, pa tudi, da bi izšla čim prej. Res ne bi čakala leto ali dve na izid knjige s tako aktualno temo. Da je tema aktualna in zanimiva, priznavajo vsi, tudi nevegani. Ko sem nekaj osebam, ki sodijo med slednje, omenila ta svoj projekt, so vse potrdile, da gre za izredno zanimivo temo in da bo knjiga za bralce zagotovo zelo privlačna. Da ne govorim o krasnih ljudeh, ki so sodelovali pri njenem nastanku - vsi po vrsti komaj čakajo na izid knjige. Hitro je torej postalo jasno, da zanimanje bo. Samo, kam jo poslati? Priznam, da v tem smislu nisem bila ravno "razgledana" in nisem poznala veliko založb, ki bi takšno temo z veseljem pograbile. Malo sem poizvedovala naokoli in nazadnje prišla do založbe, za katero se mi zdi zdaj skoraj nedoumljivo, da je prej sploh nisem poznala. To je Založba Planet. Poznala sem sicer nekaj knjig, ki so izšle pri tej založbi, a nikoli nisem preverila, kje so izšle. Ko sem si pogledala program založbe in njene cilje, sem si rekla: Bingo. To je to 😊. Kako da prej nisem vedela za to založbo?!  

Takoj sem pisala uredniku in mu poslala knjigo (ki sicer še ni povsem dokončana, a je blizu temu). V roku nekaj dni mi je odgovoril, da mu je knjiga zelo všeč in da jo je pripravljen izdati. 😍 Izšla naj bi aprila 2020. Spet imam razlog za proslavljanje 😉. 

V naslednjem letu bosta tako izšli najmanj dve moji knjigi: aprila omenjena knjiga o veganih in veganstvu, v približno istem času oziroma enkrat pozno spomladi pa še drugi del mojih "Zapiskov" - nadaljevanje prvega romana Zapiski nore sladostrastnice. (Drugi del bo izšel pod naslovom Zapiski skulirane sladostrastnice.) Ha, zakaj sem napisala najmanj dve? Zato, ker glede tretjega romana (vsak čas bo minilo eno leto, odkar sem ga dokončala) še vedno nič ne vem. Urednik založbe, kamor sem ga poslala, mi še ni sporočil, ali bi ga izdal ali ne. Če se posreči še ta "projekt", potem bodo v naslednjem letu (in to najverjetneje v roku nekaj mesecev) izšle kar tri moje knjige. To pa ni več mačji kašelj, kajne? 😉 A ker glede tretjega romana še vedno nimam nobene informacije, ne morem reči zagotovo. Je pa zagotovo, da bosta izšli vsaj dve.

Vabilo - predstavitev v Ljubljani

Spet je čas, da vas povabim. Kam? Na literarni večer in predstavitev knjig Zapiski nore sladostrastnice (moja malenkost) in Vrnitev. Pisma bivšega odvisnika (moj partner Petja Kužel), ki bo ta četrtek, 7. novembra, ob 18.00 v Knjižnici Otona Župančiča na Kersnikovi 2 v Ljubljani. Pogovor bo vodila knjižničarka Veronika Vurnik Škrabec, ki jo tudi osebno poznava. Če bi radi izvedeli, o čem govori moj prvi roman, kaj pripravljam zdaj, kako je mogoče napredovati od narkomana do vegana, in še marsikaj drugega - toplo vabljeni! :) Spodaj je uradno vabilo knjižnice.

Dve nujno-branje-knjigi

Tokrat predstavljam kar dve knjigi skupaj. To sta knjigi, ki sem ju prebrala nazadnje, eno za drugo, in zdi se mi, da ju lahko postavim eno drugi ob bok, ker v temelju govorita o isti tematiki, čeprav z zelo različnih zornih kotov. Obenem lahko obe knjigi izpostavim kot temeljno, "obvezno" branje za vsakogar, ki si želi vedeti pravo resnico in ne tisto, kar mu že od malega vsi servirajo kot resnico, pa to sploh ni. Ti dve knjigi bi moral prebrati vsak človek, ki se ima za Človeka. Človeka, ki živi zavestno, budno življenje, v katerem se trudi drugim okoli sebe škodovati čim manj. Nenazadnje pa sta obe knjigi kar nujno branje tudi za vsakogar, ki se odloča za spremembo življenjskega sloga in prehranjevanja. 

