Resnična človekova dobrota se lahko v vsej nedolžni goloti in neprisiljeni svobodi razodene le v odnosu do bitja, ki ne premore nobene moči. Edino pravo nravstveno preizkušnjo, zares temeljno (ki se godi tako globoko v nas, da se izmika našemu pogledu), prestaja človeštvo v odnosu do bitij, ki so mu izročena na milost in nemilost: v odnosu do živali. Tu pa je človek doživel temeljit polom, tako temeljit, da iz njega izvirajo vsi ostali. (Milan Kundera, Neznosna lahkost bivanja, str. 281)

***

Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)

https://www.sanje.si/zapisi/sara-zupan-dnevnik

27. april 2017

[...]

»Človeštvo ni pomembno. Človekov lastni jaz je tisto, česar ne smemo izdati.«

»Kaj pa če bi kdo dejal, da Hitler ni izdal svojega lastnega jaza?«

Obrnil se je.

»Prav imate. Ni ga. Toda milijoni Nemcev so dejansko izdali sami sebe. V tem je bila tragedija. Ne v tem, da je imel en sam človek toliko poguma, da je bil zloben. Ampak v tem, da milijoni niso imeli poguma, da bi bili dobri.« (John Fowles, Mag, str. 159)

 

Kolektivna krivda … Da, Hitler je bil pošast, o tem ni dvoma. Toda stvar je v tem, da nikoli, za nobeno stvar, ki se na svetu zgodi, ni kriv en sam človek. Še bolj kot njegova zloba je pošastno dejstvo, da mu je bilo toliko ljudi pripravljenih slediti; toliko mogoče čisto dobrih, običajnih ljudi, ki so se pod vplivom nekoga drugega spremenili v zaslepljene pošasti. En sam človek ne more uničiti celih narodov. Tam, kjer se združi masa ljudi, pa se lahko rodi nepredstavljivo – v dobrem ali slabem smislu. 

***

Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)

https://www.sanje.si/zapisi/sara-zupan-dnevnik

15. maj 2016

Požvižgam se na to, kaj naj bi bilo prav, kaj naj bi bilo bolje za otroka, kaj naj bi bilo sprejemljivo in kaj je tisto, kar delajo vsi. Nihče drug razen mene nima napotkov za moje življenje, nihče drug z njim ne razpolaga, nihče drug ne bo vzgajal mojega otroka. Ne hodi v vrtec in mogoče nikoli ne bo; in kaj potem? Ljudje imajo očitno preveč časa, glede na to, kako vneto se vtikajo v to zadevo. Dandanes vlada že nekakšna vsesplošna vrtčevska psihoza. Kdor ni v vrtcu, je že a priori čudak. Pardon, njegovi starši so. Ne hodi v vrtec? Kdo pa ga potem čuva? A mama je doma? Ne hodi v službo?! Otrok ima že eno leto, mama je pa še vedno doma?!

Ja, mama je doma, ker ji je lepo z lastnim otrokom, če lahko to verjamete. Mama je mnenja, da je za otroka dobro, če je veliko z njim, vsaj prvi dve, tri leta življenja. Mami se ne zdi prav, da bi svojega otroka obesila na grbo tujim ljudem, medtem ko bi šla sama garat za tuje cilje, ker pač verjame, da to ni vse, zaradi česar smo na svetu, verjame, da je še nekaj več. Kakšna naivnica, kajne? Sanjačka … Živela bo pa od ljubezni, najbrž.

***

Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)

https://www.sanje.si/zapisi/sara-zupan-dnevnik

22. april 2016

Neskončno sem uživala ob branju tega odličnega romana ob sončnih, toplih popoldnevih na klopci v parku, medtem ko je Aleksej Lev spal v vozičku. Ob takih priložnostih pomislim, kako malo rabim, da sem srečna. Sreča je pri meni največkrat pogojena s tem, da se lahko posvetim sebi, se poglobim vase in v drobne stvari, ki jih moja duša obožuje. Če uspem svojo dušo kolikor toliko redno oskrbovati z malenkostmi, ki jih ljubi, sem srečna.

Branje tega romana je bilo ena od teh malenkosti. Vedno znova sem se našla v zgodbi, se poistovetila z junaki.

