Dve nujno-branje-knjigi

Tokrat predstavljam kar dve knjigi skupaj. To sta knjigi, ki sem ju prebrala nazadnje, eno za drugo, in zdi se mi, da ju lahko postavim eno drugi ob bok, ker v temelju govorita o isti tematiki, čeprav z zelo različnih zornih kotov. Obenem lahko obe knjigi izpostavim kot temeljno, "obvezno" branje za vsakogar, ki si želi vedeti pravo resnico in ne tisto, kar mu že od malega vsi servirajo kot resnico, pa to sploh ni. Ti dve knjigi bi moral prebrati vsak človek, ki se ima za Človeka. Človeka, ki živi zavestno, budno življenje, v katerem se trudi drugim okoli sebe škodovati čim manj. Nenazadnje pa sta obe knjigi kar nujno branje tudi za vsakogar, ki se odloča za spremembo življenjskega sloga in prehranjevanja. 

Ne bom veliko filozofirala. Knjigi govorita sami zase in povesta vse, kar se o tej temi sploh da povedati. Prva - Kitajska študija - govori o hrani in zdravju. Na jasen, nedvoumen, znanstven način predstavi dejstva, do katerih se je avtor skupaj z drugimi znanstveniki dokopal v mnogih letih poglobljenega raziskovanja. Predmet te knjige niso domneve, ki bi slonele zgolj na osebnih opažanjih avtorja. Predmet knjige so znanstvena dejstva. Knjiga prikazuje, kaj o prehrani in njeni povezavi z zdravjem pravi znanost - tista prava, ne kvazi znanost. Dolgoletne raziskave, ki so bile opravljene na enormnem številu različnih ljudi (ki se prehranjujejo zelo različno) so pokazale, da so glavni povzročitelj vseh sodobnih bolezni, ki nas kot družbo pestijo čedalje bolj, živalske beljakovine in maščobe. Knjiga Kitajska študija o tem govori zelo podrobno in natančno, zato vam priporočam, da za vse nadaljnje informacije pokukate kar vanjo. Po branju te knjige se bo vaš pogled na prehrano in zdravje povsem spremenil.

Ob drugi knjigi - Večni Treblinki - sem glasno izjavila, da je to ena najboljših knjig, kar sem jih kdaj prebrala, in to še preden sem jo prebrala do konca. Posveča se povsem drugemu vidiku kot Kitajska študija, in vendar v temeljih govori o podobnih stvareh. Ta knjiga ne obravnava prehrane ali zdravja. Govori predvsem o zgodovini, o tem, kako in kdaj se je človekovo izkoriščanje živali sploh začelo, kaj vse je to potegnilo za sabo in kako sta povezana nasilje do živali in nasilje do ljudi. Avtor začne na začetku: pred 10.000 leti, ko je človek začel udomačevati in izkoriščati živali za svoje potrebe; nato se pomika preko genocidov, iztrebljanj in zasužnjevanj drugih ras, Indijancev, temnopoltih ipd., preko masovnega in najhujšega genocida v zgodovini človeštva, holokavsta nad Judi, ki se je dogajal med drugo svetovno vojno, vse do današnjega ravnanja človeštva z živalmi, pri čemer po pregledu zgodovine postane kristalno jasno, da se slednje v ničemer ne razlikuje od prejšnjih gnusnih dejanj človeka nasproti pripadnikom lastne vrste. Živali so druga rasa, ki jo človeštvo namerno, sistematično pobija za lastne potrebe (ki to v svojem bistvu sploh niso, saj so umetno ustvarjene, predvsem zaradi materialnih koristi peščice). Avtor tako kot mnogi ljudje, ki jih v svoji knjigi omenja, poudari, da se holokavst z drugo svetovno vojno ni končal. Holokavst še vedno traja in bo trajal, dokler se bo zasužnjevalo in pobijalo živali. V našem odnosu do živali se zrcali naš odnos do soljudi. Dokler bomo klali živali, do tedaj se bodo tudi ljudje klali med sabo. Dokler bomo nasilni do drugih vrst, do tedaj bo nasilje tudi med nami. Vse je namreč povezano, kar storimo drugim, storimo sebi. Navsezadnje smo tudi ljudje živali, človeške živali - od živali se razlikujemo le po nekoliko višji stopnji inteligence. A glede na človekovo obnašanje, vedenje in postopanje s tem planetom in vsem, kar je na njem, sama niti v to ne verjamem več. Živali se mi danes zdijo inteligentnejše od človeka. Zakaj se sploh človek tako in toliko znaša nad živalmi, zakaj jih uporablja, izkorišča in trpinči na vse mogoče in nemogoče načine? Samo zato, ker so šibkejše od njega? Bržkone res zato. In, o ja, to je res pravi argument - to, da je nekdo šibkejši od nas, nam daje pravico, da se izživljamo nad njim. Človek se ima za "krono stvarstva", za nekakšnega gospodarja tega planeta - a dejstvo je, da si ne zasluži niti tega, da bi še naprej prebival na njem.