Ne bom veliko filozofirala. Knjigi govorita sami zase in povesta vse, kar se o tej temi sploh da povedati. Prva - Kitajska študija - govori o hrani in zdravju. Na jasen, nedvoumen, znanstven način predstavi dejstva, do katerih se je avtor skupaj z drugimi znanstveniki dokopal v mnogih letih poglobljenega raziskovanja. Predmet te knjige niso domneve, ki bi slonele zgolj na osebnih opažanjih avtorja. Predmet knjige so znanstvena dejstva. Knjiga prikazuje, kaj o prehrani in njeni povezavi z zdravjem pravi znanost - tista prava, ne kvazi znanost. Dolgoletne raziskave, ki so bile opravljene na enormnem številu različnih ljudi (ki se prehranjujejo zelo različno) so pokazale, da so glavni povzročitelj vseh sodobnih bolezni, ki nas kot družbo pestijo čedalje bolj, živalske beljakovine in maščobe. Knjiga Kitajska študija o tem govori zelo podrobno in natančno, zato vam priporočam, da za vse nadaljnje informacije pokukate kar vanjo. Po branju te knjige se bo vaš pogled na prehrano in zdravje povsem spremenil.

Ob drugi knjigi - Večni Treblinki - sem glasno izjavila, da je to ena najboljših knjig, kar sem jih kdaj prebrala, in to še preden sem jo prebrala do konca. Posveča se povsem drugemu vidiku kot Kitajska študija, in vendar v temeljih govori o podobnih stvareh. Ta knjiga ne obravnava prehrane ali zdravja. Govori predvsem o zgodovini, o tem, kako in kdaj se je človekovo izkoriščanje živali sploh začelo, kaj vse je to potegnilo za sabo in kako sta povezana nasilje do živali in nasilje do ljudi. Avtor začne na začetku: pred 10.000 leti, ko je človek začel udomačevati in izkoriščati živali za svoje potrebe; nato se pomika preko genocidov, iztrebljanj in zasužnjevanj drugih ras, Indijancev, temnopoltih ipd., preko masovnega in najhujšega genocida v zgodovini človeštva, holokavsta nad Judi, ki se je dogajal med drugo svetovno vojno, vse do današnjega ravnanja človeštva z živalmi, pri čemer po pregledu zgodovine postane kristalno jasno, da se slednje v ničemer ne razlikuje od prejšnjih gnusnih dejanj človeka nasproti pripadnikom lastne vrste. Živali so druga rasa, ki jo človeštvo namerno, sistematično pobija za lastne potrebe (ki to v svojem bistvu sploh niso, saj so umetno ustvarjene, predvsem zaradi materialnih koristi peščice). Avtor tako kot mnogi ljudje, ki jih v svoji knjigi omenja, poudari, da se holokavst z drugo svetovno vojno ni končal. Holokavst še vedno traja in bo trajal, dokler se bo zasužnjevalo in pobijalo živali. V našem odnosu do živali se zrcali naš odnos do soljudi. Dokler bomo klali živali, do tedaj se bodo tudi ljudje klali med sabo. Dokler bomo nasilni do drugih vrst, do tedaj bo nasilje tudi med nami. Vse je namreč povezano, kar storimo drugim, storimo sebi. Navsezadnje smo tudi ljudje živali, človeške živali - od živali se razlikujemo le po nekoliko višji stopnji inteligence. A glede na človekovo obnašanje, vedenje in postopanje s tem planetom in vsem, kar je na njem, sama niti v to ne verjamem več. Živali se mi danes zdijo inteligentnejše od človeka. Zakaj se sploh človek tako in toliko znaša nad živalmi, zakaj jih uporablja, izkorišča in trpinči na vse mogoče in nemogoče načine? Samo zato, ker so šibkejše od njega? Bržkone res zato. In, o ja, to je res pravi argument - to, da je nekdo šibkejši od nas, nam daje pravico, da se izživljamo nad njim. Človek se ima za "krono stvarstva", za nekakšnega gospodarja tega planeta - a dejstvo je, da si ne zasluži niti tega, da bi še naprej prebival na njem.

Vse to in še veliko več je predmet knjige Večna Treblinka. To so dejstva, in dobro bi bilo, da bi si že enkrat prenehali zatiskati oči pred njimi in se soočili s samimi sabo, s svojo brezmejno pogoltnostjo, požrešnostjo, brezčutnostjo in pokvarjenostjo. Čas bi že bil, da postanemo spet Ljudje.

