Modrost divjine

Če ne drugega, bi me pri tej knjigi pritegnila že naslovnica. Že od nekdaj so se mi volkovi zdeli nekaj posebnega. Vse živali neizmerno spoštujem, a v zvezi z volkovi sem imela vedno prav posebna čustva. In ob branju te knjige se mi je potrdilo, da ni to nič neobičajnega, da nisem edina, ki tako čuti. Med človekom in volkom zares obstaja poseben odnos. Ali je razlog za to v tem, da je volk prednik psa, ki naj bi bil "človekov najboljši prijatelj", ali pa še v čem drugem, mogoče nikoli ne bomo natančno vedeli. Zagotovo pa k temu pripomore tudi dejstvo, da smo si ljudje in volkovi v marsičem izjemno podobni.

Knjiga Modrost volkov je pri nas prvič izšla lani pri založbi Mladinska knjiga. Napisala jo je nemška raziskovalka volkov Elli H. Radinger, ki je veliko let preživela v Yellowstonu, kjer je bivala sredi neokrnjene divjine in v osrčju območja divjih volkov. Z vsakodnevnim opazovanjem teh veličastnih plenilcev se je o njih naučila marsikaj. V knjigi opiše vsa področja življenja volkov, izvemo, kako velik pomen ima zanje družina, kako si pomagajo med sabo in skrbijo drug za drugega, kako inteligentno rešujejo probleme, kakšen je njihov odnos do človeka in koliko (če sploh) so človeku dejansko nevarni. Dejstva o teh divjih lepotcih so naravnost fascinantna - od njih bi se lahko česa naučili. Neverjetno je, kako pomembna je pri volkovih družina; vse temelji na njej. Volkovi živijo v tropih, ki bi se jim z drugo besedo lahko reklo - družine. Vsak trop je namreč sestavljen iz dveh vodilnih volkov, ki sta par, starša, in njunih mladičev več generacij. Vsako pomlad se pridružijo novi mladiči, prejšnji pa lahko odidejo iz matičnega tropa, gredo "na svoje", ali pa ostanejo v varnem okrilju družine. Zanimivo je, da skrb za mladiče in vzgoja nista izključno stvar matere, ampak vseh. Vsi pomagajo vzgajati mladiče: od matere in očeta do bratov in sester, tet in stricev, skratka vsi, ki so v tropu. In nikakor ne gre zanemariti njihovega odnosa do bolnih ali starih članov tropa. Za te še posebej ganljivo skrbijo. Nikoli jih ne zapustijo, nosijo jim že napol prebavljeno hrano (tako kot mladičem), če so bolni, so ob njih, dokler si ne opomorejo. Ob vsem tem nikoli ne pozabijo na igro. Odrasli volkovi se igrajo z mladiči in med sabo. Znajo se prilagoditi vsakemu položaju. Če naletijo na težave, najdejo očarljivo preproste rešitve. Če je nek položaj neugoden in ga ne morejo spremeniti, ne gredo z glavo skozi zid (kot marsikdaj počnemo ljudje). Ali kot pravi avtorica: 

Nobenega tarnanja, pritoževanja in jeznega udarjanja s tacami po tleh. Položaja ni mogoče spremeniti - izkoristimo ga, kolikor gre, ali pa poiščimo drugo možnost. 

(Modrost volkov, str. 271)

Sicer pa je to lastnost, ki jo imajo vse živali. Ljudje smo tisti, ki kompliciramo, se oklepamo svojih hotenj in predstav o tem, kako bi nekaj moralo biti, in predvsem se oklepamo svojega ega. Smo nekakšna nevrotična, krčevita bitja, ki so pozabila, kako lepo in preprosto bi postalo življenje, če bi samo bila.

Avtorica to dobro opiše v naslednjem odlomku:

Volkovi in divjina nas vodijo do eksistenčnih duhovnih vprašanj: Kdo sem? Zakaj sem tu? Kaj je smisel življenja? V sebi začutimo iskrico božanskega, ki se skriva v vseh živalih. Le da si volkovi teh vprašanj ne zastavljajo. Ne zanima jih, ali so naše totemske živali in ali jih želimo postaviti na oltar ali pa jih sovražiti. Ne zanima jih niti, ali smo sploh tu. Zanje nismo nič drugega kot del njihovega okolja, ki se mu prilagodijo.

Morda je ravno to njihovo veliko darilo, namenjeno nam: ta nepomembnost nas ljudi za volkove. Morda v odnosu z naravo potrebujemo nekaj več ponižnosti in skromnosti. Čas bi že bil, da se ne bi več imeli za tako pomembne in da bi preprosto bili. Potem bomo volku bliže, kot smo mu bili kadarkoli.