Vse to in še veliko več je predmet knjige Večna Treblinka. To so dejstva, in dobro bi bilo, da bi si že enkrat prenehali zatiskati oči pred njimi in se soočili s samimi sabo, s svojo brezmejno pogoltnostjo, požrešnostjo, brezčutnostjo in pokvarjenostjo. Čas bi že bil, da postanemo spet Ljudje.

Nekaj odlomkov in citatov iz knjige, ki so se mi najbolj vtisnili v spomin:

"Stvarnik je človeku in živalim določil vegetarijansko prehrano, ne glede na to, ali se človeku to zdi primerno in ali mu je po volji ali ne." (Večna Treblinka, besede protestantskega bogoslovca Karla Bartha, str. 34)

"Nič ne vzbuja človeku večjega gnusa kot ljudožerstvo, vendar prav take občutke mesojedci vzbujamo vegetarijancem, ker se hranimo z dojenčki, čeprav ne s človeškimi." (Večna Treblinka, besede pisatelja Roberta Louisa Stevensona, str. 124)

"Vnuki nas bodo nekega dne vprašali: Kje ste bili med množičnim morjenjem živali? Kaj ste storili, da bi se ti grozoviti zločini končali? Ne bomo se mogli znova izgovarjati, da nismo vedeli za to." Helmut Kaplan (Večna Treblinka, str. 143) 

Barbara meni, da čim bolj se kdo posveča boju za blagor živali, tem bolj se odtujuje družbi. "Ko v supermarketu hodiš med policami s hrano, ne vidiš 'hrane', temveč živinorejske in klavne končne izdelke. Medtem ko drugi grulijo nad škatlo z muckami, ki jih je prinesel sodelavec, vidiš milijone drugih muc, ki umirajo na ulicah ali v zavetiščih dobivajo smrtonosno injekcijo natrijevega pentobarbitala." Počutiš se, kot bi imel nekakšen 'rentgenski vid'. (Večna Treblinka, str. 154)   

"Kako dolgo še, bog, boš gledal ves ta svoj pekel in molčal? Kaj imaš od tega morja mesa in krvi, ki tako zaudarjata, da smrdi po širnem vesolju? /.../ Si to brezmejno klavnico ustvaril le zato, da nam pokažeš svojo moč in modrost? Ali nam zapoveduješ, da te moramo kljub temu ljubiti z vsem srcem in dušo?" (Večna Treblinka, besede junaka v romanu Isaaca Bashevisa Singerja, str. 173) 

"Svet ni v resnici nič drugega kot zmes klavnice, javne hiše in sanatorija za neprištevne." (Večna Treblinka, besede pisatelja Isaaca Bashevisa Singerja, str. 175)  

"Dokler bodo ljudje zjutraj hodili v cerkev, popoldne pa na lov, se bodo vedli kot razuzdane zveri ter porajali nove hitlerje in druge grozovitosti." (Večna Treblinka, besede junaka v romanu Isaaca Bashevisa Singerja, str. 176)

"Kadarkoli je bil Herman priča klanju živali in rib, ga je vedno prešinilo: v odnosu do drugih bitij so vsi ljudje nacisti. Samovšečnost, s katero se človek po mili volji spravlja na druge živalske vrste, je primer najskrajnejše rasistične teorije in načela prevlade močnejšega." (Večna Treblinka, besede junaka v romanu Isaaca Bashevisa Singerja, str. 187) 

"Zdrava pamet mi pravi, da kdor verjame v sočutnost in pravičnost, ne more biti surov do živali zgolj zato, ker so šibkejše ali manj pametne. Nihče nima pravice razsojati o tem. Imajo tako pamet, ki jim omogoča živeti." (Večna Treblinka, besede pisatelja Isaaca Bashevisa Singerja, str. 196) 

"Leporečenje o človečnosti in boljšem jutri je prazno besedičenje, dokler ljudje ubijajo živali za prehrano ali športni užitek." (Večna Treblinka, besede pisatelja Isaaca Bashevisa Singerja, str. 197) 

Zvečer je Christa doma med hranjenjem živali razmišljala o tem, kako je Cerkev pred 140 leti molčala o trgovini z ljudmi, ker je šlo le za temnopolte ljudi. Pred šestdesetimi leti je Cerkev molčala zato, ker je šlo le za Jude. Danes Cerkev molči zato, ker gre samo za živali. "Koliko milijonov živali moramo še poklati in pobiti ob ohranjanju le nekaj 'koristnih' skupin, da bo Cerkev spoznala, da so bogu enako ljuba tudi vsa njegova pernata, krznena, rogata, parkljasta in bodičasta bitja?" (Večna Treblinka, str. 223) 

Verjetno mi ni treba še enkrat poudariti, da obe knjigi toplo, ne, kar vroče priporočam v branje.  

Literarni večer v Ilirski Bistrici

Literarni večer, ki je potekal v četrtek, 17. oktobra v knjižnici Makse Samsa v Ilirski Bistrici in na katerem sva s partnerjem Petjo Kuželom predstavila svoji knjigi, je odlično uspel. Knjižnica naju je zelo lepo sprejela, število obiskovalcev je bilo nad pričakovanji. Mislim, da lahko rečem, da sva bila zadovoljna tako midva kot oni in vodstvo knjižnice. 