Nekaj odlomkov in citatov iz knjige, ki so se mi najbolj vtisnili v spomin:

"Stvarnik je človeku in živalim določil vegetarijansko prehrano, ne glede na to, ali se človeku to zdi primerno in ali mu je po volji ali ne." (Večna Treblinka, besede protestantskega bogoslovca Karla Bartha, str. 34)

"Nič ne vzbuja človeku večjega gnusa kot ljudožerstvo, vendar prav take občutke mesojedci vzbujamo vegetarijancem, ker se hranimo z dojenčki, čeprav ne s človeškimi." (Večna Treblinka, besede pisatelja Roberta Louisa Stevensona, str. 124)

"Vnuki nas bodo nekega dne vprašali: Kje ste bili med množičnim morjenjem živali? Kaj ste storili, da bi se ti grozoviti zločini končali? Ne bomo se mogli znova izgovarjati, da nismo vedeli za to." Helmut Kaplan (Večna Treblinka, str. 143) 

Barbara meni, da čim bolj se kdo posveča boju za blagor živali, tem bolj se odtujuje družbi. "Ko v supermarketu hodiš med policami s hrano, ne vidiš 'hrane', temveč živinorejske in klavne končne izdelke. Medtem ko drugi grulijo nad škatlo z muckami, ki jih je prinesel sodelavec, vidiš milijone drugih muc, ki umirajo na ulicah ali v zavetiščih dobivajo smrtonosno injekcijo natrijevega pentobarbitala." Počutiš se, kot bi imel nekakšen 'rentgenski vid'. (Večna Treblinka, str. 154)   

"Kako dolgo še, bog, boš gledal ves ta svoj pekel in molčal? Kaj imaš od tega morja mesa in krvi, ki tako zaudarjata, da smrdi po širnem vesolju? /.../ Si to brezmejno klavnico ustvaril le zato, da nam pokažeš svojo moč in modrost? Ali nam zapoveduješ, da te moramo kljub temu ljubiti z vsem srcem in dušo?" (Večna Treblinka, besede junaka v romanu Isaaca Bashevisa Singerja, str. 173) 

"Svet ni v resnici nič drugega kot zmes klavnice, javne hiše in sanatorija za neprištevne." (Večna Treblinka, besede pisatelja Isaaca Bashevisa Singerja, str. 175)  

"Dokler bodo ljudje zjutraj hodili v cerkev, popoldne pa na lov, se bodo vedli kot razuzdane zveri ter porajali nove hitlerje in druge grozovitosti." (Večna Treblinka, besede junaka v romanu Isaaca Bashevisa Singerja, str. 176)

"Kadarkoli je bil Herman priča klanju živali in rib, ga je vedno prešinilo: v odnosu do drugih bitij so vsi ljudje nacisti. Samovšečnost, s katero se človek po mili volji spravlja na druge živalske vrste, je primer najskrajnejše rasistične teorije in načela prevlade močnejšega." (Večna Treblinka, besede junaka v romanu Isaaca Bashevisa Singerja, str. 187) 

"Zdrava pamet mi pravi, da kdor verjame v sočutnost in pravičnost, ne more biti surov do živali zgolj zato, ker so šibkejše ali manj pametne. Nihče nima pravice razsojati o tem. Imajo tako pamet, ki jim omogoča živeti." (Večna Treblinka, besede pisatelja Isaaca Bashevisa Singerja, str. 196) 

"Leporečenje o človečnosti in boljšem jutri je prazno besedičenje, dokler ljudje ubijajo živali za prehrano ali športni užitek." (Večna Treblinka, besede pisatelja Isaaca Bashevisa Singerja, str. 197) 

Zvečer je Christa doma med hranjenjem živali razmišljala o tem, kako je Cerkev pred 140 leti molčala o trgovini z ljudmi, ker je šlo le za temnopolte ljudi. Pred šestdesetimi leti je Cerkev molčala zato, ker je šlo le za Jude. Danes Cerkev molči zato, ker gre samo za živali. "Koliko milijonov živali moramo še poklati in pobiti ob ohranjanju le nekaj 'koristnih' skupin, da bo Cerkev spoznala, da so bogu enako ljuba tudi vsa njegova pernata, krznena, rogata, parkljasta in bodičasta bitja?" (Večna Treblinka, str. 223) 

Verjetno mi ni treba še enkrat poudariti, da obe knjigi toplo, ne, kar vroče priporočam v branje.  