(Modrost volkov, str. 230) 

Knjiga se seveda dotakne tudi v zadnjem času posebno pereče tematike: škode, ki naj bi jo povzročali volkovi, in sovraštva, ki ga nekateri gojijo do teh divjih živali. Ob tem bi se bilo treba najprej vprašati tole: Kdo je bil prej tu, mi ali volkovi? Sledilo bi lahko vprašanje: Kdo je po naravi in v fiziološkem smislu plenilec in mesojedec, mi ali volkovi? Odveč ne bi bilo tudi razmisliti o tem, kje in komu volkovi povzročijo največ škode - tistim, ki imajo svoje živali primerno zaščitene ali tistim, ki jih nimajo? Če človek že mora posedovati živali (ovce, koze, krave itd.), potem naj jih vsaj primerno zaščiti, če živi na območju, kjer živijo tudi volkovi. Ker, če tega ne naredi, kako si sploh lahko dovoli kakršno koli pritoževanje? Treba se je zavedati, da je volk, ne glede na to, kako ga sovražimo in kako ga ne prenesemo, inteligentna žival, ki je tudi oportunist. Če bi vam ponudili hrano na pladnju, bi jo zavrnili, vseeno šli v gozd in tratili dragoceno energijo, da bi si ulovili plen? Zakaj le, če vam nekdo pred nos nastavlja hrano? In, nenazadnje, če ne bi imeli vseh tistih ubogih živali doma, ki jih imate tam le zato, da jih boste slej ko prej zaklali in pojedli, potem teh problemov sploh ne bi bilo. Človek si sam ustvari probleme. Če bi jedel le tisto, kar je dejansko njegova hrana (in ne tisto, kar ni), vseh teh kolobocij ne bi bilo. Volk bi bil sit in koza cela. Rekli boste: "Ampak ljudje od tega živijo. To je njihov kruh." To razumem, ampak saj se ni tako težko preusmeriti. Ljudje lahko živijo od marsičesa. Verjamem, da prihaja čas, ko se bodo ljudje prisiljeni iz vzreje živali za prehrano preusmeriti v gojenje rastlin za prehrano, torej poljedelstvo in sadjarstvo. Čas bi bil, da bi se spomnili, kaj je v resnici naša osnovna hrana. A to je že predmet druge razprave ... Človek bi se moral naučiti sobivanja z naravo, tudi z volkom. Seveda je najlažje tisto, kar nas boli, preprosto odstraniti. Problematične volkove, ki so tako hudobni do nas, odstrelimo, pa je. In s tem naj bi bil problem rešen. Človek je tako topoumen, da sploh ne sprevidi, da se s tem problemi šele začnejo. Preprosto ne vidi, da je v naravi vse povezano z vsem. Dokler bomo delali proti naravi, tako dolgo bo narava proti nam. In ob vsem, kar počnemo, se resnično čudim, kako da nas še ni preprosto izpljunila kot nadležen, kužen tujek v ustih.  

O tej problematiki govori naslednji odlomek iz knjige:

Ko ga je Kenny vprašal, kaj stori, če mu volk upleni ovco, je rejec odgovoril: "Sramujem se."

Kenny je zmedeno poizvedoval naprej: "Kaj to pomeni, da se sramuješ?" Odgovor ga je ganil.

"Sramujem se pred drugimi rejci, ker sem slab pastir. Za živali sem odgovoren in moram poskrbeti za to, da se jim nič ne zgodi."

Tak odnos bi si želela tudi od nemških rejcev. Ni treba, da ljubijo volkove, prav pa bi bilo, da bi svoje ovce imeli toliko radi, da bi jih zaščitili pred volkom. Tako bi se moralo živeti z volkom. Brez večnega pritoževanja in jamranja, brez prelaganja odgovornosti na državo, brez obtoževanja plenilca, ki zgolj živi svoje življenje. Prevzemanje odgovornosti na lastna pleča in sprejemanje dejstva, da je življenje pač takšno, kakršno je, in da je volk del tega življenja.

(Modrost volkov, str. 257-258) 

Knjigo toplo priporočam vsem, ki imajo še nekaj zdrave pameti in srčnosti. Vsem, ki se zavedajo, da je narava z vsemi svojimi prebivalci mnogo, mnogo večja od nas. Vsem, ki vedo, da volkovi, druge divje živali in narava nasploh brez nas lahko preživijo. Mi pa brez narave ne moremo.