Ta predstavitev je bila že najina četrta po vrsti, vendar je bila od prejšnjih nekoliko drugačna in sva na nek način in v določenem smislu z njo prebila led. To je bila namreč prva predstavitev, na kateri nisva imela moderatorja in sva se zato morala predstaviti sama. Zagotovitev moderatorja namreč ni bila v pristojnosti knjižnice, sama pa tudi nisva uspela najti nikogar, zato sva se pač znašla na lastno pest. In po odzivih obiskovalcev, s katerimi sva imela priložnost govoriti, nama je to uspelo zelo dobro.

Priročno dejstvo, da sva dva, sva izkoristila sebi v prid in intervjuvala drug drugega. Na začetku večera je najprej knjižničarka prebrala članek o nama in najinih knjigah, ki je bil decembra lani objavljen v Postojnskem prepihu in ga je napisala Polona Škodič. Potem se je večer odvil tako, da sem najprej jaz postavljala vprašanja Petji, zatem pa še on meni. Vsak od naju je potem, ko je prenehal odgovarjati na vprašanja, prebral nekaj odlomkov iz svoje knjige. Vse skupaj je trajalo dobro uro. Obiskovalci so z zanimanjem poslušali in ni bilo videti, da bi se dolgočasili ;). 

Konec literarnega večera je dobil enkratno popestritev, ko si je Petja drznil izzvati svojega sodelavca Eugena, ki je s partnerko prišel na predstavitev, in ga povabil, naj kot strokovnjak pove nekaj besed o obeh knjigah. Eugen je namreč komparativist, tako kot jaz, in je menda prebral obe najini knjigi. Po začetni komaj opazni zadregi, ki je sledila nenadnemu Petjevemu izzivu, se je zelo hitro znašel in povedal nekaj izredno tehtnih besed z vidika nekoga, ki se resnično spozna na književnost. Njegovo mnenje je bilo še toliko bolj dragoceno, ker je obe knjigi pohvalil, ju izpostavil kot zelo izviren projekt (predvsem v smislu njune medsebojne povezave) in na koncu poslušalcem položil na srce, naj ju vsekakor preberejo - toda obvezno obe, saj bodo le tako videli celotno sliko.

Ta končni "intermezzo" s strani enega od bralcev, ki se povrhu spozna na književnost, je bil zelo dobrodošel. Oba s Petjo sva se zanj Eugenu lepo zahvalila, obenem pa smo se tudi dogovorili za nadaljnje sodelovanje. Prav mogoče je, da bo Eugen kdaj v prihodnosti na kateri od bodočih predstavitev najin moderator, če ga bova potrebovala :).

Celoten literarni večer je posnel gospod z lokalne televizije TV Galeja, ki naju je na koncu prosil tudi za kratki izjavi. Posnetek literarnega dogodka naj bi bil na sporedu enkrat v naslednjem tednu.

Za nama je torej še ena uspešna in prav spretno izvedena predstavitev. Zdaj pa se že z veselim pričakovanjem ozirava k 7. novembru, ko je na vrsti naslednji literarni večer - tokrat v Ljubljani, v Knjižnici Otona Župančiča. 

Vabilo na predstavitev knjig

Bi radi izvedeli, kako je mogoče priti od narkomana do vegana?

Vas zanima, kaj naredi zasanjana študentka, če se noro zaljubi in se vse v njenem vesolju vrti okrog njenega predmeta poželenja, a je vse zaman, saj naklonjenost ni obojestranska?

Vas zanima, kaj se zgodi potem, ko v njeno življenje kar na lepem, kot strela z jasnega butne bivši narkoman in ji vse obrne na glavo?

Vse to in še več boste lahko izvedeli ta četrtek v knjižnici Makse Samsa v Ilirski Bistrici, kjer bova s partnerjem predstavila svoji knjigi. 

Prisrčno vabljeni! :)

Belo se pere na devetdeset

Po tako dolgem počitniškem premoru, ko se zdi, da sem na svoj blog kar pozabila (pa nisem), sem si rekla, da bo najbolje, da prvo objavo po dolgem času naslovim kar z naslovom knjige, ki sem jo pravkar prebrala, saj je to knjiga, ki je slovenske bralce v zadnjem času precej obnorela, zato bo takšen naslov objave gotovo pritegnil pozornost tistih bralcev, ki so prej kolikor toliko redno spremljali moj blog, zdaj pa so mogoče tudi sami kar malo pozabili nanj, ko pa že tako dolgo nisem ničesar objavila. Ja, takole sem razmišljala ;). Sicer moram poudariti, da ne gre za to, da bi na svoj blog pozabila ali da se mi ne bi dalo pisati. Sploh ne. Gre za to, da v zadnjem času za to preprosto nimam časa, ker sem totalno padla v neki novi projekt. Nastaja nova knjiga :). Kakšna in o čem bo govorila, bom poročala naslednjič. Tema današnje objave je knjiga z zgoraj omenjenim naslovom. 