 

Saj ni vredno, da bi se človek zaradi tega počutil slabo. Pametni, razmišljujoči ljudje lahko takšne reči z lahkoto prebrodijo, prav tako kot prebrodijo nesmiselnost na smrt dolgočasnih služb v mestu in na smrt dolgočasnih domov v predmestjih. Gospodarske razmere te sicer lahko prisilijo, da živiš v določenem okolju, najvažnejše pri tem pa je, da sam ostaneš neokužen. Pomembno je, da vedno veš, kdo si. (Richard Yates, Krožna cesta, str. 31)

***

Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)

https://www.sanje.si/zapisi/sara-zupan-dnevnik

Sprašujem se: je mogoče ljubiti dva človeka? Ne mislim na tisto univerzalno, kozmično ljubezen, prek te je mogoče ljubiti vse ljudi; mislim na ljubezen med moškim in žensko. Je mogoče, da ženska ljubi dva moška? Ali pa moški dve ženski?

Tu se lahko pojavita dva potencialna problema. Prvi je v tem, da je vprašljivo, koliko časa lahko človek – recimo, da je ženska – vzdržuje to razdeljenost svojega srca in svoje ljubezni, ki jo mora v enaki meri, ‘bratsko’ deliti na dva dela. Drugi problem je v tem, ali se ljubljena moška strinjata s tem, da sta dva. Da vsak od njiju ve, da pač ni edini. Sicer obstaja možnost, da ženska nobenemu od njiju ne pove za drugega in tako vsakega od njiju drži v veri, da je zanjo edini. A to je možnost, ki je rezervirana za duhovno zaostale duše. Ženska, ki je zavestna, ki je duhovno prebujena, bo, če se bo že znašla v takšni situaciji, obema ‘prizadetima’ osebama odkrito povedala, kako čuti, za kaj pri vsem skupaj gre in da se pač – vsaj za zdaj – ne more odločiti samo za enega od njiju. In če ima opravka z moškima, ki sta – podobno kot ona – visoko duhovno zavedna, ne bo imela posebnih težav z njima. Kajti zaveden človek ne pozna ljubosumja, posesivnosti in posedovalnosti, zato dopušča tistemu, ki ga ljubi, da je to, kar je – in nič drugega. Pušča mu popolno svobodo. Ne veže ga nase in se tudi sam ne veže nanj. Sprejema ga točno takšnega, kot je, in ne čuti niti najmanjše težnje po tem, da bi ga spreminjal.

Kdo bi torej vedel … Verjetno je mogoče, vendar je tudi težko. Presneto težko. V družbi, kakršno imamo zdaj, je nekaj takšnega zagotovo težko izvedljivo, če pa že, je najlažje ob pomoči laži. A prav laž je tisto, kar vodi v razkroj.

Predvidevam, da je vse odvisno od duhovne zrelosti ženske in/ali moškega, skratka vseh vpletenih. Če je duhovna zrelost dovolj velika, je vse mogoče. Mogoče je enako močno ljubiti dva človeka, zakaj ne? Če je v srcu dovolj ljubezni, toliko ljubezni, da se razliva čez, čez robove srčnih prekatov, potem ni nobene ovire. In tistih dveh, ki sta ljubljena, ne bi smelo motiti to, da nista edina; saj vendar vsak od njiju dobiva svoj delež ljubezni, ki mu pripada, mar ne?

Eh, težko, težko … Za to je treba nadčloveka …

***

Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)

Lahko bi si že enkrat vbila v glavo, da mi ni treba laziti po kolenih za moškim. Lahko bi mi že enkrat postalo jasno, da bo moški tisti, ki bo prosil mene in se plazil za mano. Nikoli več mi ne bo treba od nobenega tipa slišati »pridi k meni, če hočeš«, ampak bom poslušala samo »pridi k meni, prosim te!« ali pa, še bolje, bo kar sam prišel k meni. Kadarkoli, kamorkoli, od koderkoli.

Morda se je vse do zdaj zdelo, kot da nimam več niti kančka samospoštovanja, zato pa naj se od zdaj naprej vidi, da ga vsaj za trohico le imam.

***

Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)

14. oktober 2009

Sicer pa svet ni naklonjen ljubezni. Ne predani, iskreni, brezpogojni, strastni, prvinski ljubezni. Naklonjen je samo trem stvarem: denarju, denarju in denarju. Sita sem tega, da se vse vrti okrog denarja. Če nimaš denarja, celo, če ga nimaš dovolj, ne moreš nič; lahko samo crkneš. Preseda mi ta nenehna gonja za denarjem in materialnimi dobrinami, to panično služenje denarja in še bolj panično zapravljanje.

Zasužnjeni smo. Pozabili smo, kako biti brezskrbni in srečni, pozabili smo na svoje korenine in svoje bistvo.

***

Dnevnik skulirane sladostrastnice (sanje.si)