Literarni večer v Ilirski Bistrici

Literarni večer, ki je potekal v četrtek, 17. oktobra v knjižnici Makse Samsa v Ilirski Bistrici in na katerem sva s partnerjem Petjo Kuželom predstavila svoji knjigi, je odlično uspel. Knjižnica naju je zelo lepo sprejela, število obiskovalcev je bilo nad pričakovanji. Mislim, da lahko rečem, da sva bila zadovoljna tako midva kot oni in vodstvo knjižnice. 

Ta predstavitev je bila že najina četrta po vrsti, vendar je bila od prejšnjih nekoliko drugačna in sva na nek način in v določenem smislu z njo prebila led. To je bila namreč prva predstavitev, na kateri nisva imela moderatorja in sva se zato morala predstaviti sama. Zagotovitev moderatorja namreč ni bila v pristojnosti knjižnice, sama pa tudi nisva uspela najti nikogar, zato sva se pač znašla na lastno pest. In po odzivih obiskovalcev, s katerimi sva imela priložnost govoriti, nama je to uspelo zelo dobro.

Priročno dejstvo, da sva dva, sva izkoristila sebi v prid in intervjuvala drug drugega. Na začetku večera je najprej knjižničarka prebrala članek o nama in najinih knjigah, ki je bil decembra lani objavljen v Postojnskem prepihu in ga je napisala Polona Škodič. Potem se je večer odvil tako, da sem najprej jaz postavljala vprašanja Petji, zatem pa še on meni. Vsak od naju je potem, ko je prenehal odgovarjati na vprašanja, prebral nekaj odlomkov iz svoje knjige. Vse skupaj je trajalo dobro uro. Obiskovalci so z zanimanjem poslušali in ni bilo videti, da bi se dolgočasili ;). 

Konec literarnega večera je dobil enkratno popestritev, ko si je Petja drznil izzvati svojega sodelavca Eugena, ki je s partnerko prišel na predstavitev, in ga povabil, naj kot strokovnjak pove nekaj besed o obeh knjigah. Eugen je namreč komparativist, tako kot jaz, in je menda prebral obe najini knjigi. Po začetni komaj opazni zadregi, ki je sledila nenadnemu Petjevemu izzivu, se je zelo hitro znašel in povedal nekaj izredno tehtnih besed z vidika nekoga, ki se resnično spozna na književnost. Njegovo mnenje je bilo še toliko bolj dragoceno, ker je obe knjigi pohvalil, ju izpostavil kot zelo izviren projekt (predvsem v smislu njune medsebojne povezave) in na koncu poslušalcem položil na srce, naj ju vsekakor preberejo - toda obvezno obe, saj bodo le tako videli celotno sliko.

Ta končni "intermezzo" s strani enega od bralcev, ki se povrhu spozna na književnost, je bil zelo dobrodošel. Oba s Petjo sva se zanj Eugenu lepo zahvalila, obenem pa smo se tudi dogovorili za nadaljnje sodelovanje. Prav mogoče je, da bo Eugen kdaj v prihodnosti na kateri od bodočih predstavitev najin moderator, če ga bova potrebovala :).

Celoten literarni večer je posnel gospod z lokalne televizije TV Galeja, ki naju je na koncu prosil tudi za kratki izjavi. Posnetek literarnega dogodka naj bi bil na sporedu enkrat v naslednjem tednu.

Za nama je torej še ena uspešna in prav spretno izvedena predstavitev. Zdaj pa se že z veselim pričakovanjem ozirava k 7. novembru, ko je na vrsti naslednji literarni večer - tokrat v Ljubljani, v Knjižnici Otona Župančiča. 

Vabilo na predstavitev knjig

Bi radi izvedeli, kako je mogoče priti od narkomana do vegana?

Vas zanima, kaj naredi zasanjana študentka, če se noro zaljubi in se vse v njenem vesolju vrti okrog njenega predmeta poželenja, a je vse zaman, saj naklonjenost ni obojestranska?

Vas zanima, kaj se zgodi potem, ko v njeno življenje kar na lepem, kot strela z jasnega butne bivši narkoman in ji vse obrne na glavo?

Vse to in še več boste lahko izvedeli ta četrtek v knjižnici Makse Samsa v Ilirski Bistrici, kjer bova s partnerjem predstavila svoji knjigi. 

