Ponovno javljanje - s torto

Ojooooooj, to je pa zdaj že kar zločinsko, kako zanemarjam ta svoj blog!!! To ni za nikamor, zato zdaj zares obljubljam - vem, da sem že nekajkrat, a tokrat se bom potrudila, da bo za spremembo držalo - da bom pisala vsaj enkrat na teden. Resno! Vidim, da število ogledov kljub moji neaktivnosti še kar narašča, kar pomeni, da vas očitno zanima, kar pišem. In zato moram tokrat RES držati besedo.

Bo pa ena spremembica ... ne bom več pisala samo o hrani. Sladostrastje se konec koncev lahko nanaša še na marsikaj drugega, ne le na hrano, mar ne? ;) Poleg tega hrana ni nekaj, kar bi me v življenju najbolj zanimalo. Saj me, a če bi naredila nekakšno lestvico najpomembnejših stvari v svojem življenju, bi hrano uvrstila na kakšno tretje, četrto mesto. Pred malo več kot tremi leti sem se sicer res nameravala podati na samostojno podjetniško pot in se resno ukvarjati s hrano, natančneje z veganskimi in presnimi sladicami. A več stvari je prišlo vmes in zadeva je padla v vodo. Medtem sem tudi ugotovila, da me to področje ne zanima tako zelo, da bi si želela to početi - in trdo delati, vsaj na začetku - cele dneve in temu posvetiti res ves svoj čas in energijo. Stvari so se v zadnjih letih torej pošteno spremenile. Če bi zdaj sestavila lestvico najpomembnejših stvari v mojem življenju, bi se na prvem mestu znašla moja fanta, jasno :). Na drugem je absolutno književnost, literatura, jezik, pisanje in vse, kar je tako ali drugače povezano s tem. Tu nekje pride na vrsto ljubezen do narave. No, in tu nekje se znajde tudi hrana - zdrava hrana, seveda. To sicer ne pomeni, da nikoli ne pojem ničesar nezdravega, daleč od tega, tako popolna (žal) še nisem, ne morem pa reči, da gojim ljubezen do nezdrave hrane. Do zdrave pa vsekakor.

Tokrat moram poročati še o svoji zadnji rojstnodnevni torti, ki sem jo skuhala - ja, skuhala, ne spekla - za drugi rojstni dan svojega sinka. Uspela je super, le še nekaj manjših izboljšav imam v mislih, te pa bom izpeljala naslednji teden, ko bom naredila spet enako torto - tokrat za moj rojstni dan :).

Govorim seveda o torti iz prosene kaše, ki sem jo takrat, pred davnimi leti (!?) poimenovala "Tortica prosene sanje s čokolado". Tole spodaj je čokoladna izvedba, za katero sem ugotovila, da mi uspe najbolje.

No ... zdaj pa da vidimo, koliko zvestih bralcev še imam ... Če bi radi izvedeli recept za to slastno, nasitno in resnično hranljivo torto (ki se jo lahko je namesto samostojnega obroka), mi to napišite v komentar! Samo tako bom vedela, da se ga resnično splača izdati ;).

Čoko-sadne veganske rezine

Danes je moj sinček dopolnil devet mesecev in ob tem prazniku sem spekla slastno pecivo, za katerega sem si recept izmislila kar sproti :). Hotela sem pač na hitro nekaj speči, prav tako na hitro sem nabavila sestavine, nazadnje pa je iz tega nastal prav okusen kolač. Poskušala sem namisliti kakšno bolj izvirno ime zanj, pa mi ni ravno uspelo ... zato naj bodo to kar čoko-sadne veganske rezine. In le brez skrbi, recept sledi :).

ČOKO-SADNE VEGANSKE REZINE

- 500 g bio pšenične moke
- 200 g rjavega sladkorja
- 100 g kandiranih pomarančnih lupin
- 100 g temne čokolade s pomarančo
- pecilni prašek ali vinski kamen
- vanilija v prahu
- 1,5 dcl olivnega ali kokosovega olja
- 5 dcl gazirane mineralne vode
- malo ruma
- poljubno sadje iz kompota (v mojem primeru mandarine oz. tangerine)

Najprej zmešamo suhe sestavine (od teh najprej moko in pecilni prašek ali vinski kamen), nato primešamo še mokre. Maso dobro premešamo in jo zlijemo v naoljen in pomokan pekač. Po vrhu razporedimo koščke sadja iz kompota, recimo rezine tangerin, kot sem naredila sama.