Dejstvo je, da potem, ko sem prebrala to knjigo, preprosto ne morem več molčati tule na blogu, tudi če bi hotela. Za refleksijo o tem romanu si moram vzeti čas. Ker je knjiga tega vredna, resnično. Ko sem jo začela brati, sem se prenehala čuditi, zakaj so v knjižnicah take vrste za to knjigo in zakaj je skoraj povsod razprodana. V naši knjižnici sem čakala ... hm, saj ne vem točno, ampak gotovo kakega pol leta, da sem prišla na vrsto. Pa bi čakala še dlje, po moje, ampak sumim, da so nabavili še en izvod, ker je tale, ki sem ga dobila, videti čisto nov. Kakorkoli, prišla sem do nje in tako rekoč pogoltnila sem jo v treh popoldnevih/večerih. (Nisem ravno hitra bralka.) 

Bronja Žakelj je diplomirana novinarka in, kot piše na ovitku knjige, je "njeno veselje do pisanja ostalo nekje med vrsticami revijalnega tiska in v redakcijah dnevnega časopisja [...], danes pa dela v bančništvu". Roman Belo se pere na devetdeset je izšel lani pri založbi Beletrina in je literarizirana avtobiografska zgodba avtorice. Pripoved o otroštvu in mladosti nekega dekleta, ki je odraščalo v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Pred nami oživijo elementi iz tistega časa, ki so bili nepogrešljiv del avtoričinega otroštva: štafeta mladosti, Gavrilovićeva pašteta, Tito in njegova smrt, sir Zdenka, benko in dejt, pancerji Dynafit, smučar Bojan Križaj. Roman je napisan v svojevrstnem jeziku, ki je presenetljivo preprost, nekako v prvi polovici knjige, ko je junakinja še otrok, celo skoraj otroški, pa verjetno prav zato še toliko bolj useka, useka prav naravnost. Brez olepševanja, v brutalno preprostem, neokrašenem slogu je pripoved le še toliko bolj pretresljiva. Napisana je pravzaprav v drugi osebi - deklica in kasneje dekle, še kasneje odrasla ženska Bronja skozi celotno knjigo nagovarja svojo mamo, ki je zbolela za rakom in umrla, ko je bila Bronja v prvi polovici pubertete. Roman nosi naslov po zadnjih besedah, ki jih je umirajoča mati rekla hčerki. "'Belo se pere na devetdeset, pika,' mi rečeš kmalu potem. 'Zapomni si, belo se pere na devetdeset.' Zapomnim si to." 
Ko mame ni več, nastopi tišina. Z Bronjo se noče nihče pogovarjati o njej, vsi se izmikajo, spremenijo temo pogovora, ko beseda nanese na mamo Mito. Zaradi tega se Bronji začne dozdevati, kot da mame sploh nikoli zares ni imela. Ta tišina, ta odsotnost žalovanja oziroma umikanje pred žalovanjem, pred jokom in kričanjem, ki bi bila edina naravna reakcija na izgubo ljubljene osebe, je uničujoča. Tega se Bronja zaveda že kot 14-letna deklica in se zaveda še toliko bolj, ko je starejša. Žalovanju je treba dati prosto pot, drugače kasneje udari in zagrabi s še stokrat hujšo silo. 

Jezik, ki ga uporablja avtorica, se ne trudi ničesar olepšati, pove vse tako, kot je bilo, in nič drugače, in zaradi tega se zgodba le še bolj kruto zareže v bralca. Težko je verjeti, da lahko neko življenje, življenje nekega odraščajočega dekleta, vsebuje in prenese toliko grozot, toliko trpljenja. Tragedije se namreč ne končajo pri smrti matere. Spopadanje z boleznijo in izgubami se zdi neskončno, večno ponavljajoče se, junakinja se na neki točki vpraša: "Bo kdaj drugače? Bo kdaj minilo?" Kruto neposredna pripoved o mukah in trpljenju neke družine je hkrati tudi zgodba o tem, kako hromeč je lahko strah, kako se lahko smrt naseli v človeka že v njegovih ranih letih, in kako jo lahko človek na nek način celo udomači, saj se tistega, kar postane del nas, slej ko prej prenehamo bati in tisto sprejmemo. Je tudi pripoved o strahu ljudi pred smrtjo in o strahu pred samim strahom. Okolica junakinji ne dovoli, da bi bila to, kar je, ne dovoli ji bolezni, ne dovoli ji strahu. Pa ne zato, ker bi jih tako skrbelo zanjo, ampak preprosto zato, ker oni tega ne prenesejo. Ker je njihov strah (pred smrtjo) premočan. Zato ji govorijo, naj bo pogumna, naj "se zamoti", naj verjame, da se bo vse dobro izteklo, naj si ne dovoli niti sekunde dvoma in strahu, naj niti za trenutek ne pomisli "Kaj pa, če ...?" Toda njo strah hromi, strah jo napolnjuje do roba in še čez. Nekje zapiše: "Takrat si želim, da bi me vzeli k sebi, majhno in preplašeno, takrat si želim, da bi mi brez sramu dovolili v zdrs, takrat si želim, da jim za most čez njihov strah ne bi bil tako zelo potreben moj pogum."