Prisrčno vabljeni! :)

Belo se pere na devetdeset

Po tako dolgem počitniškem premoru, ko se zdi, da sem na svoj blog kar pozabila (pa nisem), sem si rekla, da bo najbolje, da prvo objavo po dolgem času naslovim kar z naslovom knjige, ki sem jo pravkar prebrala, saj je to knjiga, ki je slovenske bralce v zadnjem času precej obnorela, zato bo takšen naslov objave gotovo pritegnil pozornost tistih bralcev, ki so prej kolikor toliko redno spremljali moj blog, zdaj pa so mogoče tudi sami kar malo pozabili nanj, ko pa že tako dolgo nisem ničesar objavila. Ja, takole sem razmišljala ;). Sicer moram poudariti, da ne gre za to, da bi na svoj blog pozabila ali da se mi ne bi dalo pisati. Sploh ne. Gre za to, da v zadnjem času za to preprosto nimam časa, ker sem totalno padla v neki novi projekt. Nastaja nova knjiga :). Kakšna in o čem bo govorila, bom poročala naslednjič. Tema današnje objave je knjiga z zgoraj omenjenim naslovom. 

Dejstvo je, da potem, ko sem prebrala to knjigo, preprosto ne morem več molčati tule na blogu, tudi če bi hotela. Za refleksijo o tem romanu si moram vzeti čas. Ker je knjiga tega vredna, resnično. Ko sem jo začela brati, sem se prenehala čuditi, zakaj so v knjižnicah take vrste za to knjigo in zakaj je skoraj povsod razprodana. V naši knjižnici sem čakala ... hm, saj ne vem točno, ampak gotovo kakega pol leta, da sem prišla na vrsto. Pa bi čakala še dlje, po moje, ampak sumim, da so nabavili še en izvod, ker je tale, ki sem ga dobila, videti čisto nov. Kakorkoli, prišla sem do nje in tako rekoč pogoltnila sem jo v treh popoldnevih/večerih. (Nisem ravno hitra bralka.) 

Bronja Žakelj je diplomirana novinarka in, kot piše na ovitku knjige, je "njeno veselje do pisanja ostalo nekje med vrsticami revijalnega tiska in v redakcijah dnevnega časopisja [...], danes pa dela v bančništvu". Roman Belo se pere na devetdeset je izšel lani pri založbi Beletrina in je literarizirana avtobiografska zgodba avtorice. Pripoved o otroštvu in mladosti nekega dekleta, ki je odraščalo v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Pred nami oživijo elementi iz tistega časa, ki so bili nepogrešljiv del avtoričinega otroštva: štafeta mladosti, Gavrilovićeva pašteta, Tito in njegova smrt, sir Zdenka, benko in dejt, pancerji Dynafit, smučar Bojan Križaj. Roman je napisan v svojevrstnem jeziku, ki je presenetljivo preprost, nekako v prvi polovici knjige, ko je junakinja še otrok, celo skoraj otroški, pa verjetno prav zato še toliko bolj useka, useka prav naravnost. Brez olepševanja, v brutalno preprostem, neokrašenem slogu je pripoved le še toliko bolj pretresljiva. Napisana je pravzaprav v drugi osebi - deklica in kasneje dekle, še kasneje odrasla ženska Bronja skozi celotno knjigo nagovarja svojo mamo, ki je zbolela za rakom in umrla, ko je bila Bronja v prvi polovici pubertete. Roman nosi naslov po zadnjih besedah, ki jih je umirajoča mati rekla hčerki. "'Belo se pere na devetdeset, pika,' mi rečeš kmalu potem. 'Zapomni si, belo se pere na devetdeset.' Zapomnim si to." 
Ko mame ni več, nastopi tišina. Z Bronjo se noče nihče pogovarjati o njej, vsi se izmikajo, spremenijo temo pogovora, ko beseda nanese na mamo Mito. Zaradi tega se Bronji začne dozdevati, kot da mame sploh nikoli zares ni imela. Ta tišina, ta odsotnost žalovanja oziroma umikanje pred žalovanjem, pred jokom in kričanjem, ki bi bila edina naravna reakcija na izgubo ljubljene osebe, je uničujoča. Tega se Bronja zaveda že kot 14-letna deklica in se zaveda še toliko bolj, ko je starejša. Žalovanju je treba dati prosto pot, drugače kasneje udari in zagrabi s še stokrat hujšo silo. 