 


 Pekač nato jadrno vstavimo v pečico, kjer naj se mudi približno eno uro. Nato pa le še počakamo, da se pecivo malo ohladi in ga narežemo na rezine. Pa dober tek! :)

 

Fincen puding :)

Evo me, spet sem tukaj ... Zadnjič sem po dolgem - predolgem - času naredila en puding, ki je res zelo dober, povrhu pa še zelo, zelo zdrav. Še zdaleč ni kot navadni pudingi, ki so predvsem polni škroba in sladkorja, ta puding je tudi hranljiv in ga imamo lahko mirno za samostojen obrok. Gre za puding iz prosene kaše.
Za to preprosto, a slastno in zdravo sladico potrebujemo naslednje sestavine:
- 200 g prosene kaše,
- 7 dcl vode,
- ščepec soli,
- 4 žlice rjavega sladkorja ali javorjevega sirupa,
- žličko cimeta,
- ščepec vanilije v prahu,
- 2 dcl sojinega (ali katerega drugega) mleka,
- za boljši okus lahko še žlico ruma.

Proseno kašo počasi skuhamo do mehkega v rahlo osoljeni vodi in ko je kuhana, ji dodamo vse ostale sestavine ter vse skupaj spiriramo s paličnim mešalnikom. In to je vse :). Maso moramo le še vliti v skodelice, oplaknjene z mrzlo vodo, ter nekaj časa pustiti pri miru, da se lepo strdi.
Sama sem v ta puding nazadnje dodala tudi malo kremastega kokosovega mleka, ker sem ga ravno imela v hladilniku, kot dekorativni posip pa sem uporabila še malo zdrobljenih kakavovih zrn. Tako pripravljen puding iz prosene kaše je bil še posebno slasten.
Zdaj pa mi ostane le še, da vam zaželim ... dober tek! In na svidenje do prihodnjič :).

Ponovno opravičilo

Hja, že spet, ja ... Če me spomin ne vara - in me ne - sem se pred meseci enkrat že opravičila, ker sem začela zanemarjati svoj blog, potem pa sem ga - namesto, da bi razkrila razlog svojega zanemarjanja - še naprej mirno zanemarjala in to kar krepkih osem mesecev. Dobro, to je zdaj pač mimo, lahko le obljubim, da se bom potrudila in vsaj vsake toliko spet kaj napisala :).

Zdaj bi pa tudi lahko že izdala razlog svoje odsotnosti, mar ne? No, razlog je ta, da sem pred šestimi meseci postala mamica. Vse ženske, ki so mame, zagotovo vedo, koliko časa in energije ta odgovorna vloga zahteva, tako da me morda vsaj one lažje razumejo :). Ker me je ta sicer lepi dogodek doletel povsem nepričakovano in nenačrtovano, sem na začetku potrebovala nekaj časa, da sem se spoprijateljila s svojo novo vlogo in v polnosti sprejela to veliko spremembo v svojem življenju. Ko je moj sinko prišel na svet, pa je bilo vse veliko lažje, ker je tako čudovit :). 17. julija je dopolnil šest mesecev in je prelep, krepak, skoraj konstantno smejoči se srček ;).

Tako, zdaj veste, če še niste vedeli :). Zdaj bom morda lahko kdaj pa kdaj objavila tudi kakšen prispevek o prehrani dojenčkov in majhnih otrok. Naš malček namreč že dober mesec je tudi razne kašice, obenem pa je seveda še vedno tudi dojen. Kot vse kaže, se bo torej repertoar mojega bloga nekoliko razširil :). Le še čas za pisanje moram najti, kar pa je včasih kar težka naloga.

Skratka, vabim vas, da ostanete z mano, nikamor nisem šla in moj blog bo živel naprej, vsekakor bom delala na tem. Zato, vsi navdušeni bralci - le pogum in še malce potrpežljivosti, prosim ;). In seveda hvala za vašo pozornost do sedaj!

Pirin močnik

Včasih se lahko posladkamo na zelo preprost način in obenem zaužijemo glavni obrok; tako ubijemo dve muhi na en mah, če imamo ravno napad na sladko ;). Zame je ena takšnih priljubljenih preprostih jedi, s katerimi se lahko posladkam, obenem pa zaužijem povsem polnovreden obrok, močnik iz pirinega zdroba. 

Tako sestavine kot način priprave tega močnika so zelo preprosti (količine so za eno osebo):

- 4 dcl rastlinskega (riževega, ovsenega) mleka,

- 50 g polnovrednega pirinega zdroba (če nam je všeč gostejši močnik, povečamo količino zdroba),

- zvrhana žlica kokosovega sladkorja,

- po želji žlica kokosove moke,

- za posip malo kakava v prahu.