Če bi na roman gledala zgolj in samo z vidika vsebine in ne bi upoštevala niti jezikovne in slogovne dovršenosti pripovedi niti močnega sporočila, ki ga nosi, bi lahko rekla le: "Depresivna zgodba. Sicer z elementi iskrega humorja, pa vseeno. Ne priporočam je nikomur, ki je nagnjen k temu, da se globoko vživi v tisto, kar bere, ker se lahko zgodi, da prebrano nanj ne bo imelo dobrega učinka in ga bo za nekaj dni potunkalo v temačne globine, iz katerih se bo težko izkopal." Res je, da je zgodba nepopisno žalostna. Res je, da je polna muk in trpljenja in da je težko ostati neprizadet ob vsem tem. Res je, da se lahko čuteč, empatičen bralec ob njej tudi zjoče. Vendar je res tudi, da potrebujemo tudi takšne zgodbe. Življenje ni samo radost in veselje, ni samo svetloba in mehkoba. Življenje je tudi še vse kaj drugega. Prav ob takšnih zgodbah lahko doživimo katarzo; ob pocukranih, srečnih zgodbicah s happy endom je najverjetneje ne bomo. Ob vsem drugem, kar nam lahko da takšna zgodba, je prav gotovo tudi možnost refleksije o našem lastnem življenju. Je možnost, da pri sebi začutimo hvaležnost za vse, kar imamo - in tu mislim predvsem na zdravje, saj je prav zdravje, kakorkoli obrnemo, na koncu vseh koncev tisto največ, kar lahko imamo v življenju -, da se zavemo, da nič ni samoumevno in prav lahko tistega, kar imamo, kar nam je dano, tudi ne bi imeli, in potem bi bilo vse drugače. Poleg zdravja smo lahko hvaležni tudi za vse drage nam osebe, ki so še vedno z nami, ki so še vedno v našem življenju - ker prav lahko jih ne bi bilo več. In tudi potem bi bilo vse drugače. 

Knjigo toplo priporočam vsem, ki jih ni strah soočiti se s tistim najtežjim v življenju. Vsem, ki jih je sicer strah smrti, bolezni in strahu samega - kar je povsem človeško -, a so se pripravljeni s tem soočiti. Vsem, ki sprejemajo življenje v vseh njegovih odtenkih, pa naj bodo še bolj temačni. 

Politika in mafija

Nisem bralka kriminalk. Sploh ne. A o temle kriminalnem romanu izpod peresa Mojce Širok, znane novinarke in nekdanje dopisnice iz Rima, sem toliko slišala, da sem ga že zato morala prebrati. Knjiga je izšla lani pri založbi Mladinska knjiga in je prvo leposlovno delo avtorice.

Potem ko sem jo prebrala, lahko rečem, da so moji občutki mešani. Nikakor me ni tako potegnila in vsrkala vase kot že toliko knjig, ki sem jih brala; razlog za to je morebiti v tem, da kriminalke že tako ali tako niso ravno moj priljubljen žanr, če pa je glavna tema politika, potem pa sploh ne. In prav v tem je kleč, najbrž. Tale kriminalni roman je veliko preveč političen, da bi me lahko močno zanimal in da bi ga povsem razumela. Kajti, ja, priznam: razumela sem bore malo. Saj sem brala tudi že kriminalke, vsekakor - a to so bili krimiči v stilu Agate Christie, recimo. O politiki, mafiji in vsemu, kar paše zraven, pa nimam blage veze, to je dejstvo. In zato so med branjem te knjige prišli trenutki, ko sploh nisem vedela, kaj berem, kdo je kdo, kaj se sploh dogaja, skratka, trenutki, ko mi je vse padlo dol in sem pomislila: Eh, kakšen smisel bi sploh imelo, da nadaljujem z branjem? No, pa sem kljub temu vztrajala. Saj ni bilo tako skozi celo knjigo, hvala bogu ne. Na splošno lahko rečem, da sem še najlažje brala začetek in konec romana. Tam nekje vmes, v sredini knjige, pa je bilo kar nekaj takšnih strani, ko sem voljo do branja skoraj izgubila. Politika, politika, še enkrat politika ... Italijanska mafija, sprevrženi umori, zapleteni odnosi med politiki in pripadniki mafije, skoraj zabrisana meja med enimi in drugimi ... Novinarji, kriminalisti, policisti, preiskovalci ... Skrivnostne osebe z enormnim, nedotakljivim vplivom, ki z eno nogo stojijo v politiki, z drugo pa v mafiji ... Vidi se, da avtorica vse to pozna v nulo. Saj ne rečem, napeto in gotovo tudi zanimivo, a kakor za koga. O teh stvareh vem veliko premalo, da bi lahko rekla, da me je knjiga resnično pritegnila. Brez dvoma je napisana odlično, a tema pač ni za vsakogar. To pa je, žal, tudi vse, kar lahko napišem o tem romanu. Vsekakor priporočam knjigo vsem ljubiteljem kriminalk, gotovo vam ne bo žal niti trenutka, ki ga boste prebili ob branju. Ne bo pa vam škodilo, če se vsaj malo, čisto malo spoznate na politične in mafijske zadeve - zgolj za lažje razumevanje.

O življenju čudežnega zdravilca

Roman Laurus sodobnega ruskega pisatelja Jevgenija Vodolazkina menda nekateri primerjajo z Imenom rože Umberta Eca. Kolikor se spomnim tega romana (že zelo dolgo je, kar sem ga brala), bi se mogoče res dalo potegniti kakšno vzporednico med tema dvema deloma, a po mojem mnenju ne preveč. Resda se obe zgodbi dogajata v obdobju srednjega veka in v obeh nastopa samostan, a prav veliko drugih skupnih točk med njima ni. Mogoče tudi zato, ker v Laurusu malce umanjka element dramatične napetosti, da bi lahko primerjava med njima bila povsem na mestu. V vsakem primeru je Laurus povsem samosvoje delo, roman, ki govori predvsem o ljubezni do bližnjega, o moči volje in duha, o odrekanju in služenju ljubezni.

Roman je izšel leta 2012 in avtor je zanj takoj prejel tri literarne nagrade, od tega glavno rusko literarno nagrado Velika knjiga, zaslovel pa je tudi onkraj meja Rusije. Pri nas je izšel leta 2015 v zbirki Moderni klasiki Cankarjeve založbe, v odličnem prevodu Lijane Dejak, ki je zanj prejela Sovretovo nagrado. Prevajanje najbrž ni bilo prav mehek oreh, saj je Vodolazkin, ki je sicer eden vodilnih sodobnih znanstvenih preučevalcev staroruske literature, v roman vpletel staroruski jezik, predvsem v dialoge, kjer je govora o verskih zadevah. Prevajalka je te stavke v stari cerkveni slovanščini mojstrsko prenesla v protestantsko slovenščino, kot so jo govorili v času Trubarja. Tako pri branju dobimo resničen občutek tistega časa, davnega 15. stoletja, v katerem se zgodba večinoma odvija.

Roman Laurus je pravzaprav svojevrsten fenomen: od leta 2012 do danes je bil preveden že v 23 jezikov in še ga prevajajo. Ko ga je avtor končal, je bil menda prepričan, da ga bodo prebrali samo njegova žena in nekaj prijateljev. Morebiti zato, ker je bil tako drugačen od sodobne literature in vsega, kar je danes v njej "moderno". A kot kaže, bralci z veseljem sprejmemo tudi kaj drugačnega.

Poleg vsebine je zanimiva tudi zgradba romana. Mojo pozornost je takoj pritegnilo dejstvo, da v knjigi ni narekovajev. Veliko je dialogov, torej veliko premega govora, a brez narekovajev. Gre torej za neke vrste "svobodno" ali "prosto prozo", če bi tak termin seveda obstajal, in če bi se dalo potegniti vzporednico s svobodnim ali prostim verzom v poeziji. Za bralca to pomeni, da mora biti mogoče le malce bolj pozoren pri branju, da mu ne uide, kdaj je kdo kaj rekel, saj ni nobenih narekovajev, ki bi že od daleč opozarjali na to.  

Roman opisuje življenje srednjeveškega zdravilca Arsenija, ki na nek način preživi štiri različna življenja in ima tudi štiri različna imena. Je človek z nadnaravnimi močmi, ki ljudi zdravi najprej s pomočjo zdravilnih zelišč (to znanje mu je predal dedek), potem pa vse pogosteje že samo z dotikom, saj skozi življenje spoznava, da niso zelišča tista, ki povzročijo ozdravitev, pa tudi njegov dotik ne, sebe Arsenij vidi zgolj kot božje orodje. Tisto najpomembnejše, kar sproži ozdravitev, je vera; vera ljudi v to, da bodo ozdraveli. V času, ko po Evropi razsaja "črna smrt", kuga, ima Arsenij ogromno dela. Vse dneve in noči hodi naokrog, potuje skozi mesta in vasi, ki jih je prizadela kuga, in rešuje ljudi pred gotovo smrtjo. In, zanimivo: sam, čeprav gre za skrajno nalezljivo bolezen, pri tem nikoli ne zboli. 

Celotno Arsenijevo življenje je pravzaprav poskus, da bi se odkupil za greh, ki ga je storil že kot mlad fant, ko je nehote povzročil smrt svoje ljubljene in njunega nerojenega otroka. Osebno me je najbolj pretresel podroben opis zelo težavnega poroda, ki se konča tragično. Ta huda izkušnja v rani mladosti Arsenija povsem spremeni, sprva si želi umreti tudi sam. Potem pa najde svojo rešitev v nesebični pomoči drugim, kar je pravzaprav počel že prej. Vse njegovo bivanje je posvečeno ljubljeni Ustini, vse, kar počne, počne zanjo in na nek način živi namesto nje. Svoji ljubezni tako ostane zvest tudi po njeni smrti, vse življenje, in ves svoj preostali čas preživi kot asket in svetnik. Roman je večplasten in čas v zgodbi ne poteka vselej linearno; pripoved včasih skoči v preteklost, v Arsenijeve spomine, pa tudi v daljno prihodnost. Lahko bi rekli, da je to roman o času, o tem, da časa pravzaprav ni. Da ni preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, ampak da vse obstaja hkrati, tukaj in zdaj. Čas je tu le zato, da se mi lažje znajdemo, ker človeška zavest pač ne more sprejeti vase vsega naenkrat. Zato si ljudje čas predstavljamo kot linearno črto, ki teče naprej, čeprav ima v resnici obliko spirale, ki nima ne začetka ne konca. (Zanimivo, to me spominja na določeno stran v moji knjigi, kjer omenjam točno to.)

Sicer pa odsotnost časa ni edino sporočilo te knjige. Sama bi rekla, da je tu vsaj še eno zelo pomembno sporočilo, ki ga predaja roman Laurus. To je sporočilo o moči človeškega duha, o tem, kaj vse se da doseči z močjo volje. O tem, kaj vse lahko človek prenese, čemu vse se lahko odreče, pa bo še vedno živel in preživel, in kako neverjetno moč imajo njegove misli, njegova vera in ljubezen do bližnjega. To pa je nekaj, kar je aktualno v vseh časih - no, le še en dokaz, da časa v resnici ni. 

Pravila božanske ljubezni

Če bi me kdo prosil, naj mu priporočim knjigo, ki ne bo običajni priročnik za samopomoč, duhovno rast in iskanje samega sebe (ki jih je dandanes povsod okrog nas že malo morje), ampak naj bo raje leposlovno delo, roman, vendar naj bo v njej toliko življenjske modrosti in duhovnih resnic, kot jih še v priročnikih težko najdemo, naj bo torej vse skupaj v obliki zgodbe, vendar tako nabito s pomenom, da knjiga od njega kar poka po šivih - bi mu priporočila tole. Štirideset pravil ljubezni turške pisateljice Elif Shafak. Za vse, ki mogoče ne marajo romanov ali pa sem jim zdi škoda časa za branje leposlovja - ob tej knjigi bodo spoznali, da se da tudi v leposlovni obliki povedati vse tisto bistveno in temeljno - bržkone še bolje in bolj učinkovito kot v obliki suhoparnega priročnika. 

Roman Štirideset pravil ljubezni je resnično, z eno besedo - očarljiv. Magičen. Navdihujoč. Božanski. No, to je že krepko več besed kot ena. Sicer pa je nemogoče opisati takšno knjigo z eno samo besedo. Sploh me ne čudi, da je postala uspešnica in da je avtorica z njo zaslovela. Roman je prvič izšel leta 2010, pri nas pa je doživel že tri natise pri založbi Sanje. Privlačna je že sama zgradba romana: gre pravzaprav za zgodbo v zgodbi. Pripoved nas takoj potegne v svoj neustavljiv, magičen vrtinec, in z zanimanjem spremljamo obe zgodbi: okvirno, ki se dogaja v sodobnosti, in tisto "vstavljeno", ki se odvija v preteklosti, v daljnem 13. stoletju. Protagonistka okvirne zgodbe je Ella, štiridesetletna ameriška gospodinja, poročena in mati treh otrok, ženska, ki živi ustaljeno družinsko življenje, v katerem ne more biti več presenečenj, in ženska, ki ugotavlja, da je ljubezen med njo in možem nekam izginila, obenem pa se dobro zaveda moževih skrivnih skokov čez plot, a se pretvarja, da ničesar ne sumi. Tu so tudi določene težave z otroki in Ella kot popolna mati in gospodinja najraje beži v svet kuhanja, ker je to nekaj, v čemer se počuti najbolj suvereno in najbolj doma. Vendar ima tudi druge talente in že takoj na začetku izvemo, da je pravkar začela honorarno delati za neko literarno agencijo. Njene naloge vključujejo branje literarnih del neznanih avtorjev in pisanje poročil o njih. Tako ji literarna agencija pošlje roman Sladka blasfemija neznanega avtorja iz Amsterdama. Ko ga Ella začne brati, se prične potovanje v še eno zgodbo: zgodbo romana, ki se dogaja v letih 1242 do 1260 in opisuje neverjetno, nezemeljsko prijateljstvo med sufijskim učiteljem in pesnikom Rumijem ter potujočim dervišem Šamsom iz Tabriza, nekonvencionalnim modrecem, ki je povsod, kjer se je pojavil, dvigal prah in puščal ljudi odprtih ust. Njuna vez je tako močna, tako nadčloveška in božanska, da presega okvirje običajne človeške navezanosti in ljubezni in zato jo le malokdo v njuni okolici lahko razume. Sta duhovna sopotnika, ki se spoznata v na videz usodno določenem trenutku, skupaj preživita določeno obdobje življenja, potem pa se morata na tragičen način raziti. Šams je tisti, ki Rumiju in vsem, s katerimi pride v stik, predaja svoje modrosti v obliki štiridesetih pravil ljubezni. Po tem usodnem srečanju ni Rumi nikoli več enak; prijateljstvo s Šamsom ga popolnoma spremeni. Postane pesnik, kar prej ni bil. Zveza z dervišem ga preoblikuje in pregnete kot glino: iz uglednega, spoštovanega predavatelja in učitelja se spremeni v nekoga, ki izgubi ves svoj ugled in začne pisati pesmi. Zahvaljujoč poznanstvu s Šamsom ga danes poznamo kot enega najbolj priznanih bližnjevzhodnih pesnikov, ki se uvršča v sam vrh svetovne lirike. Znan je tudi kot "pesnik božanske ljubezni". 

Ella torej bere roman o Rumiju in Šamsu, obenem pa se tudi njeno življenje začne spreminjati, sprva nežno in neopazno, potem pa čedalje bolj neustavljivo in - prav tako usodno. V njeno življenje prav v trenutku, ko je že obupala in povsem nehala verjeti, da bi se ji kaj takega lahko še kdaj zgodilo, vstopi ljubezen. Strastna, vznemirljiva, zasvajajoča ljubezen. Vendar tudi Elli podobno kot Rumiju tragičen konec ni prihranjen ...

Vse nadaljnje besede bi bile odveč, kdor si želi spoznati ves čar in življenjsko modrost knjige Štirideset pravil ljubezni, jo mora vzeti v roke in jo použiti od začetka do konca. In, verjemite - použili jo boste kot slastno čokoladno tortico, ki vas bo ne le posladkala, ampak tudi nahranila, globoko, bogato in prepotrebno. Zgolj za prikaz, priokus te literarne tortice bom navedla nekaj odlomkov iz knjige - nekatera od štiridesetih pravil ljubezni, o katerih govori Šams iz Tabriza.

"Ne iščem česa drugačnega. Boga iščem," sem rekel. "Moje iskanje je iskanje boga."

"Potem pa iščeš na napačnem kraju," je odvrnil, in njegov glas je bil nenadoma zadrgnjen. "Ta kraj je bog zapustil! Ne vemo, kdaj bo nazaj."

Srce v prsih mi je ob teh besedah uplahnilo. "Kadar kdo govori slabo o bogu, govori slabo o sebi," sem rekel.

Čuden, skrivenčen nasmeh se je zarisal na gostilničarjevih ustih. Na njegovem obrazu sem videl grenkobo in ogorčenost in še nekaj, kar je spominjalo na otročjo prizadetost.

"Ali ne pravi bog 'saj smo mu bližji od utripalnice na vratu'?" sem vprašal. "Bog ni nekje daleč na nebu. Je v vseh in vsakem izmed nas. Zato nas nikoli ne zapusti. Kako bi lahko zapustil sebe?"

"Vendar zapusti," je pripomnil gostilničar, njegove oči pa so bile mrzle in uporne. "Če je bog tukaj, pa ne migne s prstom, ko brezmejno trpimo, kaj nam to pove o njem?"

"To je prvo pravilo, brat," sem rekel. "Kako vidimo boga, je neposreden odsev tega, kako vidimo sebe. Če nam bog v misli prikliče predvsem strah in obtoževanje, pomeni, da se je v nas nabralo preveč strahu in obtoževanja. Če vidimo boga kot polnega ljubezni in sočutja, smo takšni tudi sami." 

Šams je za trenutek obmolknil in počakal, da je mojster prižgal oljenko. "Eno od pravil pravi: Lahko proučuješ boga skozi vse in vsakogar v vesolju, kajti bog ni omejen na mošejo, sinagogo ali cerkev. A če moraš še vedno vedeti, kje natanko je njegovo domovanje, obstaja samo en kraj, kjer ga lahko iščeš: srce iskrenega ljubimca. Nikogar ni, ki je živel, potem ko ga je videl, kakor ni nikogar, ki je umrl, potem ko ga je videl. Kdor ga je našel, bo z njim ostal za vedno."

Srce v prsih se mi je stisnilo. Počasi sem izdihnil, zelo počasi. Nisem si mogel kaj, da se ne bi spomnil pravil. Osamljenost in samota sta dve različni stvari. Ko si osamljen, se je lahko zavajati, da si na pravi poti. Samota je boljša za nas, saj pomeni, da smo sami, ne da bi bili osamljeni. A na koncu je bolje najti nekoga, osebo, ki bo tvoje zrcalo. Zapomni si, samo v srcu drugega človeka lahko resnično vidiš sebe in božjo navzočnost v sebi. 

Ko sem gledal ljudi okoli sebe, sem se spomnil še enega zlatega pravila: Lahko je ljubiti popolnega boga, brezmadežnega in nezmotljivega, kakršen je. Precej težje pa je ljubiti soljudi z vsemi njihovimi napakami in pomanjkljivostmi. Zapomnite si, samo tisto lahko poznamo, kar zmoremo ljubiti. Brez ljubezni ni modrosti. Če se ne naučimo ljubiti božjih stvaritev, ne moremo ne resnično ljubiti ne resnično poznati boga. 

Hotela sem, da razloži, pa je nadaljeval: "To je eno od štiridesetih pravil. Če bi rad spremenil to, kako se drugi vedejo do tebe, moraš najprej spremeniti to, kako se do sebe vedeš sam. Če se ne naučiš ljubiti samega sebe, popolnoma in iskreno, ni nobene možnosti, da boš ljubljen. Ko enkrat dosežeš to stopnjo, bodi hvaležen za vsak trn, ki ga drugi morda vržejo vate. To je znak, da te bodo kmalu zasuli z vrtnicami." Na kratko je premolknil in nato dodal: "Kako lahko krivite druge, da vas ne spoštujejo, ko pa sami o sebi mislite, da niste vredni spoštovanja?"