Jezik, ki ga uporablja avtorica, se ne trudi ničesar olepšati, pove vse tako, kot je bilo, in nič drugače, in zaradi tega se zgodba le še bolj kruto zareže v bralca. Težko je verjeti, da lahko neko življenje, življenje nekega odraščajočega dekleta, vsebuje in prenese toliko grozot, toliko trpljenja. Tragedije se namreč ne končajo pri smrti matere. Spopadanje z boleznijo in izgubami se zdi neskončno, večno ponavljajoče se, junakinja se na neki točki vpraša: "Bo kdaj drugače? Bo kdaj minilo?" Kruto neposredna pripoved o mukah in trpljenju neke družine je hkrati tudi zgodba o tem, kako hromeč je lahko strah, kako se lahko smrt naseli v človeka že v njegovih ranih letih, in kako jo lahko človek na nek način celo udomači, saj se tistega, kar postane del nas, slej ko prej prenehamo bati in tisto sprejmemo. Je tudi pripoved o strahu ljudi pred smrtjo in o strahu pred samim strahom. Okolica junakinji ne dovoli, da bi bila to, kar je, ne dovoli ji bolezni, ne dovoli ji strahu. Pa ne zato, ker bi jih tako skrbelo zanjo, ampak preprosto zato, ker oni tega ne prenesejo. Ker je njihov strah (pred smrtjo) premočan. Zato ji govorijo, naj bo pogumna, naj "se zamoti", naj verjame, da se bo vse dobro izteklo, naj si ne dovoli niti sekunde dvoma in strahu, naj niti za trenutek ne pomisli "Kaj pa, če ...?" Toda njo strah hromi, strah jo napolnjuje do roba in še čez. Nekje zapiše: "Takrat si želim, da bi me vzeli k sebi, majhno in preplašeno, takrat si želim, da bi mi brez sramu dovolili v zdrs, takrat si želim, da jim za most čez njihov strah ne bi bil tako zelo potreben moj pogum."

Če bi na roman gledala zgolj in samo z vidika vsebine in ne bi upoštevala niti jezikovne in slogovne dovršenosti pripovedi niti močnega sporočila, ki ga nosi, bi lahko rekla le: "Depresivna zgodba. Sicer z elementi iskrega humorja, pa vseeno. Ne priporočam je nikomur, ki je nagnjen k temu, da se globoko vživi v tisto, kar bere, ker se lahko zgodi, da prebrano nanj ne bo imelo dobrega učinka in ga bo za nekaj dni potunkalo v temačne globine, iz katerih se bo težko izkopal." Res je, da je zgodba nepopisno žalostna. Res je, da je polna muk in trpljenja in da je težko ostati neprizadet ob vsem tem. Res je, da se lahko čuteč, empatičen bralec ob njej tudi zjoče. Vendar je res tudi, da potrebujemo tudi takšne zgodbe. Življenje ni samo radost in veselje, ni samo svetloba in mehkoba. Življenje je tudi še vse kaj drugega. Prav ob takšnih zgodbah lahko doživimo katarzo; ob pocukranih, srečnih zgodbicah s happy endom je najverjetneje ne bomo. Ob vsem drugem, kar nam lahko da takšna zgodba, je prav gotovo tudi možnost refleksije o našem lastnem življenju. Je možnost, da pri sebi začutimo hvaležnost za vse, kar imamo - in tu mislim predvsem na zdravje, saj je prav zdravje, kakorkoli obrnemo, na koncu vseh koncev tisto največ, kar lahko imamo v življenju -, da se zavemo, da nič ni samoumevno in prav lahko tistega, kar imamo, kar nam je dano, tudi ne bi imeli, in potem bi bilo vse drugače. Poleg zdravja smo lahko hvaležni tudi za vse drage nam osebe, ki so še vedno z nami, ki so še vedno v našem življenju - ker prav lahko jih ne bi bilo več. In tudi potem bi bilo vse drugače. 

Knjigo toplo priporočam vsem, ki jih ni strah soočiti se s tistim najtežjim v življenju. Vsem, ki jih je sicer strah smrti, bolezni in strahu samega - kar je povsem človeško -, a so se pripravljeni s tem soočiti. Vsem, ki sprejemajo življenje v vseh njegovih odtenkih, pa naj bodo še bolj temačni.