Mleko zavremo. Ko zavre, mu primešamo zdrob in kokosov sladkor. Kuhamo kakih pet minut, na koncu lahko po želji vmešamo malo kokosove moke. Močnik zlijemo na krožnik in po želji potresemo s kakavom v prahu. 

Seveda bi lahko za popestritev dodali še marsikaj drugega ... na primer rozine, goji jagode, mleta lanena semena, naribano jabolko, narezane ali mlete oreščke ... odvisno od domišljije :). Je pa res, da to potem morda ni več tisti pravi močnik, ampak postane že nekaj drugega. Meni je najbolj všeč najenostavnejša varianta: močnik samo iz mleka, polnovrednega zdroba in kokosovega sladkorja z rahlim dodatkom kakava. Sicer pa - okusi so različni ;).

Polnovredni pirin močnik s kokosovo moko in kakavom.

Proseni narastek z jabolki

Odkrila sem še eno čudovito vegansko sladico, ki po okusu neverjetno spominja na jabolčni zavitek. Tako da bi jo namesto proseni narastek z jabolki lahko poimenovala tudi "proseni štrudelj" ;). 

Res odlična in povrhu še izredno zdrava sladica, ki se je lahko mirno do sitega najemo, poleg tega pa je tudi preprosta za pripravo in relativno poceni. Recept pa sledi ...

Sestavine:

- pribl. 200-250 g prosene kaše

- 1 l (lahko tudi manj) rastlinskega mleka ali vode (lahko vsakega pol)

- ščepec soli

- 3 večja olupljena in naribana jabolka

- pest rozin

- 5-6 žlic kokosovega sladkorja (ali po okusu)

- 2 žlici kokosove maščobe

- 2 žlici ruma

- žlička cimeta

Proseno kašo skuhamo v mešanici mleka in vode ter rahlo osolimo. Če damo liter tekočine, bo masa bolj redka in bo narastek, ko bo pečen, potreboval tudi nekoliko dlje časa, da se strdi. Če damo tekočine manj, bo morda bolj trd, a se bo prej strdil. 

Ko je kaša kuhana, ji primešamo vse ostale sestavine in maso zlijemo v namaščen pekač. Pečico segrejemo na 180 stopinj. Narastek pečemo približno pol ure. Po pečenju ga lahko, če smo neučakani, preizkusimo takoj oz. takoj, ko se toliko ohladi, da si ne opečemo jezika :). V tem primeru - ko je narastek še vroč - kosi ne bodo ravno lepe oblike, ker se sladica še ni strdila in bo razpadala, kar je razvidno iz druge slike spodaj.

Če pa počakamo nekaj ur, da se narastek dobro ohladi in strdi, pa ga lahko razrežemo na prav lepe kose. 

Dober tek ob tej ne le okusni, ampak tudi nadvse zdravi sladici!

Knjiga, ki lahko reši svet

Ja, verjeli ali ne, to je knjiga, ki, po mojem (skromnem) mnenju, lahko reši ta naš svet. Če bi to knjigo prebral vsak prebivalec tega planeta - in ne le prebral, ampak si jo tudi vzel k srcu in se začel ravnati po njej - uf, kar ne upam si pomisliti, kaj bi bilo potem ... bilo bi prelepo, da bi bilo res! Saj zato pa na začetku stavka stoji "Če". Ne bo šlo tako hitro in tako zlahka ...

To je resnično fenomenalna knjiga, ki jo je napisal razsvetljen človek. Podaja resnico, nič drugega kot čisto, nepotvorjeno resnico, razkriva točno tisto, kar si velika večina na vse kriplje prizadeva prikriti ali pa niti ne pomisli, da bi bilo to nekaj, kar je vredno razkritja; avtor potepta naša globoko ukoreninjena, že v ranem otroštvu indoktrinirana prepričanja, pokaže točno tja, kjer se bohoti največji in najgrozljivejši madež naše bolne družbe. Knjiga, ki ni za tiste, ki ne marajo slišati in videti resnice, knjiga, ki je za veliko večino še vedno preveč idealistična, nesmiselna, smešno naivna. Kako dolgo še?

Osebno globoko verjamem, da se bomo morali začeti ravnati po načelih, ki jih opisuje ta knjiga, če bomo hoteli sebe in ta planet rešiti pred neizogibno pogubo. 

Iz vsega srca priporočam v branje vsakomur, ki mu ni povsem vseeno, kaj se bo zgodilo